ZAČETNIK

Sprehodi so se začeli počasi spreminjati v hojo. Počasna hoja se je začela spreminjati v malce hitrejšo hojo, ta v daljšo hojo, nato v hojo malce v klance in nato končno tudi na Šmarno goro. Uf ja … to je bil zgodovinski dosežek, pospremljen z dobršno mero strahu in razmišljanja, kaj neki se tam v hrbtenici dogaja, kako se obnašajo vretenca in njih vsebina, kje bo kaj ven zlezlo, kaj se bo mogoče stisnilo, kaj bo odpovedalo … ampak Šmarna je padla, torej je čas za kolo 🙂

In je spet trajalo … najprej kolo na servis, potem gledanje kolesa v zavetju doma, potem pa končno … no, ne gre tako hitro. Najprej je treba razčistit, da bo kobilca letos, hočeš nočeš, pač počivala na stojalu. Zato je svetlobo dneva spet ugledal davno pozabljeni, le redkokdaj uporabljeni traktorček. To je tisti traktorček, ki je včasih resda služil svojemu namenu, potem pa počasi utonil v pozabo, ker nekako nikoli nisva bila najboljša prijatelja. Se je hotel vmes že prodati, podariti, nekaj časa je ležal ves umazan in zanemarjen in samo svoji lenobi se imam zahvaliti, da ni že zdavnaj našel drugega lastnika. Očitno sem nekje v sebi čutila, da bo nekoč še prav prišel. In tako se v soboto popoldan dve kolesi peljeta v avtu na “eno kolesarsko stezo, ki ni prometna, ni preveč s klanci posuta in ma lep asfalt”. Hudo zahtevno, ampak se najde takšna pot in sledi sestavljanje koles in … no, pa pejmo probat. O lepoti traktorčka ne bom razpravljala, ker ima trenutno montiran en sedež, ki original pripada kobilci in je barvno čist neusklajen. Pa ne moti samo to. Sedež ni prav nastavljen, balanca je predaleč, prestave so glih kontra nastavljene kot na kobilci, čevelj se drugače zapenja … skratka, nič ni prav ali drugače – vse je narobe. V prvih 150 m se vsaj trikrat ustavim, razjaham in bentim. Tako zelo sem si želela končno na kolo, zdaj pa … strah dela svoje 🙂 nisem mogoče preveč sključena, a sedim pri miru, a je kje vseeno kakšna luknja, kaj bo, če padem, kaj bo, če zapeljem v luknjo, kaj bo, če … sami kaji 😀 počasi se umirim, počasi se začnejo vračati tisti znani občutki svobode, vetra (ok, sapice) okoli obraza, premagovanja kilometrov z lastnimi nogami. Ni pa isto, ni še isto. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da sedim na … traktorju 😛 S tistimi gumami se počutim kot v pancerjih  na baletnem odru in počasi se začnem prepričevati, da je zvok skoraj enak kot pri ta visokih feltnah (morš met kar precej domišljije, da to slišiš, ampak se da 😉 ) Kar ne vem, ali naj gledam v tla ali v zrak ali mogoče nekam v hosto, ker s temi gumami po asfaltu res ni higiensko vozit 😀 Sčasoma se vseeno stanje malce popravi, in sicer do te mere, da se vdam v usodo, da je letos pač leto traktorja. In ker sem bolj fina, bo to leto traktorja na asfaltu.

Do Kranjske Gore prideva relativno hitro, ampak po samo 12 km se res še ne bom obrnila in šla nazaj (nenazadnje, sva jih prejšnji teden peš 20 naredila 😉 Torej, greva še do Jasne pogledat (sej ni tak klanec, je rekel …). Sej res ni, sploh ko ugotoviš, da ima tale traktor celo tako lahka prestavna razmerja, da začnem pri sebi tiho razmišljat, da s tem bi pa tud na Vršič lahko zlezla. Saj bi, samo ravno te dni popravljajo cesto, pa ni najbolj prevozna 😀 Strah se počasi umika, nelagodje pa vseeno ostaja. Do čiste sproščenosti bo pač še nekaj km treba odbrcat. Proti izhodiščni točki se pot spušča, zato leti k strela (mislim, da je bil hitrostni rekord nekje pri 24 na uro …) in na koncu števec pokaže 30 km. Saj ne vem, ali naj se zjokam od sreče ali od … no, se bom od sreče, ker prav lahko bi se namreč zgodilo, da tudi teh 30 ne bi nikoli več prevozila. S 30 km na kolesu se nekako ne bi ravno hvalila, ampak se je pa vrnil gospod musklfibr, tako da … teh 30 je vrednih več kot klasičnih 130 🙂 Traktorček moj, letos se bova pač midva malce več družila 🙂

