VNAJNARJE, KI BI MORALE BITI JANČE

Takole je bilo … Janče so bile v igri že nekaj časa. Razlog, da še niso osvojene je neznan. Malce zagotovo zaradi lokacije, ki je nekoliko izven smeri mojih siceršnjih kolesarskih potepanj (v veliki večini gravitirajo nekam na Gorenjsko), nekaj pa zaradi meni neznanega razloga, to je, da mi že vnaprej niso všeč. Pa tam sploh še nisem bila. No, glede na to, da sem svoj čas bivala v malce bližnji okolici, imam nekako v spominu, da smo s starši sem in tja na Janče opravili kakšen kratek izlet, a kaj več od tega se res ne spomnim. Torej, meni ta klanec nekako ni bil na seznamu tistih, ki bi jih kdaj prevozila, a ker je treba kdaj poskusit tudi kaj drugega … sva šla.

Jutro je obetalo sončen dan, kolesarski izlet brez posebnosti, muha cc pa Janče opisuje kot ne preveč zahteven klanec. Malce preučim profil klanca, preračunam, koliko časa bi načeloma porabila do vrha in si v mislih že slikam kavo in slikco za na Instagram … ko prideva na vrh. Na cesti ni veliko kolesarjev, dolina Besnice pa spokojno počiva v senci, kar mi v določenem trenutku celo ne ustreza, saj rahlo, čisto rahlo mrzel zrak steguje prste po telesu. A sence je kmalu konec, pred nama pa tabla, ki označuje obvoz za Janče. Blažena nevednost botruje precej optimistično odpeljanemu levemu ovinku in prvim 300 metrom pred prvo (in zadnjo) serpentino vse do vrha. Klanec se postavi pokonci vse do 19%, česar v opis klanca na Janče ni. Namreč takega naklona … a še vedno optimizem ne popušča in razmišljanje se premika v smeri »zihr si kej narobe prebrala in je začetek malce težji«. Sprašujem Igorja, če se kaj spomni, da bi bila na Janče tako strma cesta. Pravi, da ne. Ker je cesta tudi precej ozka in razrita, se moje naslednje vprašanje nanaša na njegov spomin o stanju asfaltne podlage in širini ceste na Janče. Pravi, da se ne spomni, da bi bila tja gor taka cesta, ampak saj je ja obvoz … Aja, sej res J

In potem se spraševanje neha. Ne, ker me stvari ne bi zanimale, ampak preprosto zato, ker so posledice prebolele viroze še rahlo čuteče tam nekje okoli sinusov in v nogah tudi. Pa ne pozabimo malenkosti, da se cesta do sedaj še ni poravnala na manj kot 13%. Meča pečejo, srce se vrti v skoraj najvišjih možnih obratih (ne da bi se človek hvalil, ampak če bi veljala formula 220 minus leta, potem sem še v rosnih tridesetih 😀 ), vse mišice postajajo trde in zakisane … A veš kaj, čist eno figo me briga, kaj si bo kdo mislil, jst bom mal razjahala. Pač ne gre, tokrat ne gre in na klancu res ne mislim umret (čeprav si predstavljam, da mora biti takšna smrt, torej na kolesu tam nekje okoli 100. rojstnega dne, zelo nobel zadeva). Torej, najdem mesto, kjer bom čez pol minute lahko nadaljevala, zajamem sapo in s kobilco odjahava dalje. Vsakokrat, ko cesta malce izgine z obzorja, upam, da je za ovinkom ravnina. A je ni … le še bolj strmo je. Števec kaže že brutalnih 20, pa 22, na koncu celo 24%. Na levi strani se naenkrat pokaže makadam in to raven, čisto naravnost gre, zato naznanim, da si grem malce pretegnit in spočit noge. Kako to paše, tako noro paše, da me pozabi skrbet, da bom na malce sipkem makadamu zgubila kontrolo nad kobilco. Ampak, vsega lepega je enkrat konec, počitka pa tudi in nadaljuje se agonija proti vrhu. Igor je sicer prijazen in mi nežno prigovarja, da lahko tudi obrneva, a … greva naprej, se razume. Ne zaradi trme, ampak ker še kar paše J Arzenal kletvic in nekakšnih čudnih zvokov se že začenja sipat preko ustnic, ko se spet pojavi ovinek in »a ne me j…« Kako je lahko še bolj pokonci vse skupaj??? Kot bi se postavila pred steno. Jah nč, sem se že odločila, da danes ne bom vzela konca na tej cesti in ko se pedala ne obrnejo več, je čas, da gre kobilca peš v hrib. Kar je, in to ugotovim čez nekaj korakov, neprimerno bolj zahtevno kot rint v klanec s kolesom. Torej ni druge, kot zajahat kobilco, upat, da mišice zdržijo, da pljuč ne raznese in da bo klanca še pred ponedeljkom konec.

In ga je … končno pribrcava do Vnajnar, od koder je razgled res prelep (ne vem, na kateri del Slovenije, a tega ne grem več preverjat na nožni pogon 😀 ). Cesta gre še malce gor in dol, ko v daljavo zagledava smerokaz za Janče. Še 5 km. Super, skoraj sva že tam, možnosti za tako strm klanec pa skorajda ne more biti več. In je dejansko ni bilo, oziroma vsaj veva ne, saj se je za odcepom začel makadam in to ne tiste vrste, da bi bil za kobilco prijazen. Ergo … na Janče danes očitno ne bova prišla, v dolino pa tudi ne drugje kot točno tam, kjer sva prišla. No ja, muk očitno še ni čisto konec, saj je treba te procente sedaj še odbremzati in samo upam, da bojo zdržale bremze, gume in predvsem sprednja feltna. Vmes se nekajkrat ustaviva, ker tokrat trpijo roke. Luknja pri luknji, strmina strma, senca dela čudne sence, a klanca je kar naenkrat konec. Spet se je pokazala znana resnica, da je klanec navzdol bistveno krajši kot navzgor.

