NA POTEP DO OSILNICE


Za ta vikend je bilo ponujenih kolesarskih destinacij kar nekaj, ker pa je bilo treba združiti napol službene zadeve s prijetnimi, je padla odločitev, da jo do Osilnice mahnem kar s kolesom. Po posvetu z Aleksejem sem sklenila, da se kljub lepšim in prijetnejšim potem, do dežele Petra Klepca odpravim kar po glavni cesti. Saj ni prometa, je rekel Aleksej 🙂 Skoraj eno uro je trajalo, da sem se prebila iz Ljubljane. In na koncu Ljubljane se je že začelo dogajati… Čakam na semaforju, ko se zraven pripelje nekaj počeno hrupnega, glasba do konca in ja, seveda se ne obrnem … kakšne pol minute, potem pa seveda babji firbec zmaga. Moram pogledat, kdo se tako petelini 🙂 Uf, motor je hudo lep, potovalen, ti so mi edini všeč. In se začne pogovor (ja ni kaj, na Rudniku rdeča luč na semaforju hudo dolgo sveti …) v stilu kam greš. Pove gospod, da je zmenjen na Turjaku z enimi kolesarji, ker jim je obljubil kavo. In predlaga, da se jim pridružim, ko pribrcam tam mimo. Hvala gospod, ampak verjetno bom to druženje kar spustila 🙂 Ni pa slabo povabilo, sploh če pomislim, da je bila kava v igri 😀 Končno zelena in končno zadiham z malo bolj polnimi pljuči, saj je Ljubljana in številni semaforji končno za mano. Upam, da se bo umiril tudi promet, pa tja do Velikih Lašč tega ne dočakam. Počasi se valim po novem, razširjenem delu klanca nad Škofljico in kot že tolikokrat prej ugotavljam, kaj se plete po glavi vozniku, ki ima poleg svojega na voljo še ves sosednji pas, on me pa prehiti tako, da se mi naslednje pol leta po levi strani spet ni treba ukvarjat s kakršno koli depilacijo… mogoče bom kdaj doumela, v čem je finta… mogoče imajo pa Američani prav – v eni od raziskav so ugotovili, da se vozniki v povprečju vozijo 8,5 cm bližje kolesarju, ki ima čelado, kot tistemu, ki je ne nosi. Mogoče bi bila pa rešitev, da čelado vržem v kanto??? Razmišljanje nič ne pomaga, norci so še vedno na cesti in ni druge, kot potegnit glavo med ramena in upat na najboljše.

In tako pribrcam do Turjaka, ko zagledam znanca s semaforja. Od daleč mi maha in krili in vabi na kavo 🙂 Fantje, hvala, bi se res prilegla, samo grem kar naprej … še danes bi rada prišla do cilja 😉

Mimo znanih krajev do Velikih Lašč, kjer sem nekaj časa pred davnimi leti celo učila. Kratek razmislek o tem, ali naj nadaljujem po glavni cesti, ali naj skrenem na desno in preko Blok do Čabra in nato v Osilnico, se hitro konča z odločitvijo – po glavni cesti. Aleksej je rekel, da ne bo prometa in je treba preverit, kdaj se bo to res uresničilo 🙂 

Nekaj zarožlja, zaškrta, poči, zaškripa, zacvili, vse v enem, cel paket … pa je šla veriga 😦 na srečo samo dol, ampak se je vrag zataknil in nikakor ni hotel zlesti nazaj na svoje mesto. Črna do komolcev izvedem še brisanje v bližnjo travo, upam, da trak na balanci ne bo preveč spremenil barve, uspešno zlijem še nekaj izotonika čez rokavico in pocasta in umazana lahko nadaljujem proti končni destinaciji. Seveda sem med čebeljo letalsko eskadriljo takoj dobila en kup oboževalcev, ki pa so se na srečo hitro naveličali mojega zelo estetskega, pa prav nič učinkovitega kriljenja z rokami.

Počasi napredujem, v Ortneku se spomnim, da smo iz nekdanje vojašnice JLA nekako 112 let nazaj dobili enega hudo divjega psa, ki je bil divji zaradi (ne)vzgoje, ne pa zato, ker sta pasja mama in ata delala v vojski 😀 Ampak to sem dojela šele kasneje, v otroških letih je bil pa to prikladen izgovor, da je naš napol šarplaninc napol nemški ovčar naš domači kraj spremenil v kraj brez mačk… 

