Mottolino

Vsak dan vsaj petkrat sem zelo očitno ne samo namignila, ampak kar povedala, da bi se enkrat na hrib  peljala s kolesom v gondoli. Pa je minil prvi dan in je bil klanec na lasten pogon odpeljan gor in dol. Minil je tudi drugi dan in odpeljan prelaz na noge. Tretji dan je bila pomoč banan in kokakole odločilna pri grizenju v klanec. Četrti dan … no, četrti dan pa je bil dan, ko me je imel zadosti in me je peljal na gondolo 😀 Cestno bitje, ki je pakt s traktorjem sklenilo samo za milo razrite terene, je bilo med tistimi pravimi mtb rajderji kot barbika med Dragonsi 😀 Ampak kar sva rekla, sva rekla. Greva midva na gondolo, potem pa po poti lepo navzdol. Ne po tistih, po katerih se vozijo tisti, ki znajo. Greva po tistih, ki so podobne makadamski avtocesti (vsaj v moji domišljiji).

Napokava torej bicikle v gondolo in spet je svet popolnoma drugačen kot pozimi. Predvsem je v gondoli manj gužve in predvsem zelo odstopava od ostalih, ki se tlačijo v druge gondole. V tistem trenutku se delam, da mi je vseeno, a raje ne gledam preveč naokrog, ker mi je malce nerodno J Pot do vrha je precej kratka, predvsem pa popolnoma nenaporna in enkrat za spremembo pridem na vrh sveža in čisto nič zadihana. Najin načrt je jasen in krasen. Greva v dolino po poti, ki preči celotno smučišče in se nato na drugem koncu spusti v dolino. Po tem krasnem načrtu bi morala v dolino pridrveti tik nad najino kočo, zato sva plan označila za res dober. Za začetek sva jo mahnila po smučarski progi, ki jo pozimi včasih kar malce grdo ogovarjam, saj se moram po njej celo poganjati, da ujamem ostale. Ko ni snega in ko mora človek poganjati bicikel, se ta ista proga nekako postavi bolj pokonci in pljuča že delajo s polno paro. Igor predlaga, da bi morda raje poiskala pot, ki naju bo pripeljala na drug konec doline in z veseljem mu ustrežem. Psihično sem se pripravila, da grem gor z gondolo, zato mi tole dodatno gonjenje pedal nekako ne diši 😀 Pot preči smučišče, še enkrat več ugotavljam, da je orientacija na smučišču pozimi drugačna kot poleti, a kočo, kjer imajo najboljše kure daleč naokoli takoj najdem. Edina napaka je, da je koča sedaj zaprta in vse sanje o pečeni kuri so se razblinile kot milni mehurček.  In greva dalje. Smer je prava, pot zgleda lepa, sicer včasih preči neke čudne blatne potočke, da nisem popolnoma prepričana, ali vozim po blatu ali kravjem wc-ju, a načeloma vse poti vodijo k današnjemu cilju – drugem koncu doline. Potem pa se pot s tem ne strinja več, saj je zmanjka. In je treba spet malce v hrib gonit, dokler ne prideva do druge poti, ki pa mojemu pojmovanju prijazne poti ni več tako zelo blizu. Pa še nobene informacije o tem, kje se konča, ne ponuja, zato jo malce ignorirava in poiščeva tretjo pot. Ta se odloči, da je prava, a najin smisel za orientacijo (ki je mimogrede res dober in s tem se res odkrito hvaliva) pravi, da tu nekaj smrdi. Ne veva kaj, a smer nama ni všeč. Mogoče pa se je samo Igor tako odločil, ker je predvideval, da bom spet pešačila, če mi pot ne bo pogodu 😉 Kakor koli, obrneva traktorje in jo mahneva do spodnje postaje sedežnice. Mimoležeče krave samo lepo pogledujejo in se ne zmenijo za naju, jaz pa vseeno malo pohitim. Kar je seveda precej enostavno dejanje, saj gre pot lepo navzdol, pa še široka je. V tem trenutku so se najini načrti kar precej spremenili, saj sva morala začeti iskati drugo pot, ki bi naju pripeljala na želeno destinacijo. Pozimi nama je vse jasno, sedaj sva mislila, da je temu tudi tako. Zato zavijeva levo v gozd, steza zgleda kar obetavno, ko Igor od nekje spodaj zavpije »dej ti kar obrni in pejt nazaj na cesto, tole ne bo šlo«. Ah ja, sem rekla, da grem danes samo z gondolo v hrib in da niti slučajno ne bom pešačila … pa grem spet peš 😀 OK, tudi ta pot ne bo prava, zato sprejmeva že ne vem več katero spremembo načrta, da greva sicer lepo po smučišču dol, ampak ne na drug konec doline. Hudič pa se skriva v podrobnostih. Ta podrobnost pa je bila, da sva popolnoma zgrešila ta dolgo pot v dolino in se je glavna cesta z asfaltom čisto prehitro pojavila pred nama. Kaj pa zdaj??? Na drugi strani ceste je znak, da greva lahko s kolesi v gmajno, a poti na nekem mestu dobesedno zmanjka. Ni več, konec, grmovje, šavje, zapora popolna. In tako traktorja pristaneta na asfaltu, na čisto drugem koncu doline, na srečo pa vsaj nekje na vrhu enega spusta, da ima človek vsaj kaj od tega. Po asfaltu pač leti, a to ni bil namen … Mottolino tako ostaja v načrtu za prihodnjič. A takrat na noge gor (četudi potem spet vse zgrešiva, bova oddelala vsaj del poti 😉

