SREČA PA TAKA

Vremenska napoved za vikend: dež. Načrti: izkoristiti sobotno kolikor toliko nedeževno dopoldne za en kratek krog, nedeljo pa za nujno čiščenje brloga. Vremenkoti so rekli, da bo nedelja nenormalno deževna. Jutro s soncem obsijano je bilo daleč od dežja, dež pa daleč od Ljubljane. A ker blond glava včasih res trapasto razmišlja, se je odločila, da bo šla na kobilco “po kosilu, bom najprej do konca pospravla”. Do kosila je brlog torej zglancan, cunje oprane, sonce sije in tudi prav toplo je zunaj. Za zebrast dres. Po kosilu pa se Krima s terase že skoraj ne vidi več … ker ga je že napadel dež. A Krim je daleč, dež pa ne prav hiter, zato se splača tvegati. Ko sva enkrat na cesti, je pogled na nebo enak središču sveta. Povsod naokrog temnina, le nad naju s kobilco še sije sonce. Razmišljam, do kam bom prišla preden me ujame dež (ali pa jaz njega) oziroma kako dolgo bom do doma vozila v dežju. Ko me na odcepu za Rašico prešine rešilna misel – “pejt na Rašico”. In sva šli. Klanček je res nepomembno dolg, a za slabih deset minut se ga nabere. In če noge še malo naviješ, na biti kar zanimiv šprinterski klanec. Spomin se vrne nekaj let nazaj, ko sem ta klanček uporabljala za intervale. Hm, kaj pa, če poskusim danes nekaj podobnega???

rasica

Prvič … prideva na vrh, dež je še zeeeelo daleč. Spust v Gameljne in  … greva še enkrat. Hrbet se malce upira, a nič pomembnega. Pogled z vrha razkrije, da je deževni oblak malce pospešil hitrost potovanja. A ker dva vzpona ne štejeta, sledi spust in še en skok do vrha. Med tretjim “vzponom” se pojavi ideja, da je pet boljša številka kot tri, a pogled na vrhu kaže, da bo treba ali vzeti pot zelo hitro pod noge, ali pa do vode do kolen. Uf … gremo hitro dol, pedala se vrtijo in kar naenkrat tekmujem z oblaki, ki se zgrinjajo od vsepovsod, Če je Rogla danes spet pokazal, kako se stopi na pedala, je torej dan za šprinte 🙂 Pa malce tudi dejstvo, da se mi ne da sušiti in čistiti kobilce 😀 Hitro napredujem (oblaki tudi), zadnji klanec preletim in kar naenkrat sem pred hišnimi vrati. Dežja pa od nikoder. Ne vem, če nisem kar precej razočarana, ker mi je uspelo? Pobegnit dežju, čeprav na koncu niti ni bilo videti tako zelo dramatično. In v tistem trenutku … se ulije, Ni začelo deževati, ulilo se je. In tako spet razmišljam, da bi bilo mogoče pametno sedmico vplačat. Očitno je sreča na moji strani 😉

Advertisements

KOBILCA ‘MA NOVO ZGODBO

Daj tole napiši, dokler še lahko … Pa ne zato, ker ne bi bilo dovolj časa, ampak ker so prsti vedno bolj trdi, blazinice, ki sicer nežno drsijo po tipkovnici, pa izgubljajo občutek za tipke …

