IN ŠE DRUGI, ZADNJI DAN NA DIRKI


Jutro nas pozdravi nekje v Prekmurju, sonce preganja še zadnje ostanke dežja in ogreva ozračje ter naznanja še en prekrasen dan. Nočno deževje se drži le še na šprintarcah, sicer pa tone v pozabo. Sem in tja kakšna luža, ravno toliko, da se sonce v njej umije, nas pa ne motijo več. Ta del poti mi je nekoliko manj pri srcu, pa niti ne vem zakaj. Vozim, preveč ne razmišljam, ker lahko boli in vozim in vozim. Noge se napol avtomatično vrtijo, počutje pa nekam nezemeljsko. Nekje v okolici Ptuja (malo prej, malo kasneje, res ne vem …) vidim Romano. Romana HVALA, tolk je bilo lepo te videti navsezgodaj zjutraj. Res si legenda, če naslednje leto ne bom dirkala, bom zagotovo s tabo po Sloveniji vozila in navijala za ostale. Carica!!! Po moje si v soboto dan polepšala četrtini dosovcev 🙂 Dan mineva, menjave se vrstijo, ekipa poskrbi za totalno oskrbo in za veliko smeha. Predvsem kombi familije Brajdić je glavna tema 😉 

Image

Ko dirkaš v paru, je velika umetnost ohraniti kombi v stanju, kot je tik pred dirko. Vse se suši,  hodi se en po drugem, nekje hrana od enega, na drugem koncu drugačni sendviči, pijača po vseh mogočih kotičkih, skratka mal meji na ciganski tabor. 

In potem se nekje od po moje Šentjurja dalje ekipa spomni, da naj bi v najtežjih trenutkih zavrteli prvi CD, številko 11. In jo dajo na ves glas. Djomla, Gajba puna piva… in še enkrat. Pa še enkrat. Joj no, saj ni nobene krize, režim se na vsa usta. In spet in spet… in tako mine ena moja etapa. Pride naslednja. Spet Djomla. Pa še ena in spet isti CD, isti komad. Zavijam z očmi, poganjam, kot da bi mi gorelo za petami, ker hočem pobegnit, pa ne gre. Zdaj pa res že pretiravajo. Malo bolj oživim, ko pridemo do Brežic… znana trasa, Šentjernej, Katarina HVALA!!! zlata si 🙂 So te naše bejbe spet poslale v trgovino, da nismo bili lačni. In šibamo proti Novemu mestu, Vahta, gremo proti Črnomlju. Tam pa TS in …

Image

punce naše zlate … pogledam naokrog in imam skoraj občutek, da sem v predavalnici. Kakšen res poseben občutek, ki ga ne moreš opisati, lahko ga samo doživiš. In nekdo, ki tega ni izkusil, ne bo razumel. Cmok v grlu, kocine gredo pokonci, zelo na hitro pogledam, obrazov niti ne vidim v popolnosti, prepoznam pa vse, tudi tiste, ki niso hodili k nam na fakulteto 🙂 Tudi to so stvari, ki delajo dos tako zelo poseben. Vse te emocije, ki hodijo na plan, ki jih pogosto niti ne moreš, niti ne želiš kontrolirati. Ko te preplavijo kot plimni val in ti ne pustijo dihati. Ko se zaveš, da je življenje pravzaprav nepredstavljivo lepo.

In že se bliža Kanižarica. Lani zagotovo črna točka. Edo odpelje prvi klanec, nato menjava in z zanosom se vržem na kobilco in greva. Lani je bil tam klanec. Ne hud, pač pa zoprn. Tri tedne pred dirko tega klanca ni bilo, preverjeno. Danes pa…no, spet je tam, kjer je bil. Dolg, zoprn, nič posebnega, ampak zoprn. Počasi brcam, v glavi vrtim Kingstone, ugotavljam, za koga naj bi navijala v F1, ko se zavem, da sem glavo pustila v letu 2013, noge pa meljejo v 2014. Kombinacija, ki je kar ugodna, zato pustim, da preteklost hodi za mano. V Kočevju pa … ne morem verjeti Tomaž in Petra in … Mila 🙂 Z naskokom najmlajša članica katerekoli ekipe dosa kadarkoli 😉 Rečemo par besed in že da Jože komando “ajde gasa, povprečna mora bit 30, maš da letiš”. Jaz pa zaspana, noge nočejo nikamor, glava štrajka, Jože pa neusmiljeno preganja. Grem, kaj pa hočem drugega. Pa ne gre tako enostavno, sploh ne gre. Cilj je tako na dosegu roke, še nekaj 10 km, jaz pa tako zaspana in utrujena. In z bičem nad sabo. Vozi, vozi, ne popuščaj, dirka je. Sem že mimo Ribnice, že od daleč vidim navijače, zastave, raglje…žal ne uspem niti preveriti, kdo je, megleno že vidim… še malo in zavijemo levo. Navijači se mi zdi Želvakov so glasni, bučno navijajo, lepo jih je slišati. Končno menjava. Sesedem se na tla in zjokam. Slabo mi je, neke črne pikice plešejo rokenrol pred očmi, diham sploh ne vem po kakšnem čudnem vzorcu, mislim na prav nič. Samo sedim, solze tečejo in čakam, da mine. Ker vem, da bo minilo. Ker vem, da je to le reakcija na iztrošenost. Ker vem, da bom kmalu čisto v redu. Se zvlečem v kombi in počasi šibnemo proti naslednji TS. Nova vas, zadnja na letošnji poti, vendar pa ne morem več na kolo. Preveč je bilo, čez limit je šlo, še vedno se vsa tresem, na kolesu verjetno ne bi naredila poštenega kilometra. Edo mora odpeljati sam. Mi pa dan spet polepšajo naše punce. Katja, hvala, letos sva se ujeli, pa čeprav sem šla mimo v kombiju 🙂

In že stojimo v Postojni, Edo prileti (dobesedno, to je treba videt, to sploh ne vozi, to ves čas leti), priključim in skupaj potegneva do cilja. Podpiševa, na oder, fotografiranje, veselje, solze sreče, vse skupaj ima okus po še. Nekaj grenkega priokusa pustijo informacije o nefer dirkanju ene dvojice, ampak vseeno prevladajo pozitivni občutki, veselje, smeh, navdušenje, pozitivna energija, povezanost med celotno ekipo, ki diha kot eno. Hudo mi je, ker ni zraven še mojih treh sončkov od lani, ampak človek pač ne more imeti vsega, mar ne? Saj so z mano v mislih, to je pa tudi nekaj, In so bili zraven na poti. Kar je bilo nekaj neopisljivega. Mislim na njih in vem, da to čutijo. 

48 ur, 20 minut. Cilj dosežen, DOS končan. Zdaj se začne drug del … podoživljanje, spomini, razvijanje novo nastalih prijateljstev, spet spomini, nova druženja, skupne avanture na kolesih in … načrti za naprej. Ne vemo še, kakšni so. Vemo pa, da jih bomo udejanjali skupaj. Ker nam je bilo lepo. HVALA sončki moji 🙂

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s