BREZ BESED


“Mami veš v bistvu sem te klical samo zato, da te slišim, ker je bila na Dolenjskem nesreča in je umrla tudi kolesarka tvojih let…” mi je sporočil olajšan sinov glas v soboto popoldan, ko sem ravno odložila kolo in preverila zakaj tolikšno število neodgovorjenih klicev. Mrzla roka je srce v trenutku stisnila v kepo, kot bi slutila, da to še ni vse. Berem novico, nejevera se plazi po telesu in s seboj nosi grozo in nemoč. Solze tiho drsijo, kot da bi lahko s seboj odnesle ves srd in bes in oba umrla priklicale nazaj. Vsaka kolesarska smrt se nas dotakne, ko človeka poznaš, še toliko bolj. Ko se zgodi zaradi objestnosti, človek ostane brez besed.

In se spomnim nešteto situacij, ko je bila sreča na srečo na moji strani in se sprašujem koga s svojimi kobilcami ogrožamo tako zelo, da je pripravljen hote ali nehote, s svojo tonsko zverino izvesti napad na naših nekaj kilogramov. Tisti občutek, ko slišiš, da se hitrost avtomobila, ki prihaja od zadaj, ne zmanjšuje, nasproti pa ravno tako prihaja avto in upaš, da bo šlo vsaj za las. Srh se začne plaziti po hrbtenici, ko zadaj vozeči nenadoma ugotovi, da se ne bo izšlo in začne na vso moč zavirati, ti pa samo čakaš, kdaj te bo pokosilo. Veš, da je edina zaščita čelada, pa še ta ne pomaga prav veliko. Tisti občutek, ko po pravilih voziš za kolesarjem pred tabo, voznik za tabo pa začne prehitevati in ti je že vnaprej jasno, da ne bo mogel prehiteti obeh hkrati in se vsili med mano in tistim pred mano. Samo upaš lahko, da bo kolesar pred tabo dovolj hiter in da bodo tebi zavore prijele, da se lahko tona pleha stisne vmes. Tisti občutek, ko na popolnoma prazni cesti avto zapelje mimo tako, da najprej čutiš udar zraka, ki te vrže naprej, nato pa skoraj zmelje za sabo. Tisti občutek, ko začne prehitevati v škarje in te rine s ceste.Tisti občutek, ko ga opaziš s kotičkom desnega očesa, ko prileti iz stranske ulice med pisanjem sms-a. Veš, da moraš paziti nase. Veš, da v nobenem primeru nimaš prednosti, četudi imaš na semaforju zeleno luč, četudi si na prednostni cesti, četudi je avto še na domačem dvorišču. Nimaš je, ker si majhen, ker si ranljiv, ker si v tem dvoboju enostavno že vnaprej obsojen na poraz. Zato ne izzivaš. Zato se umakneš kamionu s prikolico. Zato narediš vse, da se ne ogrožaš. Zato ne zmerjaš bedaka za volanom, ker je močnejši. In ker je bedak. Zato te imajo morda kdaj za revo, ker se ne vržeš na glavo skozi ovinke, ker ne padeš skozi rdečo luč, čeprav je cesta prazna, ker ne vijugaš med avtomobili pred semaforjem, da si izboriš najboljšo štartno pozicijo. Tudi med nami so bedaki, moja punčka se pogosto drži za glavo, kako zelo smo sami do sebe neodgovorni. Pa vseeno … ko se usedem za volan, imam okrog sebe ščit, smrtonosno orožje za kolesarja. Ko se usedem na kolo, imam okrog sebe svobodo, sonce, veselje, smeh in razen lastne pameti nič, da bi se ubranila napadu pleha. Imamo lahko to v mislih, ko sedamo za volan??? Smo lahko malce bolj strpni drug do drugega, predvsem pa previdni? Imamo lahko v mislih, da vsak umrli kolesar nekomu nekaj pomeni, je mamica, mož, prijatelj, človek? Imamo lahko v mislih, da je avto ob napačni uporabi lahko tudi zelo nevarno orožje? Se zavedamo dejstva, da tovrstnih napak ne moremo nikoli več popraviti? Za Anjino mamico in Bojana je žal prepozno. Naj ne bo prepozno za nikogar več.