Po preživetem res brutalnem vzponu, mi pade na pamet, da bi šla mogoče vseeno pogledat, če se na Janče mogoče pride. Včasih je zapora takšna, da greš lahko mimo. Tokrat ni bila. Zato sva čez pol ure na kavi v »dolini« občudovala živo rdeče dlani, posledico hudega zaviranja s klanca, ki bi moral biti klanec na Janče, zaključil pa se je kot klanec na Vnajnarje. Janče še čakajo, a hujše, kot je bilo tole, ne more biti 😀

Advertisements

SELLA NEVEA

Prelaz v imenu nosi tudi besedo sneg, kar naj bi torej pomenilo “zasnežen prelaz/preval”, v našem jeziku pa nosi staro ime Na Žlebeh. Dejansko me včasih to niti ni zanimalo, a ko človek malce bolj natančno pogleda različna imena krajev, po katerih se vozi, postane nehote pozoren tudi na takšne malenkosti. Torej, upajmo vsaj, da na vrhu ne bo snega … a do tja je potrebno še priti in raztovarjanje kobilce se je začelo v Kranjski Gori z iskanjem parkirne ure. Po ugotoviti, da bi znalo biti parkiranje celo brezplačno, se je pot začela. Kolesarska pot, ki se začne že na Jesenicah in pelje globoko v trebuh Italije je zelo dobra pogruntavščina, upoštevati je potrebno le dejstvo, da je temu primerno steza tudi obljudena. Zato je štart v zgodnjih urah več kot dobrodošel, kar pa deveta ura ni več 😀 Kolesarska steza je varna, kar se tiče motorizirane pločevine, a kolesarji so tukaj sami sebi največji sovražnik. Ker ni avtomobilov, gre pamet očitno na pašo. Nihče ne pazi nase, niti na koga drugega. Saj ne, da bi bili ljudje žleht in bi to počeli zanalašč, a več kot očitno je, da na kolesarski stezi ne veljajo nobena pravila varnega obnašanja J Saj kar gre, je treba priznati, le pozoren moraš biti malce bolj, predvsem pa pride v poštev igra predvidevanja reakcij kolesarjev, mimo katerih se pelješ. Mimogrede se skupina ustavi sredi steze in jo v celoti zasede. Če se razdelijo na polovico in se ena skupina zgledno postavi ob levi, druga pa ob desni rob steze, je skorajda pravilo, da bodo ovce z leve brez kakršnegakoli opozorila skočile k prijateljicam na desno stran. Ko prehitevaš skupino, ki se sicer vozi po svoji polovici, obstaja precejšnja verjetnost, da bo vsaj kdo zapeljal levo. Seveda nehote. In ko tako prehitevava skupino in pozorno predvidevava vse mogoče in manj pričakovane reakcije prehitevanih, se kar naenkrat na poti najde luknja. Meni nekako še uspe kobilco po zraku prenesti preko in ko poslušam in opazujem gume, Igor oznani, da ni imel takšne sreče in da je zadnja zračnica spustila dušo. Se zgodi, bova zamenjala …

39594048_650730775306573_3434543767309254656_n (1)

Igor menja, jaz nadzorujem, malce pomagam, ko zračnico, ki je bila že skoraj nared za nadaljevanje vožnje … baaaaaaaam ….. raznese. Zelo glasno raznese, rezultat pa je centimetrska luknja. Nič hudega, sej mava še eno rezervo. In Igor spet menja, ko ugotovim, da je šla tudi njegova sprednja guma. Ups, tole pa ni več hecno, ker treh rezervnih zračnic pač nimava. Kaj pa sedaj? Do avtomobila imava 40 km, sva na kolesarski in nimava pojma, koliko je do prvega civiliziranega kraja (kasneje sva ugotovila, da nekje med 500 in 600 m), hm … dajva koga ustavit, mogoče nama pa pomagajo. Prvi dečko je rekel, da ima samo eno rezervo, ki nama je tudi prodati ne more, ker ima pač samo eno. Ok, ni panike, saj razumeva. Gospod, ki ga ustaviva naslednjega pa je prava legenda. S seboj ima kar štiri različne (!!!) zračnice in lahko izbereva, katera nama najbolj ustreza. Plačila noče, ponuja nama pa še eno več, tako, za vsak slučaj. Res kavalir, ki nama je dejansko polepšal dan. Po eni uri, ki sva jo izgubila z menjavanjem zračnic (in ugotovitvi, da nama res nikakor nikoli ni dolgčas, ker se nama čisto vedno nekaj zgodi :D), jo počasi mahneva dalje. Počasi, ker nisva več prepričana, da bodo gume zdržale in ker nisva prepričana, da na kolesu nisva česa zvila. Vse do kraja Chiusaforte. Resda imajo naši sosedje neprimerno daljšo kolesarsko stezo kot mi, a da na dobrih 40 km nimajo niti ene možnosti polnjenja bidonov – no, to pa je (manjši) problem. Zato pa ima gospodična v bifeju, kamor pridem po vodo, obliko izkušenj s kolesarji, saj se prijazno pozanima, ali imam v bidonu magnezij ali naj zlije vse ven. To se res ne dogaja prav pogosto, zato jo lahko kar javno pohvalim 😉 Mi pa da misliti gospa, ki naju sprašuje od kod sva in potem razloži, da zanjo kolesarjenje pač ni več. Spraševati se začnem, kdaj nečesa ne počneš več. Ko resnično ne moreš, ko ne zmoreš več niti s prilagoditvami ali ko se odločiš, da si za nekaj prestar, da »to pa res ni več zate« oziroma »se ne spodobi, ker si že toliko star«. Resnično vprašanje, ki mi ni dalo miru. Se bom nečemu odpovedala, ker se pri petdesetih to pa res ne spodobi več? Ker polovica ostalih enako starih državljanov nečesa ne zmore več ali pa dela drugače? Kdaj je čas, da se nečemu odpovem? Verjetno takrat, ko v tem ne bom več uživala. Mislim, da bi moralo biti to edino merilo. Ne, kaj pravijo drugi, ne, kaj pravijo leta, ne … nehala bom, ko mi ne bo več v užitek.