Začelo se je z lepim načrtom odpeljat kobilco na daljši pohod. Ne okoli Ljubljane, tam je danes prevelika gneča, pač pa nekam na Gorenjsko. In sva šli. Sami, danes je pač babji dan. Iščem poti, ki jih že nekaj časa ni bilo in ugotavljam, kaj se v dveh letih na področju novih stavb dogaja. Nekaj novogradenj je stlačenih na nemogoče majhne prostore, nekaj je takšnih, da jih moraš dvakrat pogledati, če jih želiš videti v celoti, nekaj jih je še vedno enako napol dokončanih, kot že leta doslej. V Kranju prenavljajo most in je zaprta polovica ceste, nekaj pa delajo tudi tam okoli Vokla. Proti Šenčurju in Cerkljam srečujem vedno več nasproti vozečih kolesarjev, ki se delijo v dve skupini – ena s plašnicami na očeh (beri: ne odzdravijo, drvijo rezultatu naproti, baba na biciklu ni za na cesto …) drugi z usti do ušes (oziroma v vseh možnih pozicijah od rahlega do širokega nasmeha). Drugi so mi bolj všeč, sploh skupina, ki se prireži mimo tako, da poberejo ves zrak 😀 Nič posebnega se torej ne dogaja, razmišljam pa o zgodbah, ki se s kobilco pogosto pišejo, le zadnje čase jih ni bilo veliko. Ne vem, ali je bilo krivo razmišljanje ali kaj drugega, kar naenkrat se sliši sumljivo sikanje in … sprednja guma je na tleh. Bolj kot ponavadi 😦 Hja, panike ne bomo zganjal, saj gumo pa že znam zamenjat. Hvaležna za t.i suhi trening, ko je bila guma menjana kar tako, da se človek nauči 😀 Resda se pogosto zanašam na to, da se marsikaj popravi s pomočjo telefona, ampak gumo bom pa menda že sama zamenjala, a ne 😀 In se je lotim. Čisto tako, kot je treba. Samo kaj, ko guma tokrat sploh ni hotela s svojega mesta. Že samo z obročnika snet jo, je bil podvig, kako bom tega vraga nazaj gor dobila … Neko čudno obliko je zavzela, nekako nič podobna temu, kar naj bi šlo potem nazaj … Kakor koli … utaborjena sredi vasi pred eno hišo menjam gumo. In menjam. Malce traja. Dolgo traja. Razmišljam, kje so zdaj vsi tisti, ki sem jih dve uri pred tem ves čas srečevala. Kajti mimo se podi samo mularija (in pobira stave, kako dolgo bom rabila za servis), mamic z vozički pa nekako ne upam prositi, naj mi pošljejo svoje soproge v pomoč. Kaj pa veš, kaj se plete po kakšni glavi 😀 Po dolgi in naporni borbi je guma prvič na svojem mestu. Težava pa je, ker se je vmes zračnica mal zasukala … in ponovi vajo. A predaje ni in na koncu je zmaga sladka. Odrineva s kobilco dalje, ko se mimo pripelje en gospod in ponudi pomoč. Vse bi naredil, od tega, da bi me peljal v vas k nekomu, ki je menda dolgo vrsto let dirkal, do nekoga, ki ima kombi in bi me peljal domov … no, na koncu sva se zmenila samo za pumpo, kajti ta, ki je na kobilci za hudo silo, je res samo za silo. Gume glih ne napumpaš do konca 😉

Zdaj sva obe doma – kobilca z novo zračnico, jaz pa z razbolelimi prsti. Saj ni, da bi to človek vedno delal sam, je pa fajn, če znaš. Četudi si potem kakšno uro glavna atrakcija na vasi 😀

PONEDELJEK

Zdaj, ko je mrka konec (vsaj za nekaj časa), ko so izpolnjeni skorajda vsi pogoji za vrnitev na utirjene tirnice, zdaj je čas, da gre kobilca večkrat na cesto. Če le vreme ne bi imelo aprilske krize identitete (sposojen citat, ampak mi je všeč). In tako vremenska napoved za ponedeljek kaže ne preveč kolesarju naklonjeno popoldne, zato se mirne duše odločim, da lahko peljem avto na servis. Dopoldan in večina popoldneva mineta v krasnem deževnem vzdušju, s polnimi jadri zadovoljstva nad točno napovedjo in brez slabe vesti, da bi se vreme morda obrnilo na športno varianto. Vse dokler ne odidem do servisa (kar se seveda zgodi precej pozno) in na moč posije sonce. Hiter preračun sicer nakaže možnost, da bi se morda dalo izkoristiti uro dnevne svetlobe, a kaj, ko je treba priti do Vrhnike in nato še nazaj, se prebiti po ljubljanski obvoznici, osedlati kobilco in … no, zaključek se je zgodil kar v domači telovadnici, saj je dnevna svetloba odšla spat, z večerom pa so prišle dežne kaplje. Kobilca bo očitno še malce počakala na bolj redne in sistematične izlete, vsaj dokler se delovnik in vreme medsebojno dovolj ne uskladita. Recimo, da bi se to moralo zgoditi najkasneje prihodnji teden …