V Ribnici pa počasi nastopi čas za končno odločitev o tem, ali naj tvegam prek Gotenice, ali naj grem raje preko Kočevja. Gotenica mi diši samo iz enega razloga – ni prometa (aja, mimogrede, promet se je od Velikih Lašč samo malce umiril, v Ribnici pa se je spet začelo 😉 ). Mi pa ne paše prek Gotenice iz kupa razlogov, ki sem jih napletala že cel včerajšnji dan. Tik pred odcepom me prehiti en ogromen kamion s hlodi in ker me je zdepiliral že tisti prej na Škofljici, zavijem desno. Gotenica – kar bo, pa bo! In se peljeva … jaz in moj strah 🙂 Saj bo kar šlo, cesta je lepa, avtomobilov ni, motoristov ni, so pa medvedi. In strah postaja vedno težji … pogledam na telefon – ena črtica, kar pomeni, da signal je … vsaj za silo. Nič, nisem taka reva, grem naprej. Oznaka za tretji kilometer. Koliko jih je do konca??? 10? No, če jih je 10, bo šlo. Kaj pa, če jih je več? Kaj če bi raje obrnila in šla lepo do Kočevja? Zdaj še nisem toliko s poti skrenila, da bi se mi to ne splačalo… Prideta mimo dva avtomobila, kar pomeni, da medvedov še nekaj minut ne bo. Gremo dalje, pa bo, kar bo. V daljavi krave … drug naravni sovražnik  (dolga zgodba, za eno od naslednjih pripovedk…). Možgani pravijo, da bi imel medo več od krave, kot od mene in pomirjena se peljem naprej. Saj medvedi ja niso neumni, menda se ne bo na mene spravil, če ma pa tam cel pašnik krav 😀 Vmes vseeno razmišljam, kaj narediti, če se medo res prikaže. Ugotovim, da nimam pojma in igram na karto, da ga ne bo. V ukvarjanju z medvedom sem že v Gotenici (mesto duhov, mimogrede…), ampak nevarnosti še ni konec. Na drugem koncu se spet pojavi saga z medvedom (saj ga ni bilo nikjer, ampak vseeno, lahko bi prihlačal 😛 ) in ko vidim tablo za Kočevsko Reko, sem skoraj najbolj pomirjeno bitje na svetu. Tam pa vaška veselica :))) Fantje takoj naredijo zasedo, vztrajajo, da se jim pridružim vsaj za kakšno minuto, ampak ker niso dovolj vztrajni, se odpeljem naprej 🙂 Seveda mi je bilo že čez nekaj kilometrov krvavo žal, da nisem naredila odmora, saj mi je zmanjkalo vse tekočine, do naslednjega črpalke, bifeja, trgovine ali česarkoli pa 30 km… sonce je že fajn pripekalo, temperatura tam nekje okrog trojke z nekaj dodatki, skratka – veselo…

Vmes še enkrat ponovim celoten postopek nastavljanja verige (očitno bo treba mal na pogovor o njenem obnašanju), brisanja v travo in upanja, da je ne strgam; ni pa bilo zalivanja s tekočino, ker mi jo je zmanjkalo 😦 Pridrsam do glavne ceste proti Osilnici in v spominu imam spust do Fare. Očitno je bilo sonce zelo močno, saj sem do tako želenega spusta porabila še kakšne pol ure… Potem pa samo glavo dol in gaaaaaasaaaaaaa. Ups, polnilnica vode na desni, valda zaprta, saj nimajo trgovine 😦 Ja nič, grem do pumpe, drugega mi ne preostane. Pri Fari komaj zvozim ovinek, v daljavi pa že voham vodo… Ne vem zakaj, ampak črpalk sem ponavadi najbolj vesela zaradi vseh drugih stvari, samo zaradi točenja goriva ne… s prijaznim prodajalcem rečeva par besed, modrujeva okoli meje, vročine, gneče, ko mi pove, da je do Osilnice še 20 km. Nazadnje sem se od Osilnice proti Novemu mestu vozila letos aprila na brevetu, ki pa ga zaradi dežja in dejstva, da je bil brevet tik pred dosom, nisem končala. In takrat se mi Osilnica ni zdela tako daleč od črpalke 😉 Ampak, takrat je tudi deževalo in so bile stvari vseeno videti malo drugačne. In Filip je odganjal medvede, tako da je bilo res vse drugače 😉  Ampak kaj je 20 km, zdaj mam vode za izvoz in lahko šibam naprej. V mislih si že slikam skok v Kolpo, ki je verjetno rahlo bolj topla, kot je bila Završnica pred dnevi, ko sem sestopila s Stola 🙂 

Še zadnjih 20, sonce lepo pripeka točno v tilnik, ura opoldne, teče povsod, muh zaradi vročine ni, tišina pa, da bi jo z nožem rezal. Vsake toliko časa so se oglasili najbolj vzdržljivi ptiči in veter je piskal okoli ušes. Sicer pa, narava, cesta, jaz in kolo. Nikjer nikogar, kot v pravljici. Še malo in Osilnica pred nosom 🙂 Razjaham bičikleto, pozdravim zbrano družbo, ker se še ne mudi na uradni del, naznanim, da grem na plažo in v vodo, pa nihče ne ve, kje se pride do vode… “greš pa lahko tukej v bazen” so se prav prijazno potrudili… Ja seveda, odbrcala 120-ko v največji vročini, z mal premal vode, strahom pred medvedi in jasno sliko same sebe, kako se mečem v Kolpo, dobim pa – bazen… Ne bi, hvala 🙂 

Po opravljenem uradnem delu, se tokrat naložim v avto in po drugi poti nazaj proti Ljubljani. Sicer gre res čez Gotenico, ampak je speljana čez Strmo reber, kar je zagotovo en lepših klancev, ki ga bo treba v kratkem nujno prevozit. Zaradi nevarnosti umiranja od strahu pred medvedi, pa bo treba to nardit v družbi 😉 Pa tudi zato, ker na cesti od Kočevske Reke pa skoraj do Ribnice telefona človek ne rabi, ker ni signala…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s