Cancano lake

Jezero Cancano je bila naslednja destinacija na »must do« seznamu. Ne glede na to, da nam je Livigno pozimi več kot poznan, pa sva se oba precej debelo gledala, ko sva dobila namig, da bi si to kazalo pogledati. Jezero Cancano pravzaprav ni pravo, pač pa akumulacijsko jezero, ki ga sestavljata dve jezeri: San Giacomo in Cancano (https://www.albergoadele.it/en/cancano-and-its-lakes-in-bormio-alta-valtellina/ ). Iz Bormia do njega vodi lepa cesta, vendar je bila najina koča parkirana na drugi strani hriba, zatorej sva štartala iz Livigna. Pot se je začela obetavno, najprej skozi celotno dolino (tokrat samo po kolesarski stezi – malo slalomiraš, ampak se da prav lepo peljati), do konca doline do jezera (tudi umetno zajezenega), še malo ob jezeru po res lepem in širokem makadamu in tik nad kočo desno v hrib. Klanec, ki je pokazal, kako lahko ljudje različno razumemo definicijo »na začetku je mal bolj strmo, pol pa ful na izi naprej.« Moje videnje tega opisa se je nanašalo na 100m, dejansko stanje pa na kakšne 3 km klanca, ki ga ni hotelo biti konec (sploh če človek kolo rine gor 😀 Pot se je iz široke makadamske spremenila v nekoliko ožjo makadamsko, nato pa v kar precej grobo mešanico med makadamom in skalami. Verjamem, da bodo druge oči isto pot videle drugače, a jaz ta dan nisem delila navdušenja z ostalimi. Preden gre pot spet močno gor, se pelješ celo malce po ravnem, razgled pa nekje med fascinantnimi in srhljivim. Pot se vije nad grapo, ki je precej prepadna in ob kateri bi bila za moje dobro počutje nujno potrebna ograja (to je podobno, kot ko rinem na Mangart in se na delih, kjer se svet spusti navpično navzdol, možnost poleta v globino pa preprečuje samo nekaj kamnov ob robu ceste, peljem po sredini ali, če je le možno, čisto stisnjena v skale na drugi strani ceste). Ne strah, že kar tesnoba in panika se me polastita na takih mestih. In to res ni prijetno, sploh ko isto pot s tabo deli še miljavžnt drugih kolesarjev in pohodnikov, ki ne razumejo, da rabim celo širino poti zase 🙂 In nato se svet postavi pokonci. V bistvu bi to lahko bila celo mulatjera, a ker nisem mula, razjaham Zverino in grem lepo v klanec peš (spet … ampak spet so procenti brutalni). In tako lepo počasi prikrevsljava do vrha. In tam je jezero. Jezerce pravzaprav, nekaj krav in koz naokoli, predvsem pa fascinantna stena na levi strani. Si mislim, da je jezerce sicer lepo, a se hkrati sprašujem, ali je vredno truda, nabiranja kepe joka od jeze, ker spet pešačim in tega, da me malce zebe. Ker tako fascinantno pa spet ni … A ker se pot tu ne konča, se peljeva še malo naprej. Pot se zložno spušča in pri sebi bijem resno bitko – naj se obrnem in grem nazaj, ker kar se spušča, se bo nazaj grede dvignilo ali naj tvegam in se peljem dalje. Če bi bila sama, bi se verjetno obrnila (morda pa tudi ne), tako pa sem obremenila diske do konca in počasi sva drsela proti neznanemu. Naenkrat pa se pred očmi pokaže nenavadna barva, ki je do tedaj ni bilo videti in čez trenutek se prikaže celotno jezero.

Ja, za to pa se je splačalo tudi malce trpeti. Jezeri tvorita res prelepo kuliso, ki kraljuje sredi doline, obdane z gorami. Resnično pogled, ki se ga ne moreš naveličati. Če bi pozimi na tem delu lahko potegnili tekaške proge, bi bil to verjetno najbolj kičast prizor s tekaškimi programi. A je zaradi plazov pozimi ta del zaprt, zato ga lahko občudujejo samo svizci (če slučajno takrat ne spijo). Narediva krog okoli jezera in počasi bo treba nazaj. Pot, ki se je prej zložno spuščala, se sedaj zložno vzpenja (tam nekje med 10 in 14 % klanca je tokrat zložno), za spust na drugo stran pa se je treba psihično pripraviti. Pri tem mi električarji prav nič ne pomagajo, čeprav so na kolesu še manj spretni kot jaz in je vsaj nekaterim na obrazih videti, da ne vedo najbolje, kako se bodo vrnili v dolino. A se odpeljejo in verjetno upajo, da preživijo. To me samo rahlo navda z neko blago odločnostjo, da se bom tudi sama peljala navzdol, čeprav mi strah malce hromi mišice. Ampak kar gre, sploh če se vmes sem in tja malce ustaviš, ker gre po tvojem mnenju prehitro po skalcah 😀 Na koncu postane celo zabavno, sprostim pa se šele, ko pridem na asfalt. Krasna trasa, a ji je moje današnje razpoloženje delalo krivico. Nekaj fotk je tako namrgodenih, da se je Igorju skoraj telefon pokvaril 😀 Pa vendar do koče pridem do uhljev nasmejana – dan je bil lep, jezeri prekrasni, pot po trezni oceni res lepa, pa še končno mi je uspelo ujeti avto Jumbo Visme in se slikat z njim 😉

Val Federia

Včasih mora imeti človek tudi malo sreče. Tokratna se je prikazala v pravočasnem prihodu novih dveh traktorjev (stara dva sta imela oba skupaj že abrahamova leta …), ki sta prvi pravi preskus doživela na zelo eminentnem terenu Livigna. Malce preveč optimistično sva razmišljala, da bova lahko svojo kočo na kolesih postavila na najbolj idealno mesto v Livignu, saj se je izkazalo, da je imelo enako idejo vsaj še 400 drugih avtodomarjev. Tako sva na koncu pristala na drugem koncu doline, kar je bilo za najine podvige celo zelo optimalno, saj sva se do vseh izhodišč najprej peljala vsaj kakšen kilometer po recimo ravnem terenu. Tako sva se torej lotila tudi Val Federie. Pozimi tam smučamo, oziroma smučamo do visokih mrež, ki varujejo preveč pogumne ali pa nespretne smučarje, da bi ne zgrmeli v prepade na drugi strani. Tako je vsaj videti pozimi … Ker me je res zeeelo zanimalo, kaj za vraga je na drugi strani in ker sva dobila tudi zelo dobra priporočila in navodila, kaj odpeljati (Hvala Uroš Breški @ubreski ), sva v mrzlem a sončnem jutru pognala traktorja in odhrumela za nosom. Hrumenje se nekako ne nanaša na hitrost vožnje, pač pa na zvoke gum na asfaltu, ki prav ječijo in stokajo, dokler ne pridejo na njim prijaznejšo podlago. Prijazna kot sva, sva jim to tudi hitro omogočila in že se je začelo prečenje pobočja nad Livignom.  Poti so namenjen vsem, kolesarjem in pohodnikom in še enkrat več se je pokazalo, da je sobivanje možno in ne gre na škodo nikogar.

Kmalu sva pot zapustila in se za trenutek podala v civilizacijo, ki v tem primeru sliši na ime kolesarska steza, ki je (asfaltna) speljana skozi celotno dolino. Ideja, da bi se po dolini vozila z Mrcino se je skrila hitreje, kot je sploh prišla na plano, saj je prometa res ogromno, da bi se pa človek s cestnim prav z veseljem vozil po kolesarski poti, pa tudi nekako ne gre. In kjer se dolina skorajda konča in se začne jezero, cesta zavije levo in hja, navzgor. Tako, prijazno navzgor, da človek še ne čuti zelo resno pomanjkanja kisika. Malo pa ga ne čutiš tudi zato, ker se kar precej ukvarjaš z električarji, ki se popolnoma sproščeno in neresno vozijo mimo tebe. Ampak uživajo in to je pomembno. Le pravice do globokega dihanja pa nimajo, ta je res rezervirana za tiste, ki potrebujemo kisik zato, da sploh lahko poganjamo pedala 😀

Pred očmi se odkriva dolina, krave tu nimajo rogov (res ne), sonce kljub nizkim temperaturam prijetno greje, zraka pa počasi zmanjkuje. Pač lezeš nad 2000 m nadmorske višine … Kar naenkrat se vse kar leze in gre tudi ustavi, neki nenavadni zvoki se slišijo, vsi vlečejo ven naprave, ki znajo fotografirati in, glej ga zlomka, čisto pravi svizeeeec J Prisežem, ni imel čokolade, al pa je nisem videla, ampak je pa poziral (kar se je pokazalo za njihovo očitno razširjeno navado, saj so to počeli tudi nekaj dni kasneje). In najin telefon se nenazadnje tudi ni izkazal za najboljši fotoaparat, saj se svizca na fotkah bolj slabo vidi.

