ZEBRA PRIHAJA

“Kakšen mava plan za vikend?”

Vprašanje, ki me včasih navda s precejšnjim navalom razmišljanja, tokrat pa pač ne. Odgovor je namreč prišel pred vprašanjem 😀 Torej, plan za vikend je naslednji: v soboto mal okrog domačih krajev s kolesom, v nedeljo pa proti Vipavski dolini … bi šla? Hm, a oba dneva na kolo??? Oba dneva, oba, pripravit se je treba za poletne klance, a veš …

In sva šla. V soboto en majhen krog z vključeno kavo (tko, bolj za razpeljavo ali ogrevanje), v nedeljo pa – bicikle v avto in via Ajdovščina. Sicer greva v kraje, kjer je današnja dnevna temperatura nižja kot v Ljubljani, a je vseeno prijetno, toplo, dišeče.”A vohaš borovce?” …”Kakšne borovce, kje jih vidiš???” Hja, če jih voham, potem so, tudi če se jih ne vidi, a ne 😀 Precej preprosta logika, bolj preprosta kot najti grm, ki bi lahko služil kot wc. Klasičen zaplet, vedno ko ga najbolj potrebuješ, je svet gol, odkrit, raven, brez kakršnekoli sledi pomoči narave. Vedno znova ugotavljam, kako je fantom lažje, sploh ko (po tem, ko mi uspe najti grmovje) slišim komentar, da bi šla lahko še kakšnih 100 m dalje, ker je tam grmovje še bolj gosto. Hja, ti sploh ne veš, kakšen hudič je najti ustrezno mesto, da vse štima 😀 Dejstvo, da sva šla 500 m prej mimo pumpe, kjer imajo tudi čisto normalne, klasične wc-je v tem trenutku sploh ne šteje 😀

“Zdajle bo najprej en majhen klanček, potem mal spusta, potem pa en mal večji klanček, pol greva pa na kavo, a prou???” Seveda je prav, vmes sva sprobala še en klanec, ki je sicer kratek kakšnih 200 m, ima pa naklona vse tja do 18 %. Se je treba pripravit na poletje, ko ima menda en od predvidenih vzponov nekako 3 km klanca, kjer je povprečje 14, na najbolj položnem delu pa se poravna na 12 %. Ugotavljam, da je bilo to dve leti nazaj dokaj enostavno za slišat, letos pa … no ja, mal strahu pa naganja v kosti 😉 Po zasluženi kavi, ko kobilca nos že obrne proti dolini (juhu, spust se obeta), me povabi še na grad. “A greva še mal gor (Štanjel)?” In sva šla. Nekaj kraševsko Štanjelske krvi se mi pretaka po žilah, tako da se počutim čisto malce kot doma, pa precej kot “uf, že sto let nisem bila tukaj, s kolesom pa sploh še ne”. Malce se voziva gor in dol, narediva še nekaj fotk in počasi nazaj na glavno cesto.

Ajdovscina_Stanjel_22_4_2018

Spust v dolino Branice je kot vedno precej veličasten. Do prvega ovinka leti, tam pa zavore komaj primejo. Še vedno se nisem naučila (z)vozit serpentine, ki je … pač ostra. Od tam naprej pa spet veter v laseh, muhe pa na srečo ne v zobeh, saj je bolj pametno imeti kljun tesno zaprt 😀

In to, kar mi je tokrat najbolj všeč na kolesu je dejstvo, da mi ni treba dirkat. Ker je tako več časa za se smejat, za gledat naokrog in “ojoj, gleeej kolk je to lepo … pa diši, dejva se slikat.” Zakadim se pod vijoličen grm in samo škoda je, ker se vonj in zvok na fotki ne vidita. Omamno diši, brenči pa tako, da je bolje ne hodit zraven … čebele imajo namreč pojedino.