39441990_419949065195758_1296642393210093568_n

Zaenkrat pa mi vožnja v klanec še predstavlja užitek, zato kolesarsko stezo zamenjava za cesto in jo mahneva proti Sella Nevei. Resda je užitek večji, če je človek malce bolj pripravljen, a tudi z malce muke se pride do vrha 😀 Lepše je, če veš, da je še nekaj rezerve v nogah, a gre tudi brez le te. Lepše je, če lahko še koga prehitiš, a vse to se še vrne. Malce počasneje, ampak zagotovo se forma vrača 😉 In ko odštejem še zadnji kilometer, ko je za nama še zadnja serpentina in sva mimo nihalke, se na desni strani odpre prekrasen pogled na dva ležalnika. Kobilca skoraj v zraku pristane parkirana v travi, sedalo pa trdno parkirano v enega od obe ležalnikov. Kokakolo pa kavo bom prosim J Pa sonce, da malce omehča trde krake.

Spust v dolino je skorajda samo še formalnost, tudi huronska lakota ne more preglasiti užitka žvižganja vetra okoli ušes J Čisto na koncu samo še do hlačnic v hladno vodo in še en lep krog je odpeljan. Klasičen krog z Vršičem in Mangartom pa bo počakal na malce bolj natrenirane tačke J

39664852_888634398004040_1331643834051854336_n

TRAKTORIRANJE

Preden začnem je potrebno razčistiti nekaj stvari:

  1. Kobilca je ena in edina in prva ljubezen.
  2. Traktor se je zgodil po sili razmer.
  3. Traktor je tudi čisto ok zadeva.
  4. Ampak kobilca še vseeno zmaga 🙂

In tako je letos padla odločitev, da na morje vzameva traktor in ne kobilce. Istrske ceste so pozimi pravi balzam za dušo, v glavni turistični sezoni pa seveda nekoliko manj. Tako sva se lotila raziskovanja makadamov v bližnji in daljni okolici kampa. Oblaki prahu so tako postali stalnica, zaraščene poljske poti na vrhu gričev z norimi razgledi pa nekaj, za kar bi včasih kobilco celo za stalno zamenjala za traktor. Ker je edina zoprna stvar, ki jo na tovrstnih ekspedicijah srečuješ, letalska eskadrilja, je postalo navdušenje kar precej očitno, zato je povabilo na Uskovnico in potem na Pokljuko padlo na plodna tla.

In tako smo na praznično sredo, po jutranji kavi pri Cukiju v Bohinjski Bistrici, spravili v pogon štiri traktorje in jo mahnili v hrib. Čeprav prisegam na asfaltne klance in razglede, pa je široka makadamska cesta, zglajena skoraj kot ogledalo, s krasnimi serpentinami in enakomernim vzpenjanjem pravi valček med klanci. Vem, tisti pravi kolesarji bi se taki podlagi ognili, ker je to za njih otroško igrišče, a za začetnike in zajce v istem paketu (beri: na istem kolesu) je to idealen poligon za uživanje. Cesta se vije skozi gozd, pogled, ki ga ukrade oko, pa sega daleč naokoli. Uživaška vožnja se nadaljuje v prijetni senci in je ne zmoti niti pet avtomobilov nizozemskih registrskih tablic, ki pripeljejo v gosji koloni nasproti. Še nekaj sto metrov, za konec malce bolj makadamast makadam in kar naenkrat smo pri koči. Saj ne, da bi res zaslužili, ampak vsaj izgovor je dober, da si človek naroči štrudl, ker “nekej smo pa vseen pokurl, a ne” 😀 Ne zmoti niti gospodična, ki ji tisti dan nasmeh res ni šel od ust, niti veter, ki je hladil že tako malce prezeble krake. Nam se smeje, to je edino, kar tisti trenutek šteje. Ko vseeno postane malce prehladno, jo mahnemo dalje. Noge so po pavzi seveda težke in trde, sploh ker se cesta spremeni v širšo pot in ker je klanec malce bolj napet. A po nekaj minutah se odpre razgled, za katerega bi človek tudi ubijal. Tisto najlepšo barvo sicer malce ubijajo oblaki, a tudi ti imajo svoj čar … res je lepo.