LAKOTA

Vsaka vrsta lakote je znak zdravja pravi moj dragi sodelavec Franjo. Zatorej je bilo potrebno počakati, da se pojavi lakota po pisanju (od tod tako dolg mrk, izginotje z blogerske scene, nedruženje s tipkovnico …), Prav tako pa je bilo potrebno malce počakati, da se pojavi lakota po kolesu. Letošnjo zimo je kobilca namenoma preživela obešena na steno z občasnimi izleti na trenažer, kondicija pa se je imela namen nabirati z zimskimi športi. No, pomlad je prinesla spoznanje, da ne velja zaman rek o nujni navoženosti, če hočeš na kobilci tudi uživati. Uživanje pa je dimenzija, ki je v letošnjem kolesarskem načrtu. Nedolgo nazaj je kobilca spet začutila, da lahko piše zgodbe. Da se lahko na cesti spet kaj zanimivega dogaja. Odkrila je (z malce pomoči) eno novo cesto. Odkrila, da ima druga cesta nov asfalt. Odkrila, da za na Rašico potrebuje kakšno minuto več, kot pred časom, ampak da ji je na vrhu vseeno lepo. Da nujno potrebuje nov dres (ima že ogledanega …. #sampovem). Danes je manjkalo kakšen dober centimeter, da je ni ena teta s kolesom zbila (to niti ne bi bilo tako zelo zanimivo, če se ne bi bolj kot tete ustrašila krika, ki ga je le ta spustila, ko je z dvorišča zapeljala pred naju 😀 ). Da že dolgo ni vozila po dežju (niti ne namerava, razen danes, ko jo je dež majčkeno ujel in je bilo čisto kul). Da je po dolgem času izpustila Trebnje, a žal je tokrat služba naredila svoje. In da morda (v planu je …) letos spet odpelje kakšen brevet. En bo zadoščal …. ena 200-ka. Tako, za okus 🙂

Ja, lakota je lahko včasih tudi fajn zadeva. Zato, ker zna pisati lepe zgodbe, ki jih s kobilco nikoli ne zmanjka. In letos jih bo mnogo 🙂

VNAJNARJE, KI BI MORALE BITI JANČE

Takole je bilo … Janče so bile v igri že nekaj časa. Razlog, da še niso osvojene je neznan. Malce zagotovo zaradi lokacije, ki je nekoliko izven smeri mojih siceršnjih kolesarskih potepanj (v veliki večini gravitirajo nekam na Gorenjsko), nekaj pa zaradi meni neznanega razloga, to je, da mi že vnaprej niso všeč. Pa tam sploh še nisem bila. No, glede na to, da sem svoj čas bivala v malce bližnji okolici, imam nekako v spominu, da smo s starši sem in tja na Janče opravili kakšen kratek izlet, a kaj več od tega se res ne spomnim. Torej, meni ta klanec nekako ni bil na seznamu tistih, ki bi jih kdaj prevozila, a ker je treba kdaj poskusit tudi kaj drugega … sva šla.

Jutro je obetalo sončen dan, kolesarski izlet brez posebnosti, muha cc pa Janče opisuje kot ne preveč zahteven klanec. Malce preučim profil klanca, preračunam, koliko časa bi načeloma porabila do vrha in si v mislih že slikam kavo in slikco za na Instagram … ko prideva na vrh. Na cesti ni veliko kolesarjev, dolina Besnice pa spokojno počiva v senci, kar mi v določenem trenutku celo ne ustreza, saj rahlo, čisto rahlo mrzel zrak steguje prste po telesu. A sence je kmalu konec, pred nama pa tabla, ki označuje obvoz za Janče. Blažena nevednost botruje precej optimistično odpeljanemu levemu ovinku in prvim 300 metrom pred prvo (in zadnjo) serpentino vse do vrha. Klanec se postavi pokonci vse do 19%, česar v opis klanca na Janče ni. Namreč takega naklona … a še vedno optimizem ne popušča in razmišljanje se premika v smeri »zihr si kej narobe prebrala in je začetek malce težji«. Sprašujem Igorja, če se kaj spomni, da bi bila na Janče tako strma cesta. Pravi, da ne. Ker je cesta tudi precej ozka in razrita, se moje naslednje vprašanje nanaša na njegov spomin o stanju asfaltne podlage in širini ceste na Janče. Pravi, da se ne spomni, da bi bila tja gor taka cesta, ampak saj je ja obvoz … Aja, sej res J