Svizec, hvala za kratek odmor in že jo mahava dalje. In vsa ostala horda tudi. Nikakor si ne morem predstavljati, da bo res vsa ta množica ljudi prišla do tja, kjer pozimi smučamo. No, kaj kmalu se je izkazalo, da niti nimajo namena iti dlje kot do koče, ki naznanja konec avtoceste v dolino. Od tu naprej gredo samo še ubrisani, torej v tistem trenutku midva. Pot se iz širokega makadama spremeni v malce ožji makadam, pa potem v res zelo širok kolovoz, ki je lepo (pre)vozen. V daljavi, predvsem pa v višavi  se že vidi najin prvi cilj, spodnja postaja sedežnice. Ker se pot začenja še bolj vzpenjati, kisika je vedno manj, podlaga pa postaja tudi rahlo neprijazna, pade odločitev, ki jo bom kasneje kar dobro obžalovala. Ajde, dejmo stisn en gel. Ajoj ajoj, res skorajda nikoli nisem vozila na gele. Na ploščice ja, na banane in sendviče tudi, tudi na vse, kar imajo v pekarnah po Franciji, ampak do gelov pa nikoli nisem imela neke posebne afinitete. Nenazadnje na ta malce daljših turah z geli ne narediš prav veliko koristnega. No torej, gel je v riti, gremo zdaj v hrib. In greva. Igor na pedalih, jaz sestopim in jo maham z Zverino (pojasnilo: Zverina je traktor, Mrcina je za na cesto in je zamenjala Kobilco, oba sta pa črna) lepo peš. Ker je strmo, kamni pa kar veliki in za pocestnico, kot sem jaz, to ni najboljša kombinacija. A odkrivanje sveta, ki v zimskem času zgleda prepadno, v suhem pa je samo malo bolj strm klanec, je nadvse zabavno. Po slabi uri rinjenja v klanec, kjer se procenti gibajo med 15 in malo čez 20, se pokaže spodnja postaja sedežnice. Ouje, zmaga je naša 😀

Saj ne, da bi bila utrujena, a če bi v tistem trenutku nekdo naštimal sedeže na zajle in rekel, naj se peljem do vrha, bi se. Kajti vrh je bil še 400 m višje, do tja pa, glede na smučarske izkušnje, ne vodi prav zelo položna pot. In tako sva z Zverino naslednjo uro izmenično menjali položaj – enkrat ona na tleh, drugič pa jaz, malo se pelješ, več greš peš, a na vrh prideš v vsakem primeru. Kajti na vrhu je lazanja in … wc. Gel kot rečeno ni bil dobitna kombinacija na današnji turi. Morda je res pomagal nogam, želodec pa je imel o tem svoje mnenje in nekaj ne prav kakovostnega časa je bilo potrebno nameniti wc školjki. Ampak … čudežna pijača z mehurčki, ki je sicer dobra tudi za čiščenje vodnega kamna, je kolesarjeva najboljša prijateljica in tudi tokrat je naredila red. Kajti bila sva šele na pol poti. Carosello kot najvišja točka z nekaj manj kot 3000 nm že na daleč ponuja razglede na miljavžnt poti, ki vodijo v dolino. Jaz sem iskala samo eno, tisto najbolj enostavno, tisto za poganjalčke. Ker … sicer o sebi menim, da sem en kos recimo dobre kolesarke, ampak bolj tiste butične, damske, za na lep asfalt. Lahko je fajn klanec, lahko je dolga trasa, samo da je lepa, da moj drugi jaz (zajec) lepo mirno spi in ni nervozen. Za mtb kolo bi se reklo, da imam zgolj veselje do talenta, tu pa se moje znanje, nadarjenost in pogum tudi končajo. Zato grem jaz lepo počasi (Igor mi mimogrede omeni, da mogoče lahko malce bolj šparam diske … le kaj je s tem mislil 😀 ) v dolino. In vriskam. Ker je res lepo, noro lepo. Pozimi je pokrajina drugačna (predvsem je pa še bolj mraz), na smučeh sem hitrejša in veliko stvari ne vidiš ali pa jih vidiš drugače. Voziti po vseh progah, po katerih pozimi smučaš, prečiti pobočje nad celotno dolino in se počasi spuščati po poti, ki navkljub prej zapisanemu priznanju tudi zame ni prezahtevna, je en čisto navaden visokoproračunski kolesarski pornič. Tko pač je. Slika je brez filtra 😉

Malce sicer sestopim na kakšen delu traila (ok, vse desne ovinke …), mal sem pobunkana po nogah od balance, pa od okvirja, pa od kakšnega ležanja na poti (človek mora vsake toliko časa malo počiti, a ne ;), kar se v naslednjih dneh kaže v obliki treh res zelo velikih modric po nogah. Ampak … res mi je žal, ko prideva v dolino. Za 40 km in skoraj 1000 višincev sva porabila dobre tri ure. A kar šteje niso ne prevoženi kilometri, premagani višinci, porabljen čas, pač pa tisto nekaj, česar se ne da opisati, tisto nekaj, za kar se je vredno malce pomatrati v klanec, tisto nekaj, kar moraš doživeti, da razumeš. Da razumeš, da ni besed, ki lahko opišejo to, kar občutiš. Občutek neizmerne svobode, lahkotnosti, lepega, tako zelo prvinskega resnično povzroča vihar čustev. Ker je enostavno lepo.