Advertisements

Napol Šmarna

Toplice so fajn iznajdba, malce manj pa je prijetno, ko sredi terapij stakneš tako reakcijo, da nekaj časa enostavno ne moreš nič. Morala pade pod nivo morske gladine, tisti glavni živec, po katerem potujejo signali po celotni nogi, se nekako noče prebuditi, noga je mravljinčasta in jo več ali manj težko vlečeš za sabo … ja, počutje postane precej depresivno in težko razumeš, da je to menda precej normalen pojav in sestavni del rehabilitacije. Ko zopet padeš na nivo vsakodnevnih enostavnih vaj, je misel, da gre na bolje, še najbolj podobna črnemu humorju. Ampak gre, počasi gre … in potem pride dan, ko dobiš na izbiro: Krvavec ali šoping? Mislim … odgovor je na dlani in gondola pomaga do prvih korakov v klanec 😉 Sicer jih je malo, vsega skupaj za manj kot pol ure, a to pomeni prve minute pešklanca po treh mesecih 🙂 Kakršnega koli klanca nasploh … Optimizem se počasi vrača, teden lažje mineva, ko pride drug predlog: a greva npr. na Rožnik, Rašico, nekam na en nežen klanec? In potem seveda moja … Šmarna … saj ne do vrha, saj bi šla samo do sedla, pa greva po ta položni, po tisti, k greš lahk z berglam gor (sicer ne vem, katera bi to bila, ampak sem si jo zamislila in potem mogoče celo obstaja).  In tako se prebudi nedeljsko jutro. Čeprav brez zajtrka in kave ne začnem živeti, pa bi v nedeljo lahko oboje izpustila 🙂 A greva, a greva, a greeeeevaaaaa … In sva šla. Pot gre počasi preko travnika, gozd se odpira pred očmi. Nisem najbolj prepričana, da je to res tista ta najbolj položna pot, ampak bom že zmogla, bom, pa če se bom morala z zobmi gor vlečt. Počasi, korak za korakom, vsak premišljeno postavljen. Ob vsakem posebej razmišljam, kako bo šlo tole navzdol. Ob vsakem naslednjem me malce manj skrbi, ob vsakem naslednjem sem višje v klancu in globlje v gozdu. “Ti, kako se pa počutiš, ko te vsi prehitevajo?” Vprašanje tudi meni ves čas roji po glavi, ko ugotavljam, da sem počasna, res sem počasna, še za najpočasnejšega občasnega hodca sem ultrapočasna. Ampak grem, grem in prav fajn je. Še vedno sicer razmišljam, kako bo šlo navzdol, a do tja je še kakšna ura 😀 ali pa še malce več … Zdi se mi, da že zelo dolgo hodiva, a še kar gre, noga uboga, hrbet ne boli, usta pa do in okoli ušes 🙂 Poti na Šmarno s te strani ne poznam, zato se pasem na razgledih, ko prideva do sedla (Sedla?), do točke, ki sem si jo glasno zadala za današnji cilj, čeprav sem na tihem ciljala na sam vrh.

halfsmarna

Popolnoma nepričakovano pa … čustva so enostavno premočna in solze se ulijejo. Ne bom jokala, ne bom jokala, neeeee booooom 🙂 Ampak ja, mal pa vseeno jokam. Enostavno je prelepo, enostavno je to tak dosežek, da ga ne morem na hitro predelati.

In hodim dalje. “A si zihr, da greva čisto na vrh?”