Ko opraviva s tem delom poti, lahko nadaljujeva ne do prve, ampak do druge table, ki označuje, da se morava počasi vrniti na izhodiščno mesto. Počasi napredujeva v še en klanček in prekmalu prideva do glavne ceste. Ko vidim tablo za eno od vasi, ki mi mogoče zveni znano, oznanim, da bi bilo res fino, če bi vedela, kje se do Ajdovščine pride po teh vaseh. A ker ne vem, nočem tvegati, vse do table, ki označuje, da je do Lokavca le še 2 km. Ooooooo to pa vem, kje je, od tam se gre na Predmejo, greva (to zame pomeni tudi, da se po vaseh pride do cilja). In greva … najprej precej neprepričano, da vem, kam greva, nato malce bolj optimistično, ker se mi zdi, da vem, kam greva, nato pa se usta razlezejo v huronski nasmeh, ko se glava spomni, kje je. “Ej, če imam zdajle prav, greva lahko še malo naprej, potem pa na desno in te peljem mimo izvira Hublja. Če pa nimam, se bova obrnila in greva po tej cesti direkt do avtomobila.” In greva poskusit, če imam prav. Cesta mi sicer nekako ne deluje najbolj znana (večinoma sem tam vozila ponoči, enkrat preko dneva v obupni vročini in še enkrat preko dneva, ko sem vozila v taki skupini, da sem z belim gledala in nisem vedela, kako obdržati vsebino želodca v sebi :D), ampak spomnim se, da pride stranska cesta ven pri neki kapelci in da je vsaj začetek brutalno strm. Pokaže se kapelca (se mi zdi) in klanec, ki je postavljen pokonci. Torej … tukaj greva. In imam prav. Cesta pelje po obronkih, sama sva, asfalt je na novo položen, vse diši in samo hvala lahko rečem Andreju, ki je nekoč izjavil, da mu je ta del tako všeč zato, ker ko pride dol, lahko zavije desno na njemu najljubši vzpon, na Predmejo. Ja, včasih je kar dobro, da si človek zapomni kakšne morda nepomembne podatke. Zaradi te “nepomembnosti” se danes voziva po prelepi pokrajini in kar naenkrat se pred očmi odpre izvir Hublja. Kratek postanek ob ograji, razmišljanje o tem, kako voda pride v goro (kako pride ven se vidi), nato pa samo še napol divji spust do Ajdovščine. Napol divji, ker malce zavirat je pa vseeno treba, nato pa samo še vprašanje “a greva jest kar takoj, ali najprej do avta.” Najprej do avta, čeprav se kmalu izkaže, da je bila odločitev morda preuranjena, želodec se več kot močno oglaša. Ko končno dobi več kot zasluženo hrano, lahko v miru preverim, ali se je sezona zeber slučajno že začela. Slovesno oznanjam, da … SE JE 🙂

Advertisements

TREBNJE, TOKRAT 2018

Ko se vsako leto novo leto začne z januarjem na novo, se v kolesarski koledarček zapiše vikend v aprilu, ko je sobota namenjena dobrodelnemu kolesarjenju v Trebnjem. Začelo se je pred osmimi leti, moja malenkost pa se je s kobilco na prvi krog podala leta 2013. Leto prvega DOS-a je bilo to. Ko je bilo dobrodelno kolesarjenje podlaga za generalko, podlaga za uvod v nekaj precej zanimivih in neponovljivih zgodb. Vreme je bilo precej hladno, razpoloženje precej nervozno, v pričakovanju dirke, ki se je imela zgoditi kakšen mesec kasneje. Naslednje leto spet generalka, spet za DOS, a tokrat sva z Edotom svojih 300 km v izmenah odpeljala že do štirih popoldan in potem smo samo še ležali na soncu in lovili rakasto rdečo barvo 😀 In spoznavali nove ljudi, nove zgodbe. In tako tudi naslednje leto in še leto kasneje. V letu 2017 je bilo drugače le to, da sem se še pri hoji zibala kot tanker na močno razburkanem morju, za na kolo pa itak ni bilo niti za pomisliti.