Resia

Ne, to ni pokrajina ob meji, to je prelaz med Italijo in Švico s prekrasnim jezerom malce nižje. Jezero samo po sebi ne bi bilo tako zelo posebno, če ne bi nekje v 50-ih letih prejšnjega stoletja ob gradnji akumulacijskega jezera načrtno potopili vasice, nad gladino vode pa je ostal le cerkveni zvonik, ki danes kraljuje sredi jezera. O vsem tem sem brala in slišala že pred sedmimi leti, ko sem bila prvič tam. Bilo je leto pred brevetom Paris-Brest-Paris, leto, ko je bilo potrebno opraviti kvalifikacije za predprijavo, potem pa si se moral tako ali tako še kvalificirati. Poenostavljeno – šli smo na brevet Verona – Resia – Verona, v dolžini 600 km, od tega je vsaj 100 km deževalo (verjetno pa še kaj malega več, ampak potem ti je tako ali tako vseeno). Takrat smo na prelaz prišli ponoči, v trdi temi in smo jezero videli le kot temno površino, cerkvice pa sploh ne, ali pa je bila morda osvetljena, kdo bi se spomnil. Zato je bilo potrebno priti še enkrat, podnevi, da si človek to čudo tudi v živo ogleda. In tako sva šla. Od najine koče na kolesih je jezero oddaljeno le 25 km, moj spomin pa je vedel dvoje: bolje bo, da greva z mtb kolesi in klanec je samo na koncu. Kar se tiče mtb koles so prav prišla samo nekje proti koncu, ko se je res pojavil makadam in pa na spustu, ker sem s širšimi gumami po mokrem asfaltu malce bolj pogumna. Klanec pa ni samo na koncu, ampak je ves čas, vseh 25 km. Če zgrešiš kolesarsko stezo, je še bolj zoprno, ker se kar naprej malo zgubljaš. Pa se je končno posvetila tudi žarnica – “jaaa skozi tole vasico smo se pa peljali, se spomnim, ker smo mislili, da smo se zgubili”. Uf, končno sva na pravi poti 🙂 Veselje pa se hitro sprevrže v neko čudno vzdušje, ko naju tabla preusmeri na obvoz, češ da je kolesarska pot zaprta. Na srečo nama prijazni gospod pojasni, da je itak vikend in ne delajo in da se do po kolesarski priti do konca. No, pa greva. Vlaga ubijalska, cunje se lepijo na telo, od povsod teče, mraz je, zoprna sem, ker vsaj v tistem trenutku mtb kolo ni bil prava izbira, Igor pa, kot pač moraš narediti majhnemu otroku, ki je siten, situacijo reši s frutabelo. No, pa je bolje 🙂 Pa še jezero se pokaže. Ampak … jezero že, jezero, samo cerkvice pa nikjer … V bistvu je, a še kar daleč naprej. Hm, nisem se menda zastonj borila s klancem in sama s sabo, da bi se zdaj obrnila in šla nazaj. Pa še na pico greva. Torej, ušesa nazaj zavihat, pa po gasu. Zdaj je že ravnina, sonce se končno pokaže, z njim pa tudi razlog, da sva se sem gor sploh odpravila. Čeprav jezero še ni do konca napolnjeno po spomladanskem čiščenju in je vode nekoliko manj, pa je pogled še vedno veličasten in dih jemajoč. Po obveznem nabiranju dokaznega materiala, da sva res bila tam, pa je čas za iskanje picerije. Ki pa se izkaže za neuspešno početje. V eni gostilnici kuhinja ne dela, v drugi imajo samo sladko, tretje pa ne najdeva. Najdeva pa trgovinico s hrano in ker človek ne more biti na kolesu lačen, poskusiva srečo. Trgovinica je res majhna, predvsem pa zelo “domača”. Gospa prodajalka nekako dojame, da želim dve žemlji al pač kar koli lahko najde v košari. Tako je prijazna, da z rokami prešlata ves kruh, da mi potem da dve žemlji, ki sta najmanj suhi. Potem odreže še dve kajli sira, ga zavije v nek papir in vse skupaj vrže v papirnato vrečko. Če si predstavljam, da si je tik prej umila roke, sem kar pomirjena 😀 Pomalicava pico, ki ni pica, ampak sendvič rahlo sumljivih higienskih standardov in jo mahneva proti dolini. Glede na to, da so se nama za hrbet začeli valiti ne preveč rožnati oblaki, je bil spust proti dolini kar precej hiter. Omejitev 30 km na uro, ki velja na tej kolesarski stezi, sva prav dobro kršila, a na srečo je bilo vreme res kislo in mrzlo in nasproti vozečih ni bilo. Sva pa midva tokrat zadela kolesarsko pot in ko sva bila enkrat tam, so se začeli vračati tudi spomini. oooo tukaj bo pa en res fuuul strm del. In je bil. Na srečo sva se spuščala … Vreme se je vmes že malce popravilo, posijalo je sonce, nehalo je zebsti, ko sva dobesedno priletela pod tuš. Malce imam lokalne prebivalce na sumu, da jim gre mimo hiš potegnjena kolesarska steza močno na živce, saj so bili škropilniki, ki jih sicer po vsej pokrajini uporabljajo za zalivanje jablan, usmerjeno točno na kolesarsko stezo. Pa ne lepo, razpršeno, da bi človek lahko dobil občutek, da vozi po pršcu. O ne, to je bilo kakšnih 10 škropilnikov, ki so na kolesarsko usmerili take curke, da bi komot fajn blaten avto oprali brez šampona. Ni šans, da prideš tam mimo suh 😦 Še sreča, da sva na vzponu ta del zgrešila, saj bi bila sicer mokra do gat, če bi jih pod kolesarskimi hlačami človek nosil. Drug del sreče pa se je nanašal na dejstvo, da sva bila že blizu najine koče na kolesih in je vroč tuš, suhe cunje in dekca čez noge pogrel malce zmrznjene tačke. Povzeto: splača se priti sem, splača se vzeti kolo in se po kolesarski stezi odpraviti vse od njenega začetka do konca, splača se pogledat jezero s cerkvijo, splača se iti še malce naokoli. Res lepo pa je, če je zraven še sonce 🙂