“Ja, itak, greva” trmasto rinem dalje. Po prvem naslednjem strmem delu še enkrat isto vprašanje in nekaj minut nežnega prepričevanja, da je bolje obrniti. Borim se sama s sabo, s solzami, s čustvi in razumom, težko bitko bijemo, a na koncu zmaga prijazno prepričevanje. Ni kaj, Šmarna bo jutri tudi še tam, kjer je vsak dan. Ko naredim prvi korak proti dolini, se zavem, da bom morala slej kot prej priznati, da nisem imela prav, ko sem trmasto rinila še višje 🙂 Ni še čas, ne še … a prihaja, vsak dan je bližje. Vsak korak na poti navzdol je skrbno premišljen, počasi me začenja boleti že samo zaradi togosti, s katero se borim s klancem. A ne bom priznala, ne še, še vsaj do ravnine ne 😉 Ko zmorem še zadnji del, del, ki sem se ga ob vzponu najbolj bala, se ne morem odločiti, kakšno je počutje. Še najboljši opis bi bil – srečno. Jutri je nov dan, pojutrišnjem še en, vsak dan korak več in … zvezde se kar naenkrat ne zdijo več tako zelo oddaljene 🙂

6 minut

Trenutno čtivo je ena od Armstrongovih knjig. Več jih prebereš (njegovih in drugih, ki pišejo o njem), bolj jasna postaja slika njegovega ravnanja. A to me ta trenutek sploh ne zanima, saj se nenehno vračam le k nekaj stranem. Saj moja diagnoza še zdaleč ni niti približno tako neugodna, kot je bila njegova, a stavek, ki ne gre iz glave, je stavek, ki natančno ponazarja stanje po vsaki poškodbi in vso radost vračanja (če se le da in imaš srečo) v prvotno stanje. Glava bi, telo pa ne sodeluje… Tako približno je videti vsak dan zadnjega meseca in pol 😀 Tiste osnovne vaje že narediš, to še gre. Ko pa vzame človek pot pod noge in se odpravi na obvezni dnevni peš trening (včasih smo temu rekli zasanjan sprehod), ugotovi, da je cilj prehoditi 5 km v enem kosu, še zelo in precej daleč. Zato je bilo pismo, v katerem se je skrival datum odhoda v toplice vreden skoraj toliko kot loto listek z zagotovljeno sedmico. No … in potem pride dan D. Napokaš vse športne cunje, še tisto, česar zihr ne rabiš in se odpraviš. Zdravnici dopoveš, da bi šel iz toplic direkt na dirko, se s fizioterapevtom zmeniš za program, ki ni za stare mame in naslednje jutro še z napol zlepljenimi vekami že ležiš pod rokami maserke, ki ugotavlja, da maš kar ok mišice. Seveda, za dvigovanje ega so toplice res top zadeva. Samo malce hitreje se premikaš, kot ostali, pa si že zrel za olimpijske igre 😉 Potem tečeš (dobesedno) v bazen, kjer ne veš, ali bo fizioterapevtka zaspala ali je samo trenutno nastavljena na zgolj in samo eno višino glasu. Se letiš preoblečt v suhe cunje, v telovadnici poiščeš Bjorna Borga (nimam pojma, kako bo ta oseba zgledala jutri, ko ne bo več maškar :D) in začne se del, zaradi katerega se je splačalo iti pod nož – vaje na polno. Končno spet tisti občutek, ko se moraš malce potruditi, da nekaj narediš. Ko začne po čelu polzeti izdajalska kapljica, ki kaže na to, da si spet v svojem elementu. In potem … glavni trenutek dneva, del dneva, ki sem ga čakala od jutra, ko je fizioterapevtka rekla, da zagotovo lahko – kolo J Pridem v telovadnico in se seznanim z mrcino … pred dvemi meseci se na tak bicikl ne bi usedla niti za to, da bi na njem gledala film. Danes pa je bil to skoraj tako lep in dober bicikl kot moja kobilca.  Dejstvo, da sediš na biciklu kot s kolom v riti, da je sedež širši kot prtljažnik od Q5, da pedala nimajo niti tistih paščkov, da bi ti nogo držali na mestu, da ti za začetek nastavijo 6 minutni program, da moraš ves čas razmišljati, katere mišice so napete in katere ne … to ni nič v primerjavi s tistim občutkom, da sediš na kolesu in poganjaš. Ni vetra v laseh, ni lukenj na cesti, ni norih voznikov, ni muh okoli ušes in v zobeh … je pa neprecenljivih 6 minut. 6 minut na kolesu. 6 minut, ki so bile zadnja dva meseca samo sanje. Jutri jih bo morda že sedem. Ali pa pojutrišnjem. Čez dva tedna morda že pol ure … in tako počasi do pomladnih 30 km na cesti. A teh prvih 6 je neprecenljivih. Ker pomenijo prvi korak J