In potem se spraševanje neha. Ne, ker me stvari ne bi zanimale, ampak preprosto zato, ker so posledice prebolele viroze še rahlo čuteče tam nekje okoli sinusov in v nogah tudi. Pa ne pozabimo malenkosti, da se cesta do sedaj še ni poravnala na manj kot 13%. Meča pečejo, srce se vrti v skoraj najvišjih možnih obratih (ne da bi se človek hvalil, ampak če bi veljala formula 220 minus leta, potem sem še v rosnih tridesetih 😀 ), vse mišice postajajo trde in zakisane … A veš kaj, čist eno figo me briga, kaj si bo kdo mislil, jst bom mal razjahala. Pač ne gre, tokrat ne gre in na klancu res ne mislim umret (čeprav si predstavljam, da mora biti takšna smrt, torej na kolesu tam nekje okoli 100. rojstnega dne, zelo nobel zadeva). Torej, najdem mesto, kjer bom čez pol minute lahko nadaljevala, zajamem sapo in s kobilco odjahava dalje. Vsakokrat, ko cesta malce izgine z obzorja, upam, da je za ovinkom ravnina. A je ni … le še bolj strmo je. Števec kaže že brutalnih 20, pa 22, na koncu celo 24%. Na levi strani se naenkrat pokaže makadam in to raven, čisto naravnost gre, zato naznanim, da si grem malce pretegnit in spočit noge. Kako to paše, tako noro paše, da me pozabi skrbet, da bom na malce sipkem makadamu zgubila kontrolo nad kobilco. Ampak, vsega lepega je enkrat konec, počitka pa tudi in nadaljuje se agonija proti vrhu. Igor je sicer prijazen in mi nežno prigovarja, da lahko tudi obrneva, a … greva naprej, se razume. Ne zaradi trme, ampak ker še kar paše J Arzenal kletvic in nekakšnih čudnih zvokov se že začenja sipat preko ustnic, ko se spet pojavi ovinek in »a ne me j…« Kako je lahko še bolj pokonci vse skupaj??? Kot bi se postavila pred steno. Jah nč, sem se že odločila, da danes ne bom vzela konca na tej cesti in ko se pedala ne obrnejo več, je čas, da gre kobilca peš v hrib. Kar je, in to ugotovim čez nekaj korakov, neprimerno bolj zahtevno kot rint v klanec s kolesom. Torej ni druge, kot zajahat kobilco, upat, da mišice zdržijo, da pljuč ne raznese in da bo klanca še pred ponedeljkom konec.

In ga je … končno pribrcava do Vnajnar, od koder je razgled res prelep (ne vem, na kateri del Slovenije, a tega ne grem več preverjat na nožni pogon 😀 ). Cesta gre še malce gor in dol, ko v daljavo zagledava smerokaz za Janče. Še 5 km. Super, skoraj sva že tam, možnosti za tako strm klanec pa skorajda ne more biti več. In je dejansko ni bilo, oziroma vsaj veva ne, saj se je za odcepom začel makadam in to ne tiste vrste, da bi bil za kobilco prijazen. Ergo … na Janče danes očitno ne bova prišla, v dolino pa tudi ne drugje kot točno tam, kjer sva prišla. No ja, muk očitno še ni čisto konec, saj je treba te procente sedaj še odbremzati in samo upam, da bojo zdržale bremze, gume in predvsem sprednja feltna. Vmes se nekajkrat ustaviva, ker tokrat trpijo roke. Luknja pri luknji, strmina strma, senca dela čudne sence, a klanca je kar naenkrat konec. Spet se je pokazala znana resnica, da je klanec navzdol bistveno krajši kot navzgor.