Passo Falzarego

Stelvio NI del Dolomitov, zdaj to menda že vem … ampak vseeno, bi se morda za en dan al pa dva ustavila še malo v Dolomitih? Čisto malo, tako za povohat … Našla sem že tudi prelaz, ki je na poti do naslednje destinacije 🙂
Tako nekako je bil slišati pogovor o načrtovanju dopusta. S kočo na kolesih si res precej svoboden (če glih ne crkne) in tako je po noči, prespani na uradnem parkingu za avtodome, kjer pa je zagotovo še medvede strah, sledil premik do naslednje destinacije – Alleghe. Parkirava kočo in greva. Pač, sledi dobrih 20 km klanca, čist tako na izi, za prvi dan. Kaj bo naslednja dva tedna, bova sproti razmišljala 😀 Ravnine na tem delu sveta skorajda ni, zato je za ogrevanje malce naklonine, nato pa se uradno začne. Res na izi, 20 km (menda ga je celo 23) klanca ni nekaj za po nedeljskem kosilu. Cesta pa lepa, asfalt nov, prometa ni več veliko, samo ne glej gor, ker to pa ubije vso motivacijo. Prvih nekaj malega km je morda malce bolj strmih, potem pa cesta, ki je bila že prej prijazna, postane ultra prijazna. Tako lepo počasi se vzpenja, vmes premore celo nekaj ravnine (da ne bi sedaj kdo mislil, da je res ravnina, samo klanec je malo manj klancast). Spodaj ostaja vasica (seveda ima nogometni stadion), pred očmi pa se odpira pogled, ki se ga ne moreš naveličati – Dolomiti v vsem svojem razkošju. Nisva čisto natančno pogruntala, kaj gledava, je bilo pa prekrasno. Tako zelo, da pozabiš, da greš na klanec in da boš verjetno do gor gonil dve uri. Z vsakim obratom je svet lepši, ves čas se kaj dogaja. Zmagovalec pa kuža, ki se je peljal v košari na balanci specialke. Čista filmska scena – ušesa so plapolala v vetru, dlaka zalimana nazaj, žnable je veter zavihal tako, da se je kuža režal na vsa usta in zgledal je ultra srečen. Prava kosmata legenda. Jaz bi mu sicer nataknila čelado, ampak naši domači psi niti niso preveč navdušeni kaskaderji, zato mogoče to niti ne bi bilo potrebno. In greva midva lepo dalje. Ura mine, druga se skoraj izteka, ko je klanca kar naenkrat konec. Pismo no, saj je dolg, ampak ni pa hudo naporen in človeku kar malo žal postane, da je na vrhu. Da pa ne bi slučajno na plodna tla padla kakšna ubrisana misel, se po obveznem nabiranju dokaznega materiala, da sva bila na vrhu, vrneva v dolino. Tudi spust je meni, previdnemu zajcu, ki je začel prepozno kolesarit, da bi se naučil pravilne tehnike spuščanja in ki ga je strah malce večje hitrosti, zdel tako zelo ok, da tud diski niso zasmrdeli 😀 Skoraj do konca. Moram priznati, da leve ovinke še nekako dostojno speljem, desni ostri pa so moja nočna mora. Rabim pač celo cesto (razen s Črnivca, tam mi pa kdaj tudi kakšen lep desni ovinek uspe), kar je ob nasproti prihajajočem avtomobilu, motorjih, ki prihajajo od zadaj in tistemu najbolj strmemu delu ceste reeees zelo neprimerno početje. Ampak sem zvozila (res pa je, da so se zaradi tega vsi ustavili, sicer bi šla zihr pod kakšna kolesa). Zadnji trije kilometri, ki bi morali pomeniti razpeljavo, so potekali skladno s tradicijo. S hudim kontra vetrom, ampak če se voziš “u pozadini” se ne matraš prav preveč 😀

Toskana

Ležeč na plaži ob Gardskem jezeru, na prijetnih 28 stopinjah in z nogami v vodi, kujeva načrte za nadaljevanje dopusta. Glavni cilj dopusta je Stelvio, okoli tega se vse vrti že zadnjih nekaj let, zelo intenzivno pa zadnjo zimo. Vsak dan spremljava, kdaj ga bodo končno odprli, spremljava vremensko napoved in se zaradi še vedno zimskih razmer na severu pripravljava na drugo opcijo – da greva v bolj tople kraje. Ko se tik pred odhodom pokaže, da je na severu za naslednji teden dni napovedana mokra zima, se (sicer na začetku ne najbolj navdušeno) odločiva, da obrneva na jug in greva v Toskano. V res dobro voljo me spravijo obeti, da se bova lahko vozila med polji sivke, da so tudi tam klanci in da greva na toplo.

Tako torej v petek zjutraj kočo obrneva proti jugu in se podava na pot. Vmes se malce stresno vrtiva po parkirišču manjšega trgovskega centra, saj je treba v šoping po nekaj vode in ostale hrane, parkingi pa imajo rampe, ki kočam na kolesih preprečujejo dostop. No, najina je na srečo tako nizka, da nimava težav, malce strahu je pa vseeno prisotnega. Potem pa na avtocesto, navigacija je nastavljena, greva še tankat in via Toskana. Vožnja je sproščena (jaz sem na vrsti, da uživam za volanom), razpoloženje vrhunsko, se spravim prehitevat en kamion pred sabo, prestavim eno prestavo nižje, dam gas … pa reče koča vufff, cukne in zmanjša hitrost. Opala, tole pa ne bo v redu 😦 Dam še eno prestavo nižje, zapeljem skrajno desno, najdem tisto SOS luknjo in kočo ustavim. Lučka za motor sveti rumeno, torej kakšne posebne panike ne bi smelo biti, ampak Igi daj pejt ti zdej naprej vozit, men se roke tresejo. Počakava nekaj minut, da tista rumena lučka ugasne in greva dalje. Kar gre … kakšen kilometer, potem pa se odloči, da bo spet nardila vufff, zmanjšala hitrost na še manj kot prvič in se sploh obnašala, kot da se ne gre več. Kar precej divje se je vozit po avtocesti s štirimi pasovi, ti se voziš pa ne po skrajno desnem pasu, ampak še bolj desno od njega in skorajda ribaš po ograji. Ker si ne upaš ostati na desnem pasu in ker več kot 60 na uro itak ne gre. Pridrsava do prvega počivališča in greva v akcijo … Koča se ne premika dovolj zanesljivo, da bi sama našla pot do servisa, zato naju naložijo na vleko in hopla v Bologno na servis.

Prve novice so obetavne. Do konca delovnega časa sta še skoraj dve uri, kočo bodo takoj pregledali in kmalu pridejo povedat, da se je filter za nafto čisto zamašil in da ga bojo zamenjal in da če je to to, greva lahko čez eno uro naprej. Oh, še sreča, da je samo to, a ne 🙂 Skleneva, da imava še vedno dovolj časa, da do večera prideva do San Gimignano in nato naslednje jutro začneva s kolesi odkrivat griče in gričke Toskane. Igrava na karto sreče, a ko pride gospod s servisa ugotoviva, da naju je sreča zapustila. Ker ni bil samo filter … vsaj še pumpa je šla k vragu (to se je pa slišalo, ja …) in koča ni vozna. Pravzaprav so jo komaj vžgali, komaj, komaj se premika. Do konca delovnega časa pa samo še 15 minut. Rečejo, da bojo v ponedeljek nadaljevali z delom in ugotavljali, kaj je narobe. V soboto ne delajo, noben drug servis pa tudi ne. Kaj naj torej storiva? Lahko greva v hotel do ponedeljka, ampak če koče v ponedeljek ne bodo mogli popraviti, ne veva, kaj bova. Kaj torej? Lahko mogoče prespiva tu, na servisu (v koči, se razume) in naju pride naslednje jutro iskati vleka iz Slovenije? Ne, ne smeva. Koča mora na ulico pred servis. Komaj, komaj jo spraviva na mesto pred rampo servisa, ko dokončno izdihne. Vleka iz Slovenije je takoj obljubljena, a bo prišla šele sredi noči. Bologna ni glih takoj za mejo, a ne 😦 Tako ob dveh zjutraj kočo naložimo na kamion, midva pa dobiva avto, da se lahko odpeljeva domov. Ob šestih zjutraj se tako v solzah razočaranja, žalosti, jeze in utrujenosti zrušiva v domačo posteljo. Toskane nisva videla. Stelvia tudi ne. Pravzaprav nama je crknjena koča vzela 12 dni dopusta. In tako sva danes, namesto po sončni Toskani in med polji cvetoče sivke, naredila en krog po vetru in dežju v okolici domače hiše, sivko pa hodim vohat na vrt.

