Vsak dan vsaj petkrat sem zelo očitno ne samo namignila, ampak kar povedala, da bi se enkrat na hrib peljala s kolesom v gondoli. Pa je minil prvi dan in je bil klanec na lasten pogon odpeljan gor in dol. Minil je tudi drugi dan in odpeljan prelaz na noge. Tretji dan je bila pomoč banan in kokakole odločilna pri grizenju v klanec. Četrti dan … no, četrti dan pa je bil dan, ko me je imel zadosti in me je peljal na gondolo 😀 Cestno bitje, ki je pakt s traktorjem sklenilo samo za milo razrite terene, je bilo med tistimi pravimi mtb rajderji kot barbika med Dragonsi 😀 Ampak kar sva rekla, sva rekla. Greva midva na gondolo, potem pa po poti lepo navzdol. Ne po tistih, po katerih se vozijo tisti, ki znajo. Greva po tistih, ki so podobne makadamski avtocesti (vsaj v moji domišljiji).
Napokava torej bicikle v gondolo in spet je svet popolnoma drugačen kot pozimi. Predvsem je v gondoli manj gužve in predvsem zelo odstopava od ostalih, ki se tlačijo v druge gondole. V tistem trenutku se delam, da mi je vseeno, a raje ne gledam preveč naokrog, ker mi je malce nerodno J Pot do vrha je precej kratka, predvsem pa popolnoma nenaporna in enkrat za spremembo pridem na vrh sveža in čisto nič zadihana. Najin načrt je jasen in krasen. Greva v dolino po poti, ki preči celotno smučišče in se nato na drugem koncu spusti v dolino. Po tem krasnem načrtu bi morala v dolino pridrveti tik nad najino kočo, zato sva plan označila za res dober. Za začetek sva jo mahnila po smučarski progi, ki jo pozimi včasih kar malce grdo ogovarjam, saj se moram po njej celo poganjati, da ujamem ostale. Ko ni snega in ko mora človek poganjati bicikel, se ta ista proga nekako postavi bolj pokonci in pljuča že delajo s polno paro. Igor predlaga, da bi morda raje poiskala pot, ki naju bo pripeljala na drug konec doline in z veseljem mu ustrežem. Psihično sem se pripravila, da grem gor z gondolo, zato mi tole dodatno gonjenje pedal nekako ne diši 😀 Pot preči smučišče, še enkrat več ugotavljam, da je orientacija na smučišču pozimi drugačna kot poleti, a kočo, kjer imajo najboljše kure daleč naokoli takoj najdem. Edina napaka je, da je koča sedaj zaprta in vse sanje o pečeni kuri so se razblinile kot milni mehurček. In greva dalje. Smer je prava, pot zgleda lepa, sicer včasih preči neke čudne blatne potočke, da nisem popolnoma prepričana, ali vozim po blatu ali kravjem wc-ju, a načeloma vse poti vodijo k današnjemu cilju – drugem koncu doline. Potem pa se pot s tem ne strinja več, saj je zmanjka. In je treba spet malce v hrib gonit, dokler ne prideva do druge poti, ki pa mojemu pojmovanju prijazne poti ni več tako zelo blizu. Pa še nobene informacije o tem, kje se konča, ne ponuja, zato jo malce ignorirava in poiščeva tretjo pot. Ta se odloči, da je prava, a najin smisel za orientacijo (ki je mimogrede res dober in s tem se res odkrito hvaliva) pravi, da tu nekaj smrdi. Ne veva kaj, a smer nama ni všeč. Mogoče pa se je samo Igor tako odločil, ker je predvideval, da bom spet pešačila, če mi pot ne bo pogodu 😉 Kakor koli, obrneva traktorje in jo mahneva do spodnje postaje sedežnice. Mimoležeče krave samo lepo pogledujejo in se ne zmenijo za naju, jaz pa vseeno malo pohitim. Kar je seveda precej enostavno dejanje, saj gre pot lepo navzdol, pa še široka je. V tem trenutku so se najini načrti kar precej spremenili, saj sva morala začeti iskati drugo pot, ki bi naju pripeljala na želeno destinacijo. Pozimi nama je vse jasno, sedaj sva mislila, da je temu tudi tako. Zato zavijeva levo v gozd, steza zgleda kar obetavno, ko Igor od nekje spodaj zavpije »dej ti kar obrni in pejt nazaj na cesto, tole ne bo šlo«. Ah ja, sem rekla, da grem danes samo z gondolo v hrib in da niti slučajno ne bom pešačila … pa grem spet peš 😀 OK, tudi ta pot ne bo prava, zato sprejmeva že ne vem več katero spremembo načrta, da greva sicer lepo po smučišču dol, ampak ne na drug konec doline. Hudič pa se skriva v podrobnostih. Ta podrobnost pa je bila, da sva popolnoma zgrešila ta dolgo pot v dolino in se je glavna cesta z asfaltom čisto prehitro pojavila pred nama. Kaj pa zdaj??? Na drugi strani ceste je znak, da greva lahko s kolesi v gmajno, a poti na nekem mestu dobesedno zmanjka. Ni več, konec, grmovje, šavje, zapora popolna. In tako traktorja pristaneta na asfaltu, na čisto drugem koncu doline, na srečo pa vsaj nekje na vrhu enega spusta, da ima človek vsaj kaj od tega. Po asfaltu pač leti, a to ni bil namen … Mottolino tako ostaja v načrtu za prihodnjič. A takrat na noge gor (četudi potem spet vse zgrešiva, bova oddelala vsaj del poti 😉
