Sončni vzhod …


Ura je 5.00, budilka poje (še sreča, da imam za budilko nastavljeno uspavanko, sicer bi bilo bujenje sredi noči naravnost nehumano početje …), možgani pa mrzlično iščejo rešitev situacije. Torej stanje je takšno, da bo delovnik dolg 10 ur, zato sem se že dan prej odločila, da je edina opcija ukradenih trenutkov za miganje, jutranji skok na Šmarno goro. Vendar pa – do skoraj 7-ih zjutraj je tema. Tema pa … ja, tema je pa čudna stvar. Saj vem, da se res ne more vedno zgoditi, da te iz teme napade norec, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Ampak enkrat je bilo dovolj in zdaj je tema pač strašljiva zadeva. Sploh sredi gozda, sploh če sem sama … Hja nič, glava dela in tehta med bi in ne bi. In se je odločila, da bo pogumna in da gre …

In sva šli. Temno temna tema, gozd ponoči se drugače oglaša, vidi se nič, sliši pa vse 😉 Torej, dajmo nekako tole rešit – slušalke v ušesa, da ne slišim drugega kot glasno glasbo in bitje svojega srca. Čelka je vzela konec, zato je morala z mano kolesarska lučka. Še bolje, ker je močnejša in lahko zverini posvetim točno v oči in jo oslepim in potem lahko pobegnem … joooooj, kaj vse se mi mota po glavi 😉 Ampak počasi tesnoba popušča, glasbo malo utišam, v daljavi vidim lučko. O, a sem že pri kapelici??? Uf, očitno je tole res krajša pot … ampak še ni bila kapelca, samo gospod, ki je šel že dol!!! In ki je mislil, da mu nasproti prihaja avto 😉 Tale luč je res od vraga, ni kaj. Sedaj pa že sproščeno diham, tema je še vedno temna, ampak ni pa več nevarno 🙂 Na križišču srečam še dva gospoda, vendar se proti vrhu vseeno poda vsak sam. Zjutraj, ko so se začeli kazati prvi obrisi novega dne, se mi res ne pogovarja. Njima očitno tudi ne, zato zamere ni bilo.

Končno (malo dlje je trajalo, kot ponavadi, saj se je vseeno malo manj/nič videlo) priletim na Šmarno goro. Gledam dol na Ljubljano, pa se nič ne vidi. Ljubljana je skrita pod meglen pokrov, zato jo samo slišim. Še to je tisti trenutek odveč … Na vzhodu pa se dela dan. Prav počasi, sonca še ni videti, samo obrisi se kažejo. In potem … potem začne sonček prav počasi lesti nad oblake in  20 minut nekako kar obsedim. Vmes pogledam naokrog, vidim še nekaj takšnih, ki ne morejo zjutraj spati, vendar je gor tišina (če odmislim Ljubljano spodaj), vsak je ujet v svoje misli, vsi skupaj pa z očmi uprtimi v prebujanje novega dne. Ko je sonce končno dokončno vstalo, ko se je začela razkrajati megla nad Ljubljano, je res čas, da jo mahnem nazaj dol. 

Pot pod noge, dol je letelo – malo zato, ker sem bila že rahlo pozna, malo pa zaradi neslutene energije, ki jo je dalo vstajajoče sonce. Dan je bil rešen, do osmih trening narejen, napolnjena z novo energijo bi lahko pa tudi tisti strah v gozdu na nos usekala 🙂 Samo vstati je treba …

 

 

Smarna-gora-vzhod

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s