KAKO SE JE KONČALO

… še  preden se je sploh dobro začelo 🙂

Sedim za mizo in brskam po mailih, ko mi v oči pade sporočilo organizatorja letošnjega DOS-a. Oči se orosijo, srce začne biti hitreje, roke postanejo potne, nemir je vse hujši. Spomini privrejo na dan in butnejo na plano v vsej svoji veličini. Tako zaneseno začnem razlagati o dirki vseh dirk, da mi kmalu reče: “Kaj kompliciraš, pejt!” Časovno se ne bo izšlo … kaj pa, če gremo v četvorko? Rečeno, storjeno, četvorka se začne sestavljati, a … nam ne uspe. Kmalu pade ideja za dvojke. Soborec potrjen, ekipa (i)zbrana, logistika štima, prvi sestanek z Aleksejem in pričetek treningov. Sicer naporen, glava se počasi pripravlja na še večji časovni in energijski vložek v trenažni proces naslednjih nekaj mesecev, a važno, da se premika, da le gremo cilju nasproti. Pripravlja se tedenski urnik, usklajujejo se vse obveznosti in treningi, pojavlja se tista znana pozitivna nervoza, ko na eni strani obupuješ nad pomanjkanjem časa, na drugi pa uživaš v vsakem opravljenem treningu. In tako se zgodi trening na Črnivec v malce mrzlih pogojih, sledi mu še en trening na trenažerju, nato pa vročina in prehlad. Ko se vročina počasi umika, ko kašelj pojenja, pa se začne pravi rokenrol … “ej, glej kako mi tukaj nekaj utripa” in gledam nogo, ki skorajda pleše svoj lasten ples. Naslednje jutro začne boleti, neusmiljeno, kljuvajoče, mravljinčasto, ne vem, ali naj jokam (to počnem, pomaga), bruham, tolčem z glavo v zid ali enostavno vzamem dozo painkilerjev in mi je vseeno za vse skupaj. Zdravnica pravi slednje, se nafilam, mal pomaga, hrbet boli malo manj, mravljinci pa so vztrajni, noga izgublja moč in po urgentnem pregledu je rešitev samo … nož. “Ja zihr ja, ti mene zezaš. Zihr se da to rešit tudi z vajami, bom pridna, vsak dan jih bom delala, reees, vse bom nardila, vaje, strečing, masaže, vse. Dej reč, da mi ni treba pod nož, če pa že, te bom pa ubila, če bo karkoli narobe …” In odgovor iz škatle črnega humorja “mogoče me ne boš mogla 😀 “. Črni humor pomaga, da se sprijaznim, da druge rešitve ni. A vseeno še malce vztrajam “ej, čez tri tedne moram na terenske, pa konec februarja mam dopust rezerviran, sej bom lahko šla, a ne???”. Odgovor je zelo obetajoč, nanaša pa se na leto 2018. “Tri mesece bolniške je nekakšen higienski minimum po takem posegu, če boš zelo pridna in se bo vse res dobro izšlo, morda dva meseca,” pa je odgovor, ki ga nočem slišati. Ok, stavim na dva meseca, ker booom pridna in ker se bo vse izšlo tako, kot mora. Ker sem optimist, bom čez mesec in pol že res dobra in čez dva tedna bom šla že v službo. Nekako preračunam, da bi morda DOS še vedno bil opcija, če se res potrudim v času rehabilitacije in če bom res trdo garala. Pa mi tudi to misel kar hitro zbijejo iz glave. “Glej, veš da te poznam in vem, da boš vse nardila, da boš čim prej nazaj, ampak ne bo šlo, res ne bo šlo. Pozabi na kolo za nekaj časa, na dirko pa sploh ne pomisli.”