Po preživetem res brutalnem vzponu, mi pade na pamet, da bi šla mogoče vseeno pogledat, če se na Janče mogoče pride. Včasih je zapora takšna, da greš lahko mimo. Tokrat ni bila. Zato sva čez pol ure na kavi v »dolini« občudovala živo rdeče dlani, posledico hudega zaviranja s klanca, ki bi moral biti klanec na Janče, zaključil pa se je kot klanec na Vnajnarje. Janče še čakajo, a hujše, kot je bilo tole, ne more biti 😀

SELLA NEVEA

Prelaz v imenu nosi tudi besedo sneg, kar naj bi torej pomenilo “zasnežen prelaz/preval”, v našem jeziku pa nosi staro ime Na Žlebeh. Dejansko me včasih to niti ni zanimalo, a ko človek malce bolj natančno pogleda različna imena krajev, po katerih se vozi, postane nehote pozoren tudi na takšne malenkosti. Torej, upajmo vsaj, da na vrhu ne bo snega … a do tja je potrebno še priti in raztovarjanje kobilce se je začelo v Kranjski Gori z iskanjem parkirne ure. Po ugotoviti, da bi znalo biti parkiranje celo brezplačno, se je pot začela. Kolesarska pot, ki se začne že na Jesenicah in pelje globoko v trebuh Italije je zelo dobra pogruntavščina, upoštevati je potrebno le dejstvo, da je temu primerno steza tudi obljudena. Zato je štart v zgodnjih urah več kot dobrodošel, kar pa deveta ura ni več 😀 Kolesarska steza je varna, kar se tiče motorizirane pločevine, a kolesarji so tukaj sami sebi največji sovražnik. Ker ni avtomobilov, gre pamet očitno na pašo. Nihče ne pazi nase, niti na koga drugega. Saj ne, da bi bili ljudje žleht in bi to počeli zanalašč, a več kot očitno je, da na kolesarski stezi ne veljajo nobena pravila varnega obnašanja J Saj kar gre, je treba priznati, le pozoren moraš biti malce bolj, predvsem pa pride v poštev igra predvidevanja reakcij kolesarjev, mimo katerih se pelješ. Mimogrede se skupina ustavi sredi steze in jo v celoti zasede. Če se razdelijo na polovico in se ena skupina zgledno postavi ob levi, druga pa ob desni rob steze, je skorajda pravilo, da bodo ovce z leve brez kakršnegakoli opozorila skočile k prijateljicam na desno stran. Ko prehitevaš skupino, ki se sicer vozi po svoji polovici, obstaja precejšnja verjetnost, da bo vsaj kdo zapeljal levo. Seveda nehote. In ko tako prehitevava skupino in pozorno predvidevava vse mogoče in manj pričakovane reakcije prehitevanih, se kar naenkrat na poti najde luknja. Meni nekako še uspe kobilco po zraku prenesti preko in ko poslušam in opazujem gume, Igor oznani, da ni imel takšne sreče in da je zadnja zračnica spustila dušo. Se zgodi, bova zamenjala …

39594048_650730775306573_3434543767309254656_n (1)