 

Z Uskovnice jo mahnemo proti Rudnemu polju, ki je pozimi, ko se tam preganjamo na tekaških smučeh res čisto drugačno. Tekaške proge zasedajo debla, pripravljena na odvoz v dolino, makadam (vmes sem uspela najti celo blatno lužo … otrok je užival 😀 ) pa prekmalu zamenja asfalt. No, za na asfalt pa tale traktor ni. Ne samo da je slišati tuljenje gum, tudi estetike ni prav nobene 😀 Ko ravno razmišljam o tem, kako nismo srečali nobene moje “prijateljice”, začne avto, ki me je malce pred tem prehitel, na vso moč zavirati. Seveda … pred njim je na sredi ceste stala …

Povezana slika

… in ni vedela, kaj bi sama s sabo. Res je težko, če si krava in se s pašnika izgubiš na glavno cesto. Tokrat se mi je celo malo zasmilila, a nagon po lastnem preživetju je bil vseeno večji, zato sem jo raje jadrno ucvrla mimo po drugi strani ceste. Ko se spuščaš po asfaltni cesti, ugotoviš, da krava pravzaprav sploh ni naravni sovražnik številka 1, kajti le to postane  – avto. Zanimivo, ko sem s kobilco, me niti ne motijo preveč, ko pa je v igri traktor … no, takrat je glava očitno naravnana drugače in v njej ni prostora za motorizirano divjad. Preživimo tudi asfaltni spust in ob telečji obari v dolini obelodanim, da bi lahko šli še kdaj malce traktor na zrak peljat. Ker se je tudi s traktorjem čisto fajn okrog vozit 😉

FEDAIA

Legenda govori, da so si želeli prebivalci mestec Canazei in Caprile cestne povezave. Ker je med obema krajema mogočna Marmolada, ker pot ogrožajo plazovi in ne ravno prijazne vremenske razmere, je moral imet načrtovalec ceste preko prelaza precej domišljije in znanja, kako rešiti problem. Zato se je domislil, da bi cesta potekala v lepih serpentinah, ki bi omilile brutalno strmino. Tako je risal in risal, vse do končne utrujenosti. Ko je zaspal nad načrti s svinčnikom v roki, je le ta peljala svojo pot naravnost. Po krepčilnem spancu se je zbudil in nadaljeval z risanjem. Žal pa ni videl, da je svinčnik v vmesnem času ubral svojo pot, ki jo danes označuje 3 km ravne strmine …

Zelo zanimiva legenda, v delu, kjer je snovalec zaspal celo malo smešna, predvsem pa zbuja radovednost in strah. Je res tako hudo? Ima vzpon res upravičeno ime najhujšega vzpona v Evropi? Če že ne v Evropi, pa vsaj v Dolomitih? Številke obetajo brutalen dan …

fedaia_2

A prvih 17 km se samo spuščava. Resnično je prijetno poslušati veter okoli ušes, skorajda nič poganjati in uživati v samoti na cesti, ki jo prekine le redkokatero motorizirano vozilo. In ne razmišljati o tem, da bodo noge po spustu pri 16 stopinjah nad ničlo trde in neogrete. Neeee … o tem bomo razmišljali kasneje 😀 Takoj, ko cesta zavije ostro desno in se klanec postavi na svojih 10%. Na srečo se prvi del klanca kmalu poravna, noge pa se počasi ogrevajo. Tako, prvih 20 km je za nama, pred nama pa še slabih 40. Kar čutim, kako se začenjam tolažiti s takimi dejstvi, saj strah očitno počasi leze v kosti. Mogoče niti ne strah, zagotovo pa spoštovanje in trema … Bo šlo? Seveda bo, saj je samo 14 km, saj več kot 18% naklona ni, saj je povprečje manj kot 8%, saj ni brez razloga to en najstrašnejših prelazov na Giru … uf ja.

Prvi del poti menda vodi skozi sotesko, ki jo je nujno treba videti. Sottoguda. Soteska, kjer so stene tako visoke in tako skupaj, da neba skoraj ne vidiš. Kjer ni prometa, je pa polno pešcev … In zato ne moreš gledati okoli sebe, ne da bi stopil s kolesa. Kar pa je precej tvegano, saj lahko to storiš na mestih, ki niso prestrma, da lahko potem kobilco spet zajahaš in poženeš v hrib. A še preden sva se podala v sotesko, je bilo treba spet kobilco mal šraufat L Dan prej je dobila novo feltno, dan kasneje pa zavorne ročke za moje pojme nimajo enakega hoda. In me moti, ker moram za sprednjo zavoro ročko stisnit do konca, za zadnjo pa jo komaj stisnem, tako je trda … pa še prej prime. Ne, tako res ne gre in se zato lotim vrtenja NAPAČNEGA vijaka. Saj ne bi verjela, če ne bi videla, kaj mi je uspelo … totalno resetirati menjalnik. Na srečo v joker prestavi nič ne skače, kar pomeni, da bom gor lahko prišla. Jezna sama nase kar premalo gledam lepote okoli sebe, zato se odločim, da bo treba skozi sotesko še enkrat. A ne danes, ker je malce prestrmo J