In tako so se sanje o desetem jubilejnem DOS-u razblinile v prah v petek 13.januarja. Sicer v bolnici sekiram fizioterapevtko, jo zasujem z vprašanji kaj lahko (nikakor pa, česa ne smem 😀 ), delam načrte, kako bom noro pridna vsak dan, prav vsak dan, dokler končno ne dojamem smešne resnice … prehoditi 500 m postane izziv meseca, počutje po takem treningu pa je identično počutju ob bližajočem se koncu 600 km breveta, ko si tako utrujen, da ne moreš dvigniti niti roke, ne da bi to terjalo precejšen napor. Še najtežje je glavi, ki nikakor ne more dojeti, da ne gre, da je 500 m hoje trenutni maksimum, da sem tako počasna, da gredo polži mimo tako hitro, da mi v trenutku zginejo iz vidnega polja. Narediti miselni preskok, stopiti nekaj korakov nazaj … to je najtežje. A pomembno je, da nogo čutim (ok, mravlje tudi še, a če sem imela srečo, bodo v nekaj mesecih odkorakale stran) in da hodim, DOS-ovci pa bodo imeli letos pač eno navijačico več. Kolo pa bo prišlo na dan takrat, ko bo zunaj toplo, ko bo sonce visoko na nebu in bodo kraljevali dresi s kratkimi rokavi. Do takrat je pa cilj vsak dan narediti korak več 🙂

V NOVO LETO

Spet je leto naokoli in če bi danes pisala o kolesarskih dogodivščinah, bi začela z včerajšnjim divjim naskakovanjem Črnivca in današnjim grlom, ki je otečeno bolj, kot bi bilo primerno za jutrišnjo žurko :/ Ker je konec leta, se spodobi narediti rezime minulega. Načeloma se leto še ni končalo, vendar pa … lansko leto je bila naročena kočija, ki je s seboj pripeljala več, kot sem lahko upala in želela. Torej, splača se sanjati, splača se verjeti, splača se, kljub težkim trenutkom, dnevom, mesecem, verjeti, da si zaslužimo le najboljše. Če dovolj verjameš, se zgodi 🙂 Če si dovolj trmast, se zgodi … če si dovolj vztrajen, se zgodi… Vedno pa je tako, da si človek vedno želi še nekaj več. Četudi samo nekaj majhnega, četudi morda za koga nekaj, kar je popolnoma nepomembno, a vedno je potrebno stremeti naprej. V letošnjem letu mi je bilo dano spoznati nekaj neverjetnih ljudi. Ko se doma ozrem na polico, zagledam golf žogico s srcem in se spomnim na srce, ki bije v prsih človeka, ki je to srce sprejel s hvaležnostjo in ponosom in je sedaj en najboljših ambasadorjev pomembnosti darovanja organov in zgled vsem, ki pravijo “ne (z)morem”. Ko na cesti srečam kolesarja, ki svoje kolo poganja z rokami, se spomnim na fanta, ki je sposobnost hoje izgubil na smučišču, danes pa s tako karizmo govori o vsem, kar se mu lepega dogaja, da človek enostavno ne more pomisliti, da na svetu obstajata tudi besedici “ne (z)morem”. Vsakokrat, ko mi moja dva piščanca pokažeta, da sta prava borca in srčka, se spomnim, da sta besedici “ne (z)morem” nekaj, kar je le v naših glavah. In vsakokrat, ko mi rečeš, naj vztrajam, vem, da sta besedici “ne (z)morem” le nekaj, kar smo se z leti naučili reči kot najbolj priročen izgovor, da se nam ni treba premakniti iz cone udobja. Vedno, ko najdem nasmeh na obrazih vseh, ki vas imam rada, se spomnim, kako lepo je človeku polepšati dan, pa čeprav le za nekaj minut. Hvala vsem, ki se mojega srca dotaknete tako, da tam tudi ostanete. Hvala vsem, ki mi pustite biti to, kar sem, ki se z mano smejite, mi lepšate trenutke, puščate sled v meni … hvala vsem, ki vam lahko to vračam …

Zatorej, v letu 2017 kočija še vedno sprejema vse, ki verjamete, da je življenje lepo. Kdo bo glavni voznik, je popolnoma vseeno, pomembno je, da gremo luni nasproti. Ker četudi se zgodi, da bomo luno zgrešili in padli, bomo še vedno pristali med zvezdami …

 

 

 