Letos pa … zopet v paru s kobilco 😀 Kaj obleči, kaj vzeti s sabo, ne pozabi čevljev, bidone napolnit, ojoj čelada jemlje konec, rokavice bi bilo tudi fino zamenjat, kobilca je mal prašna … no, ko gre vse to v avto, ko je trikrat preverjeno, da imamo vse s sabo, lahko gremo novim dogodivščinam naproti. Živčki začnejo trepetati, ko se na avtocesti pojavi stoječa kolona. “Pejva po ta stari cesti, da ne bi slučajno zamudila.” Zelo me ima rad, ker zavije na izvozu takoj desno in šele potem vpraša “a pa ti veš, kje se gre???” Ne vem, zato začnem iskat po zemljevidih, ki jih ponuja stric gugl, a na srečo naju tabla reši in ob predvideni uri prideva v Trebnje. No, pa pejmo. Najprej do zbirnega mesta, kjer prvič zaigra srce. Kot bi prišla domov, med same znane, prijetne, odprte ljudi, prijatelje, znance, poznane, skratka domov 🙂 Nekaj besed tu, nekaj tam, dva stavka z enim, nasmeh preko treh glav do četrte, usta do ušes in kar naenkrat smo na cesti. Sicer je bilo načrtovano, da štarta ob enajstih večja skupina in tudi je … a bodimo pošteni, to ni bil pogovorni tempo, to ni bila sproščeno pomladanska vožnja, vsaj za kobilco ne, ker je malce zarjavela 😀 Zato smo oblikovali malo uživaško skupinico, ki je imela za cilj priti okrog 😀 Lepo počasi smo se vozili, rukiju na tem kolesarjenju sem opisovala vsako spremembo v okolici (kot kdo je že dal fasado na hišo, kje so podrli kakšno drevo, kje bo pesek na cesti, kateri ovinek je brez veze in kateri hud …). Ker sem se vmes ustavila še pri dveh kolesarjih, ki sta jo tokrat mahala peš naokrog, sem malce izgubila skupinico in na koncu prvega kroga sva s Sašo sami sedli na zasluženo kavico in klepet. Ker ni kazalo, da bi se fanta kmalu prikazala, sva jo mahnili v drugi krog skoraj sami. Še pravočasno je prišel Boris in šli smo obujat spomine 🙂 Krog sicer ob zelo pogovornem tempu prevoziš v eni uri, tokrat je trajalo precej dlje. Se je pač treba vse pogovorit in fotkat pri vsaki češnji 😀

Drugi krog zaključen, fanta čakata na kavi, načrt za naprej – ja nič, gremo še en krog  😉 No, zadnji krog se je že precej poznal. Noge načete, vrat trd, roke z mravljinčki, usta do ušes in zobje na soncu. Na koncu počutje kot včasih po 300-ki, mal utrujeno, mal trde mišice, pa precej veselo 🙂 Ja, vse to je moč doživeti v Trebnjem. Ker tako to je, ko nekaj organiziraš s srcem in v Trebnjem to znajo ❤

 

 

PRVIČ PO …

Vsak prvič je malce nenavaden. Rahlo prestrašen, malce radoveden, morda tesnoben, ne ve, kaj pričakovati … a je prvič. In si ga zapomniš. Ni pomembno, kakšen je – ker je prvič, je poseben. In tako se je zgodil tudi trenutek, ko je kobilca prvič po 29. decembru 2016 okusila eno od sivin naših cest, ko je pomolila nos na plano in se odpeljala po hribu navzdol v novo zgodbo.