Po izstopu iz soteske se usmeriva nazaj na cesto, kjer asfalt vabi s svojo gladkostjo, Marmolada se bohoti levo od naju in naju opozarja, da sva majhna, majcena, ovce pri pašnji pazita dva psa in pastir, del, ki ga je snovalec ceste narisal v spanju pa pokaže svoje zobe. Trije najbolj brutalni kilometri klanca kadarkoli. Sonce pritiska, pot dobesedno lije od povsod, hitrost pa ne preseže 5 km na uro. Ko sem že mislila, da je 6 minimum, pri katerem se še lahko obdržim na kolesu … Nikamor ne gre, vsak obrat predstavlja nov napor, saj se ne naveže na prejšnjega, enostavno je morilsko. Tako morilsko, da moram vmes sestopiti s kolesa. Ne bolijo noge, ne pečejo pljuča, enostavno ne gre. Komaj se odpnem, komaj se zavedam dejstva, da se Igor vozi gor in dol mimo mene in fotka in snema, res rabim 5 minut, da se sestavim in nadaljujem J Serpentine, ki obljubljajo počitek in olajšanje so tik pred nosom, a hkrati še tako daleč. Tudi dejstvo, da pomenijo le kratko olajšanje me ne moti. Vse do …

fedaia_3

… ni konca, res ga ni. Izčrpanost pa popolna. Čutim solze utrujenosti, ki se nabirajo nekje v ozadju in po zadnji serpentini, ko končno zagledam jezero, se ulijejo. Ne gre več, tako utrujena nisem bila še nikoli J Ne pomaga ne lepota jezera ne okoliških gora, samo tulim 😀 A Igor ne ni bil Igor, če nama ne bi našel kave, ki jo postrežejo na ležalnikih s prelepim razgledom na Marmolado ❤

fedaia_1

Z lahkoto bi odležala še kakšen dan ali dva, a sonce tam gori tako močno pripeka, da ni bilo druge kot … spust v dolino na drugi strani. Spet romantičen spust (menjalnik pač ne dela, torej ne poganjam) in, glej ga vraga, ker je treba priti do »doma«, je treba splezati še čez en prelaz. Pordoi s strani včerajšnjega spusta. Nič posebnega, a ko ima človek v nogah že Fedaio (sem se odločila da verjetno nikoli več …), postane vsak klanček klanec. Na srečo se zamotim s tablami, ki za vsak km posebej označujejo povprečen naklon, kar vsaj mene precej motivira. Ampak je lepo in če človek počasi napreduje, kar gre. Še najbolj me fascinirajo kamionarji in avtobusarji, ki prehitevajo res zelo naokoli in ki pred vsako serpentino potrobijo. Res zgledno … A vseeno sem kar vesela, ko se večina odloči, da nadaljuje svojo pot preko Selle in si cesto na Pordoi deliva v glavnem samo s kolesarji. In prelepim razgledom na okolico. Kamorkoli se obrneš, te nekaj navduši. Še najbolj pa pogled na zadnje tri serpentine 😀 Za vsak slučaj tik pred spustom še malce doping v obliki kave (nikoli ne veš, kako naporen bo spust), potem pa samo še zapeti anorak in v dolino. In v savno, saj počitek kar paše 😉

SELLA RONDA

Skupina mogočnih gora Sella group leži med štirimi dolinami, okoli pa vodi znamenita pot Sella ronda, ki povprečnega smrtnika nikakor ne more pustiti ravnodušnega. Če Sella rondo omeniš smučarju, pohodniku, motoristu, ali še huje, kolesarju, pa lahko na obrazu posameznika opaziš najvišjo možno stopnjo blaženosti z bebavim pogledom in cedečimi slinami vse do kolen. Skratka nekaj, kar sem si res želela prekolesariti, še preden bi vonj Escade za mojimi ušesi zamenjal vonj cipres 😀

Vsak uspešen kolesarski podvig terja tudi nekaj priprav in najine so še največ časa vzele z iskanjem ravnine, kjer bi lahko ogrela tačke, preden se začne prvi vzpon. To sploh ni tako enostavno, kot se sliši na prvo žogo, še več, to je dejansko popolnoma nemogoče. Edina ravnina v bližnji okolici je kakšnih 25 km oddaljena, iskreno pa dvomim, da bi nama dovolili, da se voziva po, sicer edinem ravnem delu, helioportu.  Trenažer bi v takem primeru kar prav prišel, da bi si človek malce ogrel noge, a tudi ideja, da greva po kruh na drug konec vasi (kar pomeni 1 km dol, potem pa še 1 km gor pešhoje) je bila precej podobna ogrevanju pred štartom 😀

Seveda je bilo treba tudi pogledati, v katero smer je klanec bolj položen, a na koncu je to dejansko več ali manj popolnoma vseeno, štiri prelaze je treba odbrcat, ali pa te mora prit iskat avto 😀 Romanje se je tako začelo iz Arabbe na Pordoi. Trema je bila kar precejšnja, saj mora kobilca po novem nosit malce več teže, že dolgo ni bila v resnem klancu in tudi sicer je malce bolj počivala, kot je bila navajena. Tudi trma je postala malce manj trmasta in zna kdaj tudi čisto resno stavkati in ne zna več trmariti, ko bi bilo to najbolj treba … a klanec zgleda tako lepo, tako serpentinasto, Pordoi se sonči pred nama v vsej svoji ogromni lepoti in še serpentine so označene, kar vsaj meni močno pomaga pri premagovanju dolžinskih kilometrov in višinskih metrov. Zložno napredujeva, prometa še ni veliko, pa tudi vsi, ki naju prehitijo so tako zelo uvidevni, da nimaš občutka, da je šlo mimo tebe motorizirano vozilo. Za enormno dozo adrenalina je poskrbel le en avtobus, pa še to ne zato, ker bi šel preblizu mimo, pač pa zato, ker je mene strah same sebe 🙂 Prav neverjetno je, kako človeka dejansko ne more biti strah (ok, razen, če si jaz, ki imam očitno kar precej genov zajca) vozil, saj avtobusi in kamioni potrobijo pred vsako serpentino, na splošno pa so kolesarji na tem delu zagotovo kralji cest. Cesta na prvi prelaz se kar prehitro konča in dovoljeno mi je celo spustiti nekaj solz ginjenosti zaradi lepote, ki se razprostira vse naokoli. Hkrati si človek ne more kaj, da ne bi občudoval naših prednikov, ki so postavljali gondole in druge stavbe na najbolj nemogoče terene. Postaja gondole na vrhu skale, kamor ne vodi “normalna” peš pot … res si težko predstavljaš, kako je morala potekati gradnja pred več kot 100 leti. Ob občudovanju naravnih lepot in čudenju nad sposobnostmi človeka, ki lahko živi in preživi v naravnost ekstremnih pogojih, je spomenik Faustu Coppiju žal ostal neopažen.