24 thoughts on “BREZ BESED

  1. Ja, vsak lahko naredi največ za svojo varnost v prometu in hkrati se morami prav vsi zavedati, da smo odgovorni za varnost ostalih udeležencev. Nekaterim manjka tega zavedanja, tega občutka odgovornosti za življenja okoli njih. Jaz se sicer po cestah s kolesom ne vozim, samo čez goščavje, pa še to bolj malo. Tečem tudi po stranpoteh, daleč od asfalta. Je res, da pri najboljši volji ne razumem kolesarje, ki se peljejo s kolesom skozi Hudo luknjo (ovinkasta, nepregledna, zoprna relacija Velenje-Mislinja). Nočna mora za kolesarja. Prav tako me ujezi vsak udeleženec, naj bo pešec, kolesar. Ki v mraku niso osvetljeni, se ne svetijo kot novoletna lučka. Tudi sprehajalci psov, svojega 4 nožnega spremljevalca prepogosto NE osvetlijo z odsevnim plaščem, lučkami, odsevno oprsnico…Dragi moji, to je nevarno. Kot voznik, se na take reees jezim in so že bili centimetri od trčenja v pešca in kolesarja. Kolesarje bi najraje videla tudi čez dan v odsevnih oblačilih, brezrokavniku, resnično. Čim je slabša svetloba. Ne rabi biti še somrak, že prej.

  2. Če si v več vlogah – šofer, kolesar, motorist – je najbolje. Veš, kaj koga moti in bolj paziš. Sama sem bila že na vseh treh straneh. Na kolesu veš, kaj moti avtomobiliste. In skušaš to upoštevat. V avtu veš, kako se počuti kolesar. Skušaš to upoštevat. IPD. Krivda je vedno lahko s strani vseh, vedno so izjeme, norci, tisti ki mislijo po svoje. Do kolesarjev sem običajno obzirna. Zadnjič sem pa npr. zavijala iz krožišča. Vidim kolesarja, ki se približuje. Ni bilo jasno: ali bo šel naprej po poti; ali bo zavil v krožišče. . Kar naenkrat je zamenjal smer in zavil v krožišče čez prehod. Ni niti nakazal z roko. Če ne bi bila pozorna nanj in njegovo ravnanje … Pa bi bila kriva jaz.

  3. Ne morem verjet…vsakič ko nekdo zbije kolesarja, isti komentarji.
    Pijan kreten ubije nedolžnega človeka, folk se pa zgraža, ker se kolesarji vozijo vštric….kaj vam ni jasno?
    Človek je slabši od živali.

  4. Prosim ne se šalit s kolesarskimi stezami, ker te so samo v mestih, pa še to ne povsod, Ljubljana je svetla izjema. Drugače pa kolesarju pripada METER VOZNEGA PASA in to vozniki avtomobilov prevečkrat pozabijo. Že neštetokrat me je skoraj odpihnilo s ceste, ali pa potegnilo pod avto ker peljejo PREBLIZU. Prava groza za kolesarje so pa krožišča, ker tam, vsaj po mojih izkušnjah padejo vsi prometni predpisi, ko kolesarje enostavno izsiljujejo, pa čeprav imajo prednost. Tudi sam sem že globoko dihal na sredini krožišča, ko me je skoraj podrl prileten gospod za volanom. Potem pa še žuga, češ kje se vozim: Se pa dogajajo napake na obeh straneh, zato pa je potrebno bit predvsem strpen pri vožnji pa bo manj nesreč.

    1. Tudi kolesarji so vredni svojega denarja: po temi brez luči, po kolesarski v nasprotno smer, vožnja po cesti zraven kolesarske steze, splošno nepoznavanje (ali neupoštevanje, ker jim ni treba, ker niso z avtom?) prometnih predpisov…

      Vsaka nesreča je svoj dogodek, dogajajo pa se tudi po krivdi kolesarjev.

    2. Pripada jim meter voznega pasu ne pa cel pas. Že velikokrat sem doživela ko sem srečala skupino dveh,treh ali več kolesarjev ki so kolesarili po celem pasu in se sploh niso zmenili za to da bi se umaknili. Tako da sem se vozila za njimi in jih potem prehitela po nasprotnem pasu ceste.

      1. Spoštovani, se strinjam, da s(m)o pogosto tudi kolesarji objestni in zavzamemo več kot meter ceste, ki nam menda pripada. Vendar pa zelo pogosto ta meter ceste niti slučajno ni vreden svojega imena in je vožnja po popolnoma razriti, luknjasti in uničeni “cesti” praktično nemogoča. Prehitevanje po nasprotnem pasu ceste je v primeru večje skupine kolesarjev bolj varno (če vozimo v paru, smo resda širši, a je skupina