ŠE BOLJ TOPLI KRAJI

Teden dni kasneje, spet sobota, klasična zasedba, le da tokrat združena v ekipo za v dva avtomobila. Prva postaja – kava na Ravbarkomandi, kjer se dokončno določi (še ena …) “ravninska” trasa. Italija ne diši nobenemu, pa čeprav bi bilo tja proti Gradežu verjetno lepo toplo in predvsem ravno. Zato se odločimo za preverjeno kombinacijo: parking v Savudriji, obvezno fotkanje jutranjega morja (ga ni bilo, ker je bila tako huda oseka, zato tokrat fotk ni), bolj slačenje kot oblačenje (toplih deset in še nekaj plusa se nakazuje že zjutraj, pa sonce še ni začelo delati s polno paro), in nato pičimikiprotijugu 😀 Lenoba se kaže v določitvi ciljne destinacije – Novigrad. Lepo zložno napredujemo, kot račke v vrsti oziroma na trenutke v dveh manjših skupinicah, ko tam nekje pri prvi tabli, ki označuje razdaljo do naslednjega mesta ugotovimo, da je Novigrad morda vseeno malce preblizu 🙂 saj smo ja profesionalci, bomo pa že odpeljali tistih 30 km v eno smer 🙂 al pa 40, al pa … no, kot jih pač nanese. Vmes skušamo ugotoviti, zakaj je cesta mokra, pa vsaj v tem trenutku nihče ne najde uporabne razlage. Se pa zato ustavimo na prvem možnem mestu, kjer je potrebno narediti lepe fotografije. Hkrati se izkaže, da je to tudi najbolj mrzel del trase …

Oseka je morje umaknila od obale tudi na tem delu in kot že tolikokrat prej, me na biciklu napadejo najbolj nore možne ideje. Ne vem zakaj, ampak tokrat se nihče ne strinja z mano, da bi bila blatna kopel za kožo in počutje nekaj boljšega … pa tako na dosegu roke je tona blata 😉 Ker blatne kopeli ne kupijo, pade predlog, da bi, namesto po cesti, ki gre v klanec, šli pogledat eno novo cesto, ki je ne pozna nihče, pametne glave pa ugotovimo, da hočemo, da ne gre v klanec … Bližnjica je pregovorno najdaljša razdalja med dvema točkama, v našem primeru pa zagotovo tudi najbolj strma 🙂 ajoooj kolk se je pokonc postavla … Ampak smo borci in grizemo dalje. Končna odločitev je, da gremo na kavo v Poreč. Cesta je vedno bolj mokra (še vedno smo v razmišljanju dokaj blond), zmagajo pa table, ki napovedujejo razdalje do … Poreča. Takole nekako gre: Poreč center 2 km. Se vozimo kakšne 4 km, ko nekdo le ugotovi, da je bilo že pred 4 km samo še dva km do odcepa. Ki pa ga še kar ni. In potem čez kakšen kilometer piše, da je do Poreča še 1,5 km. Če bi bila sama, bi si mislila, da sem nekje nekaj falila, ampak štirje??? Končno, po nekako skoraj 10 km le dočakamo odcep za Poreč in kavo. Cesta postaja vedno bolj neprijazna in naslednji rondo pokaže zobe. Že od daleč ga vidim, kako mastno se smeji, počasi zapeljem, pa mi vseeno strese zadnje kolo. Boris zvozi brez večjih težav, potem se pa sliši samo dvakrat tresk in Lučka in Miha zasedeta asfalt polovice rondoja. Vsak ta prav kolesar najprej preveri, če je kolo ok, pa če so cunje cele, pa če telefon še dela. Če to naredi, potem veš, da ni hujših posledic padca 🙂 Na srečo jih ni bilo, zato se odpeljemo zasluženi kavi nasproti. Star mestni del Poreča je sicer lep, a drseč… niti ne veš, ali bolj drsi, če se pelješ, ali če greš peš. Torej uberemo neko srednjo pot in srečno zasedemo klopco na rivi. Natakar se javi, da bo kar sam prinesel kavo čez cesto 🙂

Boris mora fotkat :)

Boris je moral fotkat, ker drugega ni bilo mimo 🙂

Nazaj grede končno ugotovimo, kaj je razlog mokrih cest. Drseti začnejo vsi rondoji po vrsti, vse zebre in druge črte, drseti začne cesta tam, kjer si niti ne bi mislila, da je to sploh mogoče. Sonce se začne skrivati, počasi pa leze mraz skozi majico. Vlaga udari na plano iz vseh možnih kotičkov in končno, končno je jasno, od kod mokre ceste. Sklenemo, da je to zato, da je bolj zanimivo, saj je treba imeti glavo ves čas na preži. Nazaj grede se ne zgodi nič omembe vrednega, razen enega pacienta z italijanskimi registrskimi tablicami, za katerega družno sklenemo, da je idiot. Na plan spet pridejo domiselne ideje, kaj bi naredili s takimi, ki gredo mimo tebe tako blizu, da ne bi med avto in kolo spravil niti shujšane miši. Torej ena od idej, ki jo je treba patentirati je ta, da bi imel nekje na balanci en ogromen kamen, ki bi ga samo s pritiskom na gumbek katapultiralo direkt v zadnjo šipo takega avta. Ker je to šele ideja, ki jo je treba dodelati, ne sprejemamo reklamacij v smislu, da je to butasta ideja 😀 Ob razvijanju ideje smo zelo hitro prišli do avtomobilov, potem pa samo še skok v suhe cunje in domov, na večerjo v objem domačih 🙂