Spust na drugo stran mine v stiskanju ušes med ramena, šklepetanju zob in v čisto malo zmrznjenih prstih na rokah. Po definiciji je klanec navzdol vedno krajši kot isti kanec v obratni smeri, zato tudi tega kar precej hitro zmanjka, cesta zavije ostro desno, prideš na KOLESARSKO stezo (sicer je kratka, ampak a si lahko kdorkoli predstavlja, da bi bila denimo na Vršič potegnjena kolesarska steza???) in brez vdiha tudi takoj v naslednji klanec, proti Selli. Pogled, ki se odpre, je nekaj, kar lahko nevajenemu gora, precej resno povzroči občutek groze. Nenadoma se zaveš, kako majhen si kot človek in kako malo moči imaš v primerjavi z naravo, čeprav si domišljaš, da si bog. Veličastnost sten in gora, višina, v katero se vzpenjajo, kako se dotikajo neba in skorajda poljubljajo sonce … lepota postane zadušljivo lepa. Hvaležna sem goram, da so nas spustile v svoje naročje, da so s svojo mogočnostjo vseeno tako zelo pomirljive.

sella

A cesta tu kmalu pokaže zobe. Vzpon je težji kot na Pordoi, serpentin je manj, prometa morda še nekoliko več. Cestne zapore so nekaj popolnoma normalnega in vsi vedo, da rdeča luč na semaforju ne pomeni, da lahko histerično prehitevaš po desni, pač pa počakaš … in počakajo tudi, da gredo kolesarji najprej mimo. Niti se nihče ne jezi, če gre kolesar v rdečo luč, saj je zapora na delu ceste, kjer je z mesta res precej težko pognati pedala. In ko pred sabo vidiš še dekletce kakšnih 10-ih let, kako poganja v klanec, si ne moreš kaj, da ti ne bi igralo srce, Sicer je nisem vprašala, ali si res sama želi tovrstne torture, a videti je bilo, da ji gre kar precej dobro od nog in pljuč.

sella_1

Prelaz Sella ne predstavlja lepotnega presežka, a vrsta pred tablo, ki označuje vrh in nadmorsko višino prelaza je vseeno ustrezno dolga 😀 Prvi občutki skorajda sramu, ker se seljak slikaš pred vsako tablo na vsakem prelazu, ki ga prebrcaš, so se kmalu spremenili v prešeren smeh, ki ga je spremljalo izmenjavanje telefonov in foto ovekovečenje vsakogar, ki je s kolesom prišel do table. Spust z drugega prelaza je obetal uživaško dogodivščino, ki jo je prekinil sumljiv zvok zavor. Zvok, ki je dajal slutiti, da se obročniki sami od sebe niso ne popravili, ne zamenjali, ampak da očitno jemljejo dokončno slovo (kar so sicer napovedali že pred dvemi leti).

Tako lep spust, jaz pa kobilci ne zaupam tako, kot bi ji morala. Ko zaviraš, zadaj cvili, spredaj pa nekaj čudno skače … ni druge, kot ustavit ob cesti (na spustu, ki je tako zelo  … grrrrr), obrnit kobilco na glavo, očistit zavore vseh opilkov in počasi odjadrati proti naslednjem prelazu, tokrat je to Gardena. Že nekaj časa sem sprijaznjena z dejstvom, da na kolesu ne prehitim nikogar več, a da me v klanec prehitita dva na tekaških rolkah … no, to pa je novost. Se niti ne bi toliko sekirala, če bi le malce počasneje prehitevala, da bi si lahko do konca oči napasla 😀 Na Gardeni bi človek lahko kobilco kar razjahal in šel še peš pohajat.

A je treba pognati proti dolini, saj naju čaka še zadnji prelaz, Campolongo. Na prvi pogled je videti precej nedolžen, a ko ima človek v nogah že nekaj višinskih metrov (več gor kot dol, pa prav nič ravnine), je vse, kar presega 5% že težko … cesta široka in ravna, kar po izkušnjah pomeni, da se klanca ne vidi, se ga pa zato zelo čuti. Nič kaj prijazno, sploh če se začne pred tabo postavljati zid in če veš, da kmalu ne bo več “baterij”. Ampak, kar se mora, ni težko (kdaj pa kdaj) in končno se pokaže še tabla zadnjega prelaza. Še zadnji fotošuting, potem pa v dolino in direkt na servis. Pojasnim serviserju, da kolo tuli kot noro, ko zaviram in … evo, pa imam nov obročnik, ki bi ga morala zamenjati že kakšni dve leti nazaj. Ni lep, kazi videz kobilce, ampak je pa vsaj varno. Ker bo treba v naslednji klanec ….