Pa ni šlo tako gladko, sploh ne 😀 Načrt, ki se naj bi zgodil preko vikenda, je vključeval tekaške smuči in sonček na Pokljuki. A to je bilo na začetku tedna. Bolj ko se je bližal vikend, bolj, ko je postajalo jasno, da bo toplo in sončno, bolj je bilo jasno, da mora kobilca na cesto. V četrtek je že vedela, da bo šla. V petek se je pripravljala, da bo šla. V soboto je nato sledilo celodnevno romanje od potice do potice, v nedeljo, ko bi šla kobilca že lahko na cesto, pa je imela lastnica ogromno dela … je bilo treba nujno brlog pospravit in zribat, prav tako nujno je bilo kofetkat na soncu na dvorišču, ekstremno nujne so bile tudi priprave kobilce za na cesto (v stilu “ej, a veš da morva dans še bicikle pripravt” … kar je dejansko pomenilo samo postavit jih na cesto) … skratka en kup stvari je bilo nujnih, samo da še ne bi bilo treba iti. Trema pred prvič dela svoje … vedno. In tokrat ni bilo nič drugače …

Pa je prišla nedelja. Jasno, mrzlo jutro, vznemirjenje pa je raslo hitreje kot zunanja temperatura. In največje odkritje tega leta se je zgodilo, ko je omara razkrila vsebino vseh kolesarskih cunc, pripomočkov, maž, očal … “uauuuu glej to, pa to je hujš kot v trgovini …” Ja, to pa se zgodi, če si bil nekoč malce več na kolesu, potem pa nekaj časa ne in seveda pozabiš na ves arzenal artiklov 😀

In je šla. Najprej se zgodi tisti znani zvok zapenjanja pedal, nato pa takoj preverjanje zavor.  Garmin ne dela oziroma se dva garmina ne moreta zmenit, koga bi lovila 😀 Ni pomembno, ker je pred kobilco cesta, polna peska … In se peljeva, malce važno, malce ponosno in zelo presenetljivo, brez posebnih občutkov. Čist brez veze, bi se lahko reklo. Kot da vmes ni minilo že veliko časa, kot da bi imela še vedno vse dele v hrbtu, kot da je bilo včeraj, ko je bila zadnjič zunaj. Čisto brez veze 😀 Pride klanček – brez veze, zleze čez in to ne v najlažji prestavi (opala, al klanček ni tako hud, al pa … no, recimo, da klanček ni hud). Gre dalje, se pelje po znani cesti, še vedno dokaj brez posebnih občutkov. Vmes gre mimo daljnovoda, kjer je enkrat v preteklosti scvrlo eno veliko ptico (še zdaj se mi reva boga smili), pod Šmarno zavije desno in se pelje dalje. No, potem pa se zgodijo prve solzice, ko se spomni, kako je mimo teh njiv vozila v zgodnjih jutrih, še preden je šla v službo, ko je sonce še zelo krmežljavo vstajalo izza hribov. Kako je šla tu mimo, ko je bilo vse rumeno od oljne repice. Pa potem, ko jo zamenja pšenica, jesenske barve, ko polja pobeli jutranja slana. Izbere ta večji krog, saj se počuti kot prerojeno (noge bo že kasneje v red spravila) in se zapelje še enkrat desno. Cesto pozna do obisti, vsako luknjo, vsak del uničene bankine, vsako menjavo sonca in sence, Fajn se ima, vedno bolj se ima fajn 😀 Vmes gre še na kavo, za konec pa mora splezati še v klanček, da se lahko parkira v varnem zavetju domače sobe 😀 Na koncu je ponosna, ker je naredila prvih 30 km. Včasih se za takšno razdaljo ne bi potrudila niti razmišljati, da bi šla ven. Zdaj je nadvse vesela, da lahko gre … četudi za 30 km. In jutri gre to ponovit!!!