Igor menja, jaz nadzorujem, malce pomagam, ko zračnico, ki je bila že skoraj nared za nadaljevanje vožnje … baaaaaaaam ….. raznese. Zelo glasno raznese, rezultat pa je centimetrska luknja. Nič hudega, sej mava še eno rezervo. In Igor spet menja, ko ugotovim, da je šla tudi njegova sprednja guma. Ups, tole pa ni več hecno, ker treh rezervnih zračnic pač nimava. Kaj pa sedaj? Do avtomobila imava 40 km, sva na kolesarski in nimava pojma, koliko je do prvega civiliziranega kraja (kasneje sva ugotovila, da nekje med 500 in 600 m), hm … dajva koga ustavit, mogoče nama pa pomagajo. Prvi dečko je rekel, da ima samo eno rezervo, ki nama je tudi prodati ne more, ker ima pač samo eno. Ok, ni panike, saj razumeva. Gospod, ki ga ustaviva naslednjega pa je prava legenda. S seboj ima kar štiri različne (!!!) zračnice in lahko izbereva, katera nama najbolj ustreza. Plačila noče, ponuja nama pa še eno več, tako, za vsak slučaj. Res kavalir, ki nama je dejansko polepšal dan. Po eni uri, ki sva jo izgubila z menjavanjem zračnic (in ugotovitvi, da nama res nikakor nikoli ni dolgčas, ker se nama čisto vedno nekaj zgodi :D), jo počasi mahneva dalje. Počasi, ker nisva več prepričana, da bodo gume zdržale in ker nisva prepričana, da na kolesu nisva česa zvila. Vse do kraja Chiusaforte. Resda imajo naši sosedje neprimerno daljšo kolesarsko stezo kot mi, a da na dobrih 40 km nimajo niti ene možnosti polnjenja bidonov – no, to pa je (manjši) problem. Zato pa ima gospodična v bifeju, kamor pridem po vodo, obliko izkušenj s kolesarji, saj se prijazno pozanima, ali imam v bidonu magnezij ali naj zlije vse ven. To se res ne dogaja prav pogosto, zato jo lahko kar javno pohvalim 😉 Mi pa da misliti gospa, ki naju sprašuje od kod sva in potem razloži, da zanjo kolesarjenje pač ni več. Spraševati se začnem, kdaj nečesa ne počneš več. Ko resnično ne moreš, ko ne zmoreš več niti s prilagoditvami ali ko se odločiš, da si za nekaj prestar, da »to pa res ni več zate« oziroma »se ne spodobi, ker si že toliko star«. Resnično vprašanje, ki mi ni dalo miru. Se bom nečemu odpovedala, ker se pri petdesetih to pa res ne spodobi več? Ker polovica ostalih enako starih državljanov nečesa ne zmore več ali pa dela drugače? Kdaj je čas, da se nečemu odpovem? Verjetno takrat, ko v tem ne bom več uživala. Mislim, da bi moralo biti to edino merilo. Ne, kaj pravijo drugi, ne, kaj pravijo leta, ne … nehala bom, ko mi ne bo več v užitek.

39441990_419949065195758_1296642393210093568_n

Zaenkrat pa mi vožnja v klanec še predstavlja užitek, zato kolesarsko stezo zamenjava za cesto in jo mahneva proti Sella Nevei. Resda je užitek večji, če je človek malce bolj pripravljen, a tudi z malce muke se pride do vrha 😀 Lepše je, če veš, da je še nekaj rezerve v nogah, a gre tudi brez le te. Lepše je, če lahko še koga prehitiš, a vse to se še vrne. Malce počasneje, ampak zagotovo se forma vrača 😉 In ko odštejem še zadnji kilometer, ko je za nama še zadnja serpentina in sva mimo nihalke, se na desni strani odpre prekrasen pogled na dva ležalnika. Kobilca skoraj v zraku pristane parkirana v travi, sedalo pa trdno parkirano v enega od obe ležalnikov. Kokakolo pa kavo bom prosim J Pa sonce, da malce omehča trde krake.

Spust v dolino je skorajda samo še formalnost, tudi huronska lakota ne more preglasiti užitka žvižganja vetra okoli ušes J Čisto na koncu samo še do hlačnic v hladno vodo in še en lep krog je odpeljan. Klasičen krog z Vršičem in Mangartom pa bo počakal na malce bolj natrenirane tačke J

39664852_888634398004040_1331643834051854336_n

TRAKTORIRANJE

Preden začnem je potrebno razčistiti nekaj stvari:

  1. Kobilca je ena in edina in prva ljubezen.
  2. Traktor se je zgodil po sili razmer.
  3. Traktor je tudi čisto ok zadeva.
  4. Ampak kobilca še vseeno zmaga 🙂