 

MISURINA

Pakiranje tik pred zdajci je ena od bolj osovraženih dejavnosti, zato si vsakokrat sproti obljubim, da tokrat pa res ne bom pakirala ob desetih zvečer, ampak … no, mogoče ob devetih. A ko pakiraš za kolesarski dopust, so vsi pomisleki odveč, pomembno je le dejstvo, da najdeš vse kolesarske cunjice in pritikline, da je kobilca varno na strehi avtomobila (čeprav je tja vsled večje hitrosti na avtocesti in morebitnih vremenskih neprilik, da  ne omenjam slabega zraka v morebitnih tunelih, najraje ne bi dala) in da si na poti v kolesarski raj.

misurina_1

Da ne bi izgubila niti dela dneva, namenjenega preganjanju kobilce po dolomitskih cestah, se je seveda zelo smiselno ustaviti že na poti do končne destinacije. Tako malo, da si človek noge pretegne. Po malce preurejanja prvotnega načrta (glavna cesta je kar preveč prometna za načrtovani podvig prvega dne) pade odločitev o parkiranju “tu nekje”. Avtomobila ni pametno pustiti kar nekje ob cesti, saj nikoli ne veš, kdo bi si želel podrobneje ogledati njegovo notranjost. Zato ga pač parkirava zraven enega Ljubljančana. Zlezem na plano … in srečam sošolko s faksa, s katero sva se nazadnje videli pred … hm … no, med študijem 😀 Včasih si res želim, da bi me enaka možnost zadetka, kot je bila možnost tovrstnega srečanja, zadela, kadar vplačam loto listek … Ker se le nekaj metrov od parkiranega avtomobila začne klanec, ki je označen s tablo (kar dejansko pomeni Klanec), se spustiva malce nižje, se ogrejeva po 326 m ravnini, nato pa se začne tisto, po kar sva dejansko tudi prišla – cesta gre navzgor. Pot pelje mimo jezera, ki mu Italijani rečejo celo morje (je za priznati, da je lepo, ampak je v primerjavi z Bohinjskim pač precej povprečna luža) in nato proti prvemu prelazu, ki sliši na ime Misurina. Vreme se spreminja od hladnega do malce bolj hladnega, oblaki se zbirajo, a nekako vreme drži z nama. Prihod na “planoto” je veličasten in na levo se skorajda odpre pogled na Tre Cime. Vrhovi zaviti v meglo, ki pa je ves čas nekako v odhodu in oko nestrpno pogleduje, kdaj bo dokončno odbrzela stran, da vidimo tri vrhove v vsej njihovi lepoti. Načrt za prvi dan v hipu spremeni odcep na levo in stavek “greva sam mal pogledat”. Odcep ima napis Tre Cime in v hipu se mi pred očmi odvije ves opis tega vzpona. Nekaj protestiram, da ne bi šla, ampak sem premalo odločna in natančna in čez nekaj sekund že preklinjam v klanec, ki gre tako navzgor, da se z zobmi držim za balanco. In gre seveda naravnost, na edini serpentini pa nasproti pripelje nekaj velikega, zato jo moram odpeljati po notranji strani, kjer je zadeva še bolj brutalno strma. Predvidevam, da je moj pogled in izraz na obrazu odražal več, kot sem vedela, da je smiselno povedati v izogib morebitnemu družinskemu prepiru 😀 Zatorej lahko rečem, da sva bila na poti na Tre Cime, ampak sva si to pot raje prihranila za drugič, da imava razlog, da še prideva 😉 Eno tretjino sva vseeno spravila pod streho in povratek nazaj proti Misurini je bil dober test za bremze. Delajo!!! Še skok do jezera, kjer svoje delo počasi začno opravljati dežne kaplje.

misurina_2

Saj ne vem, ali naj se tega veselim ali ne. Če ne bo deževalo, se zna zgoditi, da jo mahneva po drugi strani prelaza dol in nato spet v klanec. Če bo deževalo, greva samo še nazaj v dolino, ampak bo drselo. Skratka precej nepomembnih razlogov za ali proti dežju, dejstvo je, da deževati začne. Že dolgo je, kar sem vozila v dežju, zato mu samo nastavim obraz, pustim, da voda šprica po nogah in upam, da še znam voziti po ovinkih v dežju. Kar prehitro se spust konča (tako ali tako je bil namen samo pretegnit noge …), kobilca gre nazaj na streho avtomobila in pot se nadaljuje v precej večji hitrosti na štirih kolesih vse do Arabbe. Tako, za začetek je bilo kar dobro. Nekaj malega kilometrov, nekaj malega višinskih metrov, malo dežja, malo megle, vsega po malo za dober okus. In za vse, kar je še imelo slediti … kajti Misurina je bila samo za ogrevanje 😀

ZEBRA PRIHAJA

“Kakšen mava plan za vikend?”

Vprašanje, ki me včasih navda s precejšnjim navalom razmišljanja, tokrat pa pač ne. Odgovor je namreč prišel pred vprašanjem 😀 Torej, plan za vikend je naslednji: v soboto mal okrog domačih krajev s kolesom, v nedeljo pa proti Vipavski dolini … bi šla? Hm, a oba dneva na kolo??? Oba dneva, oba, pripravit se je treba za poletne klance, a veš …