NOVE ZGODBE

Zima je skoraj mimo (hvala zima, da si bila to, kar bi morala biti vsako leto), bojne rane so več ali manj zaceljene in … čas je za nove zgodbe. FB mi zadnje čase ponuja fotografije, s katerimi me spominja na dogodke izpred leta dni. Rehabilitacijo, ko je bil predklon znanstvena fantastika.

predklon

Čas, ko telo nikakor ni sledilo glavi. Čas, ko telo sploh ni služilo svojemu namenu, glava je bila pa tako ali tako na drugem planetu. Dneve in tedne, ko je bilo prehoditi pol ure enakovredno 100 km kolesarjenju. Mesece, preden sem uspela zlesti nazaj na Šmarno. Dneve in tedne in mesece, ko je bila morala na psu, zgodb pa nikjer. Skoraj leto dni je moralo miniti, da so se zgodbe začele vračati. Kobilca je zaenkrat še trdno zasidrana na trenažerju, kjer se še ni pretegnila 😀 Je pa že skoraj pripravljena na različno sive ceste, nežne klančke, nove dogodivščine. Na štartnih mestih bo stala le še izjemoma in že sedaj pogreša tiste metuljčke napetosti v trebuhu, preden se dirka začne. Pogrešala bo nore občutke zaspanih nočnih voženj, smeha v najbolj jokajočih trenutkih in solz utrujenosti med smehom. A kobilca ne bi bila ta prava zverina, če ne bi imela v načrtu novih zgodb. Bolj nežnih, bolj mehkih, a vseeno lepih. Zaenkrat njeno vlogo prevzemajo tekaške dilce in priznati je treba, da so kar dobre 😀 Sicer je zadnje dni, v naravnost pomladni vročini, na Bonovcu slišati žabe (prisežem, danes so bile zagotovo pod smučmi) … a sneg se vsaj še malo drži in v hrib se da tudi še teči 🙂 In tudi naša hosta se bohoti z zaenkrat zasneženimi stezami, ki naravnost vabijo, da korak postane malce hitrejši, bolj poskočen, lažji, bolj nagajiv, bolj nasmejan.

Verjetno nikoli več ne bo tako odbitih in nenormalnih zgodb in morda je tako tudi prav in bolje. Bodo pa nove, drugačne, pustolovske, smešne, nasmejane, včasih musklfibraste, včasih utrujene, predvsem pa prijetne in rožnate (ali pa roza, kar se pač bolje sliši 😀 )

Za to, da bodo zgodbe spet zaživele, pa moram sneti kapo in narediti globok poklon Alešu. Aleš brez tvojih terapij bi zdajle še vedno kot kup nesreče pestovala spomine na življenje pred operacijo, kobilca bi šla v prodajo, jaz pa … nočem niti razmišljati 🙂 HVALA, da bom lahko pisala nove zgodbe ❤

 

DOMAČA HOSTA

Odkar jo imamo tik nad hiško, je seveda non stop na dnevnem meniju. Razlog je tudi, zdaj očitno stalna, prijateljica hernija, ki je dobila trajno domovanje v hrbtenici in se packa ves čas šlepa z mano 😀 Ampak se ne damo, a ne in kot res prijazna gostiteljica jo ves čas vozim s sabo in jo negujem in crkljam. In tako gre skoraj vsak dan malce v hrib, v hosto. Je pa tale naša hosta takšna, da na zunaj zgleda zelo prijazna, ko prideš noter še vedno zgleda zelo prijazna, ko pa se hočeš vrniti domov … no, takrat pa se zna malce zatakniti, saj te včasih noče ven spustit 😀 V prostem prevodu bi to pomenilo, da se človek mimogrede zgubi, ker no ja, so vse poti enake??? Sploh v teh dneh, ko je listje prekrilo vse poti in se je treba samo taborniškemu znanju zahvaliti, da človek ne začne poti v Ljubljani in zaključi v Mengšu, kamor se zagotovo ni imel namen vrniti 😀