Lago di Garda

Načrt za prvi dan dopusta je bil raziskati ceste okoli Gardskega jezera. Na bikemapu je narisana cesta okrog in okrog jezera, dobrih 140 km je dolga. Na netu podrobno opisujejo kolesarsko pot okoli jezera, ki bo menda letos končana, večina je pa že v uporabi. Skratka, videti je bilo zelo obetavno, vremenska napoved pa je kazala na pravo poletno vožnjo. Za vsak slučaj, da se ne bi kdo snel z verige, sva se dogovorila, da bova šla lepo počasi, s povprečno hitrostjo nekje okoli 20 km/h. Problem pri jezeru je ta, da si vmes ne moreš premisliti in iti po bližnjici nazaj, zato ne bi bilo dobro, da se vmes zaletiva v kakšen zid.In sva šla. Nobenega prometa, ves čas lep razgled in pogled na veliko vodo. Kolesarska steza je zaenkrat samo tista, ki je namenjena vsem, še najmanj cestašem. Ampak saj je nenazadnje niti ne potrebujeva, cestaši sodimo na cesto J  Dejstvo, da sva svojo kočo postavila na turistično najmanj obljuden del jezera, je botrovalo temu, da prometa na cesti na začetku skorajda ni bilo. Le nekaj kilometrov kasneje pa so se začele dogajati polžje premikajoče se kolone. Človek bi najprej pomislil na dela na cesti, ampak ne … samo ogromno pločevine, ki se premika proti plažam jezera. Relativno hitro sva se tako naučila novega pravila vožnje – kolesar in motorist ne čakata v koloni, pač pa se počasi in previdno pomikata naprej po sredini. Vsi to počnejo, avtomobili pa se pomikajo naprej po svoji skrajni desni strani. Tako varno, kot tu, se na cesti že dolgo nisem počutila, pa čeprav sem vozila v koridorju med dvema kolonama. Kako nekaj normalnega je to, se je pokazalo takoj, ko je šel nasproti policaj. Umakne se na svojo desno in to je to. Saj ne, da bi človek na ta način vozil z normalno hitrostjo, a se premikaš in je nekako varno. Vseeno pa tovrstna vožnja ni nestresna in kmalu se odločiva, da greva s ceste pogledat, kaj se dogaja s tako zelo opevano kolesarsko stezo okoli jezera. Ne vem sicer, kako nama je uspelo, a res nama je – do jezera ni bilo 100 m, a so domačini postavili stojnice in se šli tržnico. Ne glede na to, da so časi čudni in da se turistična sezona še niti začela ni, pa so ljudje dobesedno lezli drug po drugem. Na koncu sva ugotovila, da je bila tržnica postavljena v dolžini dobrega kilometra in da se vseeno hitreje premikaš na cesti, kjer so stoječe kolone vozil, kot po poti ob vodi. Tako se spet vrneva na cesto, kjer se zabava nadaljuje. Sredi ceste en gospod obrača avto. Očitno se je odločil, da je kolona v drugo smer krajša in hitrejša. Manever mu je vzel reci in piši debelih 5 minut, dokler ni policaj posegel vmes in mu pomagal, da je avto obrnil (avto = nekaj malega, cesta = normalno široka, obračanje = prikoličar bi prej obrnil). Končno se promet malce umiri, sva mimo očitno najbolj želenih plaž na vzhodni obali jezera, cesta je lepa, veter zmerno v hrbet, kar lepo napredujeva. Počasi prihajava do severnega dela jezera, dela, ki je meni osebno bolj všeč, bolj slikovit, pa seveda tudi bolj vetroven. Še fotka na skrajnem severnem delu jezera (da nisi na morju veš samo zato, ker po vodi plavajo race in labodi) in gasa nazaj domov.

No, do tega dela še nisva našla tiste tako opevane kolesarske poti … Kar naenkrat se pred nama pojavita dve zadevi – ena je tunel, druga pa nadvoz, kamor zavijajo kolesarji. Aha, to je to! Očitno kolesarska steza, ki sva jo iskala. Zavijeva čez nadvoz in nato naprej v klanec. Ki pa kar naenkrat ni več asfalten, ampak se spremeni v makadam. In to ne v makadam za specialce, ampak v makadam za … no, s traktorjem bi se kar udobno počutila 🙂 A midva še kar verjameva, da je to prava pot, čeprav sva edina, ampak res edina s tankimi gumami in edina, ki rineva gor. Zadeva postaja vedno bolj čudna in z vsakim metrom v klanec sva manj prepričana, da je to res pot, ki jo iščeva. 1. Voziva po grobem makadamu. 2. Jezero je vedno globje in dlje od naju. 3. Da bi se vračala po isti poti je preveč nevarno, zato pač rineva dalje. A nekako verjameva, da bova prišla na glavno cesto … Ko končno prideva do asfalta, si oddahneva, nekako prepričana, da sva sedaj na glavni cesti ali pa vsak zelo blizu nje. Dokler … jaz ne zagledam ceste, Igor pa enega globokega jarka, ki ne daje upanja, da lahko prideva do ceste, ki jo vidiva. Nazadnje le pribrcava do glavne ceste, tam pa situacija postane več kot zelo resna. Zemljevid kaže, da sva zgrešila. Popolnoma zgrešila. Tako zelo zgrešila, da si bova pot podaljšala za vsaj 50 km in nekaj dodatnih klancev. Da bi se vrnila po makadamu, po katerem sva prišla, ne pride v poštev. Lahko se sicer vrneva kakšnih 6 km nazaj in prideva na mesto, kjer sva prvič zgrešila, a … no, to pa je problem, saj lahko na pravo mesto prideva samo skozi tunel, skozi katerega pa kolesarji ne smejo. Saj bi nekako zamižala na eno oko in tvegala, ampak ta vrag je bil dolg skoraj 5 km!!! Kaj pa zdaj??? Na levo ne, nazaj ne, na desno ne … no dejmo zdej razmišljat, kaj lahko narediva. Kaj pa če, kaj pa če … Ja nč, veš kaj, jaz bom kar lepo en kombi al pa kamer poštopala in prosila, da naju zapelje skozi tunel. To je edina opcija, da prideva tja, kamor bi morala priti. Nekaj minut tehtava in ker se ne pokaže boljša rešitev, že maham prvemu kamperju, ki pa se dela, da naju ne vidi. Naslednji kombi se ustavi, gospod naju gleda prestrašeno, kot da sva množična morilca, a naju s kolesi vred vseeno naložijo in odpeljejo skozi tunel. Ko naju na drugi strani tunela odloži, si oddahnemo vsi. Gospod, ker nisva ubila njega in njegove družine, midva pa, ker sva končno spet na mestu, od koder se lahko vrneva na cesto, po kateri morava priti nazaj do najinega doma. Tokrat ne nasedeva več zgodbam o prekrasni kolesarski poti (mimogrede, kasneje sva na njo naletela, a naju ni več ganila), pač pa se peljeva kar lepo po cesti, tako kot je tudi prav. In greva skozi tunel, kajti to je edina opcija. To je drug tunel, skozi tega kolesarji lahko gredo, saj druge opcije ni. In tako se začne kolobocija na zahodni strani jezera. Cesta je ožja, tuneli pa si sledijo pogosteje kot letošnjo pomlad dežuje. Vožnja je več kot stresna. Če kdo ne ve, kako glasno je v tunelu, naj si kdaj odpre okna na avtomobilu, ko se pelje skozi. Posebne zvočne efekte dodajajo še motoristi, za piko na i pa sploh ne vem, ali slišim avtomobile in motorje, ki so že mimo, ali se mi šele bližajo, skratka norija zvokov. Psihična utrujenost je vedno večja, zato skleneva, da se ustaviva na kavi na soncu. Najdeva kraj, kjer bi to rada storila, a do tja vodi pot zgolj in samo skozi tunel. Glede na to, da sva bila tako ali tako spet v cevi, zavijeva v drugo cev  in iz nje na tako zelo nujno potrebno kavo. Po kratki pavzi spet nazaj pod zemljo in proti jugu, domov. Dolina se počasi širi, cesta postaja bolj prijazna, ko se spet pojavi … kolona vozil. In spet manevriranje med avtomobili, kar traja kakšnih 10 km doda še eno malo piko stresa na že tako zrahljanje živčke zaradi tunelov. A je lepo, sploh ker se bližajo zadnji kilometri kroga okoli jezera. Spet se zgodi kolona polžev, a tokrat se pojavi tudi znak, da je do najinega cilja samo še 5 km. No, to bova pa že zmogla, a ne J Na naslednjem rondoju je do cilja še vedno 5 km. Naslednji rondo je kakšnih 800 m kasneje, do najinega cilja pa še vedno 5 km. Men se zdi, da me nekdo nat… ko pride četrti rondo in spet istih 5 km do cilja. No, zdaj sem pa že mal jezna in godrnjam sama pri sebi in se zamotim tako zelo, da se kar naenkrat pojavi zadnji rondo (na katerem pa piše 4 km), drugi izvoz in najina koča na vidiku. Tako, krog okrog jezera narejen, napisana nova zgodba, Garda naju bo zagotovo še videla (ampak ne v tunelih :D), zdaj pa mal počivat, potem pa … novim zgodbam naproti.