In sva šla. V soboto en majhen krog z vključeno kavo (tko, bolj za razpeljavo ali ogrevanje), v nedeljo pa – bicikle v avto in via Ajdovščina. Sicer greva v kraje, kjer je današnja dnevna temperatura nižja kot v Ljubljani, a je vseeno prijetno, toplo, dišeče.”A vohaš borovce?” …”Kakšne borovce, kje jih vidiš???” Hja, če jih voham, potem so, tudi če se jih ne vidi, a ne 😀 Precej preprosta logika, bolj preprosta kot najti grm, ki bi lahko služil kot wc. Klasičen zaplet, vedno ko ga najbolj potrebuješ, je svet gol, odkrit, raven, brez kakršnekoli sledi pomoči narave. Vedno znova ugotavljam, kako je fantom lažje, sploh ko (po tem, ko mi uspe najti grmovje) slišim komentar, da bi šla lahko še kakšnih 100 m dalje, ker je tam grmovje še bolj gosto. Hja, ti sploh ne veš, kakšen hudič je najti ustrezno mesto, da vse štima 😀 Dejstvo, da sva šla 500 m prej mimo pumpe, kjer imajo tudi čisto normalne, klasične wc-je v tem trenutku sploh ne šteje 😀

“Zdajle bo najprej en majhen klanček, potem mal spusta, potem pa en mal večji klanček, pol greva pa na kavo, a prou???” Seveda je prav, vmes sva sprobala še en klanec, ki je sicer kratek kakšnih 200 m, ima pa naklona vse tja do 18 %. Se je treba pripravit na poletje, ko ima menda en od predvidenih vzponov nekako 3 km klanca, kjer je povprečje 14, na najbolj položnem delu pa se poravna na 12 %. Ugotavljam, da je bilo to dve leti nazaj dokaj enostavno za slišat, letos pa … no ja, mal strahu pa naganja v kosti 😉 Po zasluženi kavi, ko kobilca nos že obrne proti dolini (juhu, spust se obeta), me povabi še na grad. “A greva še mal gor (Štanjel)?” In sva šla. Nekaj kraševsko Štanjelske krvi se mi pretaka po žilah, tako da se počutim čisto malce kot doma, pa precej kot “uf, že sto let nisem bila tukaj, s kolesom pa sploh še ne”. Malce se voziva gor in dol, narediva še nekaj fotk in počasi nazaj na glavno cesto.

Ajdovscina_Stanjel_22_4_2018

Spust v dolino Branice je kot vedno precej veličasten. Do prvega ovinka leti, tam pa zavore komaj primejo. Še vedno se nisem naučila (z)vozit serpentine, ki je … pač ostra. Od tam naprej pa spet veter v laseh, muhe pa na srečo ne v zobeh, saj je bolj pametno imeti kljun tesno zaprt 😀

In to, kar mi je tokrat najbolj všeč na kolesu je dejstvo, da mi ni treba dirkat. Ker je tako več časa za se smejat, za gledat naokrog in “ojoj, gleeej kolk je to lepo … pa diši, dejva se slikat.” Zakadim se pod vijoličen grm in samo škoda je, ker se vonj in zvok na fotki ne vidita. Omamno diši, brenči pa tako, da je bolje ne hodit zraven … čebele imajo namreč pojedino.

Ko opraviva s tem delom poti, lahko nadaljujeva ne do prve, ampak do druge table, ki označuje, da se morava počasi vrniti na izhodiščno mesto. Počasi napredujeva v še en klanček in prekmalu prideva do glavne ceste. Ko vidim tablo za eno od vasi, ki mi mogoče zveni znano, oznanim, da bi bilo res fino, če bi vedela, kje se do Ajdovščine pride po teh vaseh. A ker ne vem, nočem tvegati, vse do table, ki označuje, da je do Lokavca le še 2 km. Ooooooo to pa vem, kje je, od tam se gre na Predmejo, greva (to zame pomeni tudi, da se po vaseh pride do cilja). In greva … najprej precej neprepričano, da vem, kam greva, nato malce bolj optimistično, ker se mi zdi, da vem, kam greva, nato pa se usta razlezejo v huronski nasmeh, ko se glava spomni, kje je. “Ej, če imam zdajle prav, greva lahko še malo naprej, potem pa na desno in te peljem mimo izvira Hublja. Če pa nimam, se bova obrnila in greva po tej cesti direkt do avtomobila.” In greva poskusit, če imam prav. Cesta mi sicer nekako ne deluje najbolj znana (večinoma sem tam vozila ponoči, enkrat preko dneva v obupni vročini in še enkrat preko dneva, ko sem vozila v taki skupini, da sem z belim gledala in nisem vedela, kako obdržati vsebino želodca v sebi :D), ampak spomnim se, da pride stranska cesta ven pri neki kapelci in da je vsaj začetek brutalno strm. Pokaže se kapelca (se mi zdi) in klanec, ki je postavljen pokonci. Torej … tukaj greva. In imam prav. Cesta pelje po obronkih, sama sva, asfalt je na novo položen, vse diši in samo hvala lahko rečem Andreju, ki je nekoč izjavil, da mu je ta del tako všeč zato, ker ko pride dol, lahko zavije desno na njemu najljubši vzpon, na Predmejo. Ja, včasih je kar dobro, da si človek zapomni kakšne morda nepomembne podatke. Zaradi te “nepomembnosti” se danes voziva po prelepi pokrajini in kar naenkrat se pred očmi odpre izvir Hublja. Kratek postanek ob ograji, razmišljanje o tem, kako voda pride v goro (kako pride ven se vidi), nato pa samo še napol divji spust do Ajdovščine. Napol divji, ker malce zavirat je pa vseeno treba, nato pa samo še vprašanje “a greva jest kar takoj, ali najprej do avta.” Najprej do avta, čeprav se kmalu izkaže, da je bila odločitev morda preuranjena, želodec se več kot močno oglaša. Ko končno dobi več kot zasluženo hrano, lahko v miru preverim, ali se je sezona zeber slučajno že začela. Slovesno oznanjam, da … SE JE 🙂