In tako zvečer klepetamo s sosedi o tej naši hosti in o tem, kako skozi hosto priti na bližnji hrib ali dva. Posledice debate se pokažejo zjutraj, ko je treba takoj v akcijo … in poiskati pravo pot na bližnji hrib. Saj nama bo šlo, zdej veva kam it, zdej ne morva zgrešit … in sva šla. Jesen je v gozdu trenutno najlepši letni čas, barve so tako tople, da božajo dušo, šelestenje odpadlega listja pod nogami pa je zvok, ki bi ga lahko vedno poslušala. Za malce drame poskrbi veter, ki boleče krivi drevesa, ki še vedno čutijo posledice žledu in se odločajo, ali bodo še stala ali se nagibajo k temu, da bodo poljubila zemljo. Slednjega si človek res ne želi, sploh v trenutku, ko stojiš pod takšnim drevesom. Korak se pospeši in začne se debata o tem, ali bova našla pot, ki gre na vrh mimo vasi in travnika, ali ne. Prepričana, da greva v pravo smer na vsakem križišču ponosno ugotavljava, da imava dobro orientacijo, da so markacije ves čas z nama, da je na levi en hrib in na desni drug in da morava malce bolj na desno, da bi potem prišla na levo. Vse nama gre kot po maslu, dokler … ja itak, dokler 😀 do asfalta nekako ne bi smela priti, torej jo mahneva naravnost po stezi (steza = nikakor ni v redu, to je za koze). Markacij sicer ni več, ampak v tej naši hosti je toliko stezic, da prav vsaka pa res ni označena … če je shojena, potem je ok. Dejstvo, da rineva čez robidovje niti ni tako zelo pomembno 🙂 Še manj naslednje dejstvo, da sva čez 10 minut na istem mestu, kjer sva bila pred 10 minutami 😀 Ok, torej veva, kje sva, veva kam greva, ne greva pa po poti, po kateri naj bi šla. Saj ni tako komplicirano, važn da vemo, kam gremo. In kot znava samo midva, namesto predvidenih nekaj km hoje, prideva do 15 km …

hosta_1

Res nenavadno, a vmes ves čas preverjam, ali so poti dobre za moj traktor. Ne za kobilco, za traktor!!! Oh ja, kaj vse se zgodi živemu človeku 😀

Ko prideva na levi hribček, narediva popoln načrt za vrnitev, ki bi morala iti po logiki preko desnega hribčka (zdaj veva, kje morava nazaj v hosto), torej jo mahneva na desno. Kar je čisto ok odločitev, le pozabila sva, da preko travnikov verjetno ne bova mogla do vhoda v hosto. Ni druge, kot da zavijeva skozi celotno vas (hiše so pa ulala …), naokrog in nazaj. V nekem trenutku bi se prodala za prevoz do doma, saj 45 minut, kolikor je bilo še hoje, ni delovalo najbolj stimulativno 🙂 A če človek vmes rešuje svet, tričetrt ure mine, kot bi mignil. Malce pomaga tudi dejstvo, da sva zdaj že zdavnaj na domačem/znanem terenu in ne pričakujem več nenadejanih izletov na stranpoti 😀

Ko se po treh urah in pol kar precej tempomatične hoje končno znajdem pred vrati, lahko samo zaključim, da zna biti tudi hoja kar precej športno doživetje …

hosta_2

KAKO NAPREJ?