TOPLI KRAJI

“A gremo za vikend mal na toplo vozit?”

Tako se ponavadi začne pogovor nekje v sredini tedna. V soboto potem nekako ob desetih zjutraj zasedemo standardno parkirno mesto na savudrijski rivi in jo mahnemo novim dogodivščinam naproti.

savudrija_1

“A bi dans eno mal bolj ravninsko odpeljala, jaz sem čist nenavožena, čist brez kondicije, čist …  z eno besedo – gnila.” Odgovor je seveda na dlani … začne se iskanje ravninske etape, kar je v Istri z eno besedo skorajda nemogoče. Bolj pravilno bi verjetno bilo, da se začne iskanje ravninskih delov hribovite trase 😀 Jo mahneva torej po klasični trasi, preko Buj proti Grožnjanu, pa potem dalje na Oprtalj, sledil naj bi spust v dolino Mirne, pa potem proti Novigradu in nazaj do avtomobila. Na prostem prijetnih osem stopinj v plusu, vetra ni, sonce sije, cesta kolesarju prijazna, vozniki nepodivjani, ko se začne cesta počasi vzpenjati proti Bujam. Razmišljam o tem, da je tam gori na vrhu hribčka, v vasici po imenu Buje menda neko hudo zanimivo pokopališče, ko mojo misel ubesedi Miha. “Ja vem, ja,si mi že povedal 🙂 ” In ker je bilo to pokopališče že nekajkrat omenjeno, pa še nikoli videno, pade odločitev, da gremo pač pogledat to pokopališče. To sicer pomeni še dodaten klanček o drsečem istrskem kamenju, ampak se splača.

Pokopališče nekako ni več v obratovanju, je pa spomenik nekdanjim časom. Ko ugotavljam, da je dotična gospa umrla točno na današnji dan pred 160 leti in si skušam zamisliti, kako si je predstavljala svet čez sto let … mislim, da nihče ne premore takšne domišljije, da bi si lahko zamislil, kako bo dobrih sto let po tem, ko nas ne  bo več … Po ogledu in razgledu pelje pot naprej na znano traso. Mimo vasi Cekini (kar priročno ime, sploh če naj bi imela imena krajev tudi simbolni pomen), pa mimo osamljenih domačij s hudimi psi (takoj se razvije debata, kaj storiti, če napade podivjan Cujo), mimo vikendov, ki so urejeni tako, kot da nonstop pozirajo za objavo v revijah, proti križišču, kjer se cesta obrne desno na Oprtalj. Tam pa … čisto na novo tabla, kjer piše, da se na levo pride do Buj in proti Kopru. “A greva?” O ja, seveda, greva, to je nova cesta, greva pogledat, kam se pride (neizrečeno ostane dejstvo, da to pomeni krajšanje trase, za kar sem neizmerno hvaležna 😀 ). In jo mahneva na levo. Oprtalj bo še malo počakal (saj je res lepo toplo, ampak na spustu pa vseeno zebe …), tudi tisti vzpon proti Novigradu lahko počaka do naslednjič, danes je čas za raziskovanje novih poti. Do Buj se pride relativno hitro, ampak da ne bi šla po isti trasi nazaj in da bi vseeno naredila še kakšen km več, se odpraviva proti Kopru. “Ti, a kej veš, kje sva pa kam prideva?” … “Men se zdi, da prideva ven ta tistem križišču a veš …” Ja, nekako si misliva, kam vodi cesta, pa vseeno malce preseneti – za eno cesto in eno križišče sva falila v razmišljanju, ampak na koncu se je trasa vseeno končala ob znamenitem pogledu na viseče čolne. Za noge v vodo dat je bilo pa vseeno malce preveč mrzlo 🙂

savudrija_2