Zakaj na kolo oziroma ali ima Freud kaj za povedat :)


Včeraj, ko sem v družbi 12-ih moških predstavnikov stala na štartu Mad One Toura in poslušala, kako se bomo vozili skupaj, v skupini, s povprečno hitrostjo 30 km/h in so mi ob tem izstopale oči, sem se resno spraševala, kaj sploh tam počnem. Kaj je tisto, kar me spravi pokonci sredi noči, da se spokam na kolo, pripravljena na 300 km vožnjo, ki je vsaj malce strahospoštovanja vredna in da tvegam, da se bodo fantje milostno nasmihali in si mislili svoje. Kaj je tisto, kar me sploh žene na kolo? Očitno je bil enakih misli tudi Boštjan, s katerim sva nekje na poti skušala razviti debato o razlogih, zakaj … skušala zato, ker se ne spomnim točno, ali se je to dogajalo na poti na Vršič ali pa tik pred špageti, ko se je že obema mal meglilo. Vsaj iztočnico sva pa podala 😉 Zakaj torej vstajati sredi noči ali voziti dolgo v noč? Zakaj se pri 30 in nekaj stopinjah plusa ali pa pri 5 minusa, soncu, dežju, snegu, vetru in še čem odpraviti na cesto? Zakaj iti na kolo, če vnaprej veš, da bodo potem vsaj rahle posledice? Sva včeraj ugotovila, da menda mnogi mislijo, da nam nekaj manjka. Če resno pogledam hierarhijo potreb po Maslowu, potem bi lahko razvili kar hudo debato o tem, ali nam res manjka kaj s spodnjega dela piramide, da s kolesom ta primanjkljaj kompenziramo. Ampak to je delo za gospoda Freuda ali pa njegove podobno misleče sodobnike. Osebno se bom resne samopsihoanalize raje izognila in tudi z Boštjanom sva včeraj ugotovila, da nama recimo temu ne manjka nič, kar bi bilo treba kompenzirati (no ja, mogoče je tudi nekaj na tem, ampak priznamo pa ne, a ne, pa če nas tepejo 😀

Torej, kaj je tisto, kar je tako lepo? Pa je vseeno, ali gre za čisto turistično vožnjo ali mogoče nekakšne poskuse tekmovanja bolj kot ne sam s seboj. Verjetno to, da je nekaj posebnega premikati lastne meje. Verjetno tudi to, da je Slovenija zelo lepa dežela, ki je s tekaškimi copati ni bilo časa pregledati, z avtomobilom pa ni pravega čara. Morda tudi to, da je v življenju treba iti dalje, da počasi prerastemo stvari in si je potrebno postavljati nove cilje. Čisto malo manj filozofsko pa – lepo je, ko vidiš sončni vzhod, ko si že nekaj naredil zase, ko večina še spi. Lepo je, ko se pripelješ nekam, kjer je samo narava, tišina in ti. Lepo je, ko srečaš somišljenike in se ti (vsaj večina) nasmehne. Lepo je, ko pomisliš, koliko si na boljšem ti, ki si na kolesu od tistega, ki ti živčno gestikulira iz avtomobila. Lepo je, ko ti mularija reče “dej ne bod sitna, pejt na bicikl”. Lepo je, ko spoznaš nove ljudi, ko spoznaš stare prijatelje v popolnoma novi luči. Lepo je, ko pogledaš bicikl, ki je sicer moral iz spalnice, kako se sveti in čaka, da ga nekam odpelješ 😉

In ne, ni res, da je kolo samo trpljenje. Ni vedno prijetno, to je res. Se pojavljajo trenutki, ko imaš do doma še zeeeloooo dolgo in se sprašuješ, zakaj za vraga se prostovoljno odločiš, da se greš tole, ko bi bilo pa lahko nekje pod borovcem, s knjigo v roki mogoče lepše. So trenutki, ko se ti ne da niti riti dvignit, kaj šele jo prestavit na kolo in se odpeljat. So trenutki, ko se sprašuješ, kdo ima moč, da podaljša klanec, ki je bil včeraj zagotovo krajši in manj strm. Ampak minejo. So tudi trenutki, ko se na kolesu zafilozofiraš do konca in to se je očitno zgodilo včeraj 😀 

Vendar pa, bistvo je v tem:

»Gre za več kot le za copate, lopar ali kolo,
gre za več kot le za tvoj zamah, ujeto ribo, osvojeno goro,
gre za več, kot le za smuči, drsalke ali sneg,
gre za to, da opustiš delo in se odločiš, da greš.«
(Sheldon, 1998)

In to je posebna vrsta zaljubljenosti …

Image

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s