In tako je letos padla odločitev, da na morje vzameva traktor in ne kobilce. Istrske ceste so pozimi pravi balzam za dušo, v glavni turistični sezoni pa seveda nekoliko manj. Tako sva se lotila raziskovanja makadamov v bližnji in daljni okolici kampa. Oblaki prahu so tako postali stalnica, zaraščene poljske poti na vrhu gričev z norimi razgledi pa nekaj, za kar bi včasih kobilco celo za stalno zamenjala za traktor. Ker je edina zoprna stvar, ki jo na tovrstnih ekspedicijah srečuješ, letalska eskadrilja, je postalo navdušenje kar precej očitno, zato je povabilo na Uskovnico in potem na Pokljuko padlo na plodna tla.

In tako smo na praznično sredo, po jutranji kavi pri Cukiju v Bohinjski Bistrici, spravili v pogon štiri traktorje in jo mahnili v hrib. Čeprav prisegam na asfaltne klance in razglede, pa je široka makadamska cesta, zglajena skoraj kot ogledalo, s krasnimi serpentinami in enakomernim vzpenjanjem pravi valček med klanci. Vem, tisti pravi kolesarji bi se taki podlagi ognili, ker je to za njih otroško igrišče, a za začetnike in zajce v istem paketu (beri: na istem kolesu) je to idealen poligon za uživanje. Cesta se vije skozi gozd, pogled, ki ga ukrade oko, pa sega daleč naokoli. Uživaška vožnja se nadaljuje v prijetni senci in je ne zmoti niti pet avtomobilov nizozemskih registrskih tablic, ki pripeljejo v gosji koloni nasproti. Še nekaj sto metrov, za konec malce bolj makadamast makadam in kar naenkrat smo pri koči. Saj ne, da bi res zaslužili, ampak vsaj izgovor je dober, da si človek naroči štrudl, ker “nekej smo pa vseen pokurl, a ne” 😀 Ne zmoti niti gospodična, ki ji tisti dan nasmeh res ni šel od ust, niti veter, ki je hladil že tako malce prezeble krake. Nam se smeje, to je edino, kar tisti trenutek šteje. Ko vseeno postane malce prehladno, jo mahnemo dalje. Noge so po pavzi seveda težke in trde, sploh ker se cesta spremeni v širšo pot in ker je klanec malce bolj napet. A po nekaj minutah se odpre razgled, za katerega bi človek tudi ubijal. Tisto najlepšo barvo sicer malce ubijajo oblaki, a tudi ti imajo svoj čar … res je lepo.

 

Z Uskovnice jo mahnemo proti Rudnemu polju, ki je pozimi, ko se tam preganjamo na tekaških smučeh res čisto drugačno. Tekaške proge zasedajo debla, pripravljena na odvoz v dolino, makadam (vmes sem uspela najti celo blatno lužo … otrok je užival 😀 ) pa prekmalu zamenja asfalt. No, za na asfalt pa tale traktor ni. Ne samo da je slišati tuljenje gum, tudi estetike ni prav nobene 😀 Ko ravno razmišljam o tem, kako nismo srečali nobene moje “prijateljice”, začne avto, ki me je malce pred tem prehitel, na vso moč zavirati. Seveda … pred njim je na sredi ceste stala …

Povezana slika

… in ni vedela, kaj bi sama s sabo. Res je težko, če si krava in se s pašnika izgubiš na glavno cesto. Tokrat se mi je celo malo zasmilila, a nagon po lastnem preživetju je bil vseeno večji, zato sem jo raje jadrno ucvrla mimo po drugi strani ceste. Ko se spuščaš po asfaltni cesti, ugotoviš, da krava pravzaprav sploh ni naravni sovražnik številka 1, kajti le to postane  – avto. Zanimivo, ko sem s kobilco, me niti ne motijo preveč, ko pa je v igri traktor … no, takrat je glava očitno naravnana drugače in v njej ni prostora za motorizirano divjad. Preživimo tudi asfaltni spust in ob telečji obari v dolini obelodanim, da bi lahko šli še kdaj malce traktor na zrak peljat. Ker se je tudi s traktorjem čisto fajn okrog vozit 😉