Hitrost

Definicij hitrosti je več, ena od njih govori o tem, da je to sposobnost kar najhitreje opraviti neko nalogo ali pa kar najhitreje priti od točke A do točke B (po domače in preprosto povedano). Torej poudarek je na tem, da si hiter. No, jaz nisem. To je potrebno kar takoj povedati in razčistiti. Hitra sem, ko se je treba navdušiti nad kakšno neumnostjo, včasih prehitra s kakšno obljubo, to je pa v glavnem tudi to. Sicer pa sem polž. Če se še tako trudim, posebnih hitrosti ne razvijem. Ne pri hoji, ne pri teku (glede na to, da že nekaj časa ne tečem, bi se lahko reklo, da sem na točki 0), ne pri plavanju, še najmanj pa na kolesu. Če se še tako trudim, ne gre 😀 Povprečne hitrosti so … povprečne. Odkar je v hišo prišla Mrcina, gre še malce počasneje. Mislim, da je to zato, ker ima kakšen kilogram več kot Kobilca 😀 Pa tudi malce mehkejša je v osnovi in preden trzne na moje ukaze, minevajo dragocene sekunde. Skratka, povsem možno je, da je kolo krivo za mojo počasnost … Ali pa veter. Tudi to je namreč precej možno, saj večinoma vozim v kontra veter. Vsaj zdi se mi, ker mi vedno piha okoli ušes, pa še solze mi tečejo. Morda je tudi kaj tretjega razlog. V klanec gre namreč tudi počasi. Predvidevam, da bi znala biti kriva teža (Mrcine se razume, malce pa imam tudi sebe na sumu), pa pogosto tudi razdrapan asfalt, da gume ne tečejo gladko. Da ne govorim, kako počasi hitro gre, ko se klanec obrne navzdol. Meni se sicer zdi, da leti kot sneta sekira, pogled na števec (kadar si upam pogledati) pa kaže, da sem na kakšnih 25% hitrosti tistega pred mano. Po moje so krivi diski na kolesu, ker res dobro primejo. Včeraj sem gledala še zadnjo etapo dirke po Baskiji. 95 km na uro je kazalo … jaz se tam tudi z avtom ne bi peljala tako hitro. Moj rekord je 81 km/h – s kobilco, na DOS-u, na klancu s Črnega kala. Dokler ni bočen sunek vetra za vse večne čase zabetoniral omenjene hitrosti kot moj rekord. Padca ni bilo, so bile pa hlače skoraj polne 😀 Še v virtualnem svetu kolesarjenja mi ne uspe doseči magične meje 100 km/h (in dobiti nove virutalne značke 😉 ker mi vedno vsi, za katerimi bi se lahko šlepala, pobegnejo 😀

Ah ja, po moje pa ni problem nikjer drugje kot v meni. Mogoče pa sem samo malce polžasta v osnovi in podvržena ideji, da bi moglo iti hitreje, ker gredo ostali hitreje. Ampak se bom držala znamenitega reka mojega sodelavca “ko žuri, gubi na dostojanstvu” in se še naprej vozila malce počasneje, z idejo, da grem fuuuul hitro 😀 Če kdaj pade mimo vas kaj, za kar mislite, da bi lahko bila jaz na kolesu – no, ni treba trobit, to ne bom jaz 😀

Jamarska

Kar takoj na začetku moram pojasniti, da bi bila zelo ponosna sama nase, če bi sama iznašla izraz »jama«. Ampak ga nisem, zato bom vse zasluge za to pripisala Timu Podlogarju, ki mi je dal inspiracijo s svojo kolumno v 97. številki Bicikla.