Letošnje leto je do sedaj z mano naredilo že kar precej prevalov, salt, vratolomnih skokov in drugih vragolij, da bom počasi mislila, da je že december 🙂 Začetek novega leta se je pričel z diagnozo, ki se je nanašala na hrbtenico, nož in dejstvo, da hrbtenica ne bo nikoli več normalno funkcionirala. Ni v človeški naravi, da bi se s tem sprijaznil, še manj pa v naravi osebka, ki je šel vedno in prepogosto z glavo skozi zid, do konca in ko ni šlo nikamor več, je še malo porinil, da je nekako šlo. Rehabilitacija je bila počasna, glava je igrala popolnoma neusklajeno z ostalimi deli in posledica tega je, da je stanje še vedno precej slabše, kot bi načeloma moralo biti. Torej letos nič kolesa, če odštejem točno 6 voženj, ki v skupnem seštevku niso presegle 200 km in dodam dejstvo, da ma kobilca še vedno gumo  za na trenažer montirano, ki je tam od lanskega decembra 😀 Da je šla vsa kondicija in moč nekam daleč v neznano, pa vedo že vsi, ki imajo to smolo, da morajo to non stop poslušati 😉 In včeraj, ko sem po enem letu počasi stopala proti vrhu Viševnika, je bilo časa za razmišljanje na pretek. Dobri dve uri vzpona in še sestop … musklfibr se je smejal z vsakim korakom bolj, prijemal, žgečkal, se režal na vsa usta, popolnoma otročje neukrotljivo se je obnašal. Vrh Viševnika pa tako blizu, tako lep, samo še 15 minut oddaljen 😀 Odločitev je padla v trenutku, ob skali, na sončku, v zavetrju … veste kaj, hrbet noče več, bom kr tukaj počakala 🙂 In pravi Tanja, kam točno se moram usest in da ne smem čez greben na drugo stran 😀 Ne bom šla, obljubim, na drugo stran grebena ne grem niti pogledat, tam je do tal nekajkrat po 100m zraka in letenja si res ne želim 😀 Ostali gredo dalje, jaz pa …

Tam gori, malce pod 2000 metri nad morjem, je popolna tišina. Tako tiha in hkrati tako močna. Tako samotna in hkrati mogočna. Sproščujoča in oglušujoča. Tišina, ki te posrka vase in te izpljune v druge dimenzije. V svet, kjer si sam s seboj, kjer ti družbo dela samo svoboda okoli tebe. V svet, kjer ni pomemben dosežek, kjer ni pomembno doseganje cilja vsak dan, za vsako ceno, v svet, ki mu Nejc Zaplotnik reče Pot. Bi bilo na vrhu res drugače? Bi bil razgled lepši, porabljene kalorije višje, premagana razdalja daljša, zrak kaj bolj redek, smeh bolj nasmejan? Ne vem, vem pa, da tokrat cilj ni bil cilj, pač pa je bila pot dosežek. In vem, da je to občutek, ki zna biti malce poseben in ne nujno vedno všečen, a je lep. Morda ne vedno, morda vseeno nujno potrebujemo tudi doseganje in preseganje samega sebe, a včasih je čisto dovolj tudi zavedanje, da obrat tik pred vrhom ni poraz, le videti ga je treba v pravi luči. Seveda se postavlja logično vprašanje, ali to pomeni konec vsega, za kar bi še pred letom dni dajala vse štiri okončine v vrelo vodo? Upam, da ne, a vseeno bom raje rekla, da bom šla enkrat končno odpeljat Stelvio (evo, drugo leto pa zagotovo), pa četudi bom morala dvakrat gor, ker prvič ne bo šlo 🙂

 

ZAČETNIK

Sprehodi so se začeli počasi spreminjati v hojo. Počasna hoja se je začela spreminjati v malce hitrejšo hojo, ta v daljšo hojo, nato v hojo malce v klance in nato končno tudi na Šmarno goro. Uf ja … to je bil zgodovinski dosežek, pospremljen z dobršno mero strahu in razmišljanja, kaj neki se tam v hrbtenici dogaja, kako se obnašajo vretenca in njih vsebina, kje bo kaj ven zlezlo, kaj se bo mogoče stisnilo, kaj bo odpovedalo … ampak Šmarna je padla, torej je čas za kolo 🙂