In tako je seveda jasno, da imamo jamo tudi pri nas doma. Če bi bila jaz moj mož, bi bila na svojo ženo (torej name) ponosna. Naša jama namreč (malce tudi po sili razmer) kraljuje v prostoru, ki jamam ni namenjen. Še več, tudi bicikla spita v tem istem prostoru kot midva. In za piko na i, ju imam jaz bližje dosegu roke. Na eni strani moža, na drugi bicikl. No, pa naj še kdo reče, da nisem idealna žena 😀

In tako smo letos (ne čisto po lastni volji) jamarstvo razvili do potankosti. Zima je bila bolj švoh, nič snega, nič mraza, nič dopusta, skratka nič od zimskih športov letos ni prišlo v poštev. Ne vem zakaj, ampak tud na tenis se ni dalo, iz bazenov so nas zbrcali enkrat pozno jeseni in … jah, ni bilo druge, kot začeti dodatno opremljati jamo. Kot vsako zimo, je tudi letošnjo siceršnji trenažer zasedel svoje mesto nekje v globokem kotu, bolj tako, za vsak slučaj. In čisto tako, spet za vsak slučaj, sva začela enkrat jeseni razmišljati, da bi morda staro mašino zamenjala za nekaj pametnejšega. Saj vemo, če maš pameten telefon, pa pameten tv, pa pameten avto in ženo, ni vrag, da ne bi imel še pametnega trenažerja. In ker imava včasih več sreče kot pameti, je kljub vsaj dvomesečni čakalni vrsti, najina nova igračka domov prišla še isti dan, ko sva se začela zanimati, kje bi se ga dalo dobiti. Včasih morš met res mal sreče … In tako je k hiši prišel nov pametnjakovič. Ah ja, če bi kaj takega obstajalo v mojih »starih« kolesarskih časih, bi bilo 8 ur matrat bicikl na trenažerju pravi mačji kihec 😀 Danes pa je pri nas še najbolj naporno najt prost termin 😀 Raje ne povem, koliko ur, kilometrov in švica je bilo pridelanih v letošnjem jamarskem obdobju. Toliko, da bom morala verigo menjat še pred pomladjo …

A prihodnjo zimo se jama seli. V bolj intimen prostor. Tak, da bo res jama. Ker jo vsak človek kdaj pa kdaj potrebuje (ne samo fantje, da kar takoj razčistimo zadevo). In na vratih bo spet visel urnik zasedenosti le te 😉 Aja, pa nov ventilator rabim …

Peš v novo leto

Končno mi je enkrat uspelo pravočasno odposlat vsa pisma Božičku in Dedku mrazu in sem bila 15. decembra čisto nestresno zame, pa precej stresno za pošto, čisto pripravljena na žurke, predvsem pa čisto nenervozna 😀 Tokrat je celotna situacija celo poskrbela za to, da nismo zadnje minute delali načrtov, kje in na kakšen način bomo skočili v novo leto. Torej še en stres manj 😀 Razume pa se, da zadnja noč ne more biti kar enaka kot vse ostale, da nekaj pač mora biti drugače. In reče Igor, da je njemu precej vseeno, kaj počnemo, samo da ne bo tako dolgčas, da bomo od devetih zaspali. In da mora bit mal športa. Čisto malo, tako kot se za zadnji dan v letu spodobi. Vse ok, samo mogoče bi bilo bolje, da tega ne bi naglas povedal. Ker … no, ker so se ideje usule. Pravzaprav je bila že od začetka samo ena. Upoštevajoč občinske meje, policijsko uro in zahtevo, da je vsaj malo športa in glede na to, da Ljubljana ni preveč velika in da ima bogato tradicijo Poti okoli Ljubljane, je bil predlog “ej, a greva midva en krog okol Ljubljane, vzameva kuhanca in čaj in sendviče in lučke s sabo, pol pa bo kar bo?” že vnaprej obsojena na realizacijo. Dva butla na kupu, druge opcije tako ali tako ni.

In tako se je ob treh popoldan začela odisejada. Pot okoli Ljubljane je sicer malce drugačna, kot sva jo začrtala midva, a čez Golovec človek ponoči ne hodi. Pa tudi dejstvo, da živimo kakšnih 5 km od PST-ja doprinese svoje. Do Žal gre pot več ali manj po makadamu, kar je prijazno za noge, pa precej neprijazno za ušesa, saj hoja ob obvoznici ni najbolj všečno dejanje. Mimo Most in tja do Kodeljevega je pač glavna cesta, industrijska cona in res nič prijazno. Na Kodeljevem se končno pojavi lepši del, pešpot ob Ljubljanici. Nato pa pod Golovec, z lepim pogledom na grad, proti Prulam, ko se oglasi želodec. Najdeva klop ob ladjicah, vsak svoj sendvič in čaj na plano in … briga naju, če naju čudno gledajo (saj naju ne, ker ni nikjer nikogar 😀 ). Počutim se kot turist v svojem mestu, v mestu, ki ga odkrivam na svojih nogah, v mestu, za katerega naš župan pravi, da je najlepše na svetu 😉 Če bi živela v Mariboru, bi verjetno isto rekla za Maribor 😀

Kam pa zdaj? A greva levo al naravnost? hm … za vsak slučaj raje naravnost, vseeno morava biti do devetih doma (dodatni kilometri naju pa ne skrbijo, to pa res ne). Prideva do Trnovega, nekaj časa hodiva po precej neznanem delu, ugibava, kje bi znala biti, kje je Tržaška cesta in se nekako znajdeva v Rožni dolini (saj to sva sicer nameravala, samo pot je bila malce drugačna od začrtane 😉 Tam nekje proti Vrhovcem čas za novo pavzo, se pač naštimaš na zid pred banko, potegneš čaj na plano in ne razmišljaš o tem, ali imajo mogoče nameščene kamere in te bodo morda prišli vprašat po zdravju, ko bodo po novem letu spet odprli poslovalnico. In končno prideva na PST (po 15 km hoje …). Trdo temna tema vlada povsod naokrog in končno pridejo do izraza lučke, ki jih že ves čas nosiva v nahrbtnikih. Temno je, malce megleno, snop svetlobe, ki ga daje čelka pa riše malce strašljive sence in figure. Svoje pridoda še voda, ki ni le v bajerju, pač pa razlita sega prav povsod. Samo še Povodni mož bi se moral prikazati, pa bi bila scena popolna. Koseški bajer napoveduje dobro polovico poti in skorajšen prihod domov (še kakšni dve uri). Spet na asfalt, spet preko prometne ceste, da prideva še na zadnji del Poti. Sence, tema, malce megle, mraz zmrzuje, dom pa se že skoraj voha. Skoraj, ker je treba priti še mimo Stožic, potem pa … po klancu dol gre tudi peš hitreje in kmalu (relativno kmalu) sva že na mostu čez Savo. Prvič sprejmeva stavo o tem, koliko je še do doma. Jaz zmagam, ker sem postavila večjo številko (ne da bi si želela te zmage, a sva rekla, da naju čaka 30 km in tega se je skoraj treba držat). No, na koncu sta nama do 30 km zmanjkala dva kilometra. In samo za dve minuti sva zamudila policijsko uro. In niti slučajno ni bilo dolgčas in nezanimivo in skorajda se je že delalo jutro, ko je bilo žurke konec. Vseeno pa bi za prihodnje leto poiskala kakšno drugo idejo. Ljubljana nenazadnje niti ni tako zelo majhna 😀