In je spet trajalo … najprej kolo na servis, potem gledanje kolesa v zavetju doma, potem pa končno … no, ne gre tako hitro. Najprej je treba razčistit, da bo kobilca letos, hočeš nočeš, pač počivala na stojalu. Zato je svetlobo dneva spet ugledal davno pozabljeni, le redkokdaj uporabljeni traktorček. To je tisti traktorček, ki je včasih resda služil svojemu namenu, potem pa počasi utonil v pozabo, ker nekako nikoli nisva bila najboljša prijatelja. Se je hotel vmes že prodati, podariti, nekaj časa je ležal ves umazan in zanemarjen in samo svoji lenobi se imam zahvaliti, da ni že zdavnaj našel drugega lastnika. Očitno sem nekje v sebi čutila, da bo nekoč še prav prišel. In tako se v soboto popoldan dve kolesi peljeta v avtu na “eno kolesarsko stezo, ki ni prometna, ni preveč s klanci posuta in ma lep asfalt”. Hudo zahtevno, ampak se najde takšna pot in sledi sestavljanje koles in … no, pa pejmo probat. O lepoti traktorčka ne bom razpravljala, ker ima trenutno montiran en sedež, ki original pripada kobilci in je barvno čist neusklajen. Pa ne moti samo to. Sedež ni prav nastavljen, balanca je predaleč, prestave so glih kontra nastavljene kot na kobilci, čevelj se drugače zapenja … skratka, nič ni prav ali drugače – vse je narobe. V prvih 150 m se vsaj trikrat ustavim, razjaham in bentim. Tako zelo sem si želela končno na kolo, zdaj pa … strah dela svoje 🙂 nisem mogoče preveč sključena, a sedim pri miru, a je kje vseeno kakšna luknja, kaj bo, če padem, kaj bo, če zapeljem v luknjo, kaj bo, če … sami kaji 😀 počasi se umirim, počasi se začnejo vračati tisti znani občutki svobode, vetra (ok, sapice) okoli obraza, premagovanja kilometrov z lastnimi nogami. Ni pa isto, ni še isto. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da sedim na … traktorju 😛 S tistimi gumami se počutim kot v pancerjih  na baletnem odru in počasi se začnem prepričevati, da je zvok skoraj enak kot pri ta visokih feltnah (morš met kar precej domišljije, da to slišiš, ampak se da 😉 ) Kar ne vem, ali naj gledam v tla ali v zrak ali mogoče nekam v hosto, ker s temi gumami po asfaltu res ni higiensko vozit 😀 Sčasoma se vseeno stanje malce popravi, in sicer do te mere, da se vdam v usodo, da je letos pač leto traktorja. In ker sem bolj fina, bo to leto traktorja na asfaltu.

Do Kranjske Gore prideva relativno hitro, ampak po samo 12 km se res še ne bom obrnila in šla nazaj (nenazadnje, sva jih prejšnji teden peš 20 naredila 😉 Torej, greva še do Jasne pogledat (sej ni tak klanec, je rekel …). Sej res ni, sploh ko ugotoviš, da ima tale traktor celo tako lahka prestavna razmerja, da začnem pri sebi tiho razmišljat, da s tem bi pa tud na Vršič lahko zlezla. Saj bi, samo ravno te dni popravljajo cesto, pa ni najbolj prevozna 😀 Strah se počasi umika, nelagodje pa vseeno ostaja. Do čiste sproščenosti bo pač še nekaj km treba odbrcat. Proti izhodiščni točki se pot spušča, zato leti k strela (mislim, da je bil hitrostni rekord nekje pri 24 na uro …) in na koncu števec pokaže 30 km. Saj ne vem, ali naj se zjokam od sreče ali od … no, se bom od sreče, ker prav lahko bi se namreč zgodilo, da tudi teh 30 ne bi nikoli več prevozila. S 30 km na kolesu se nekako ne bi ravno hvalila, ampak se je pa vrnil gospod musklfibr, tako da … teh 30 je vrednih več kot klasičnih 130 🙂 Traktorček moj, letos se bova pač midva malce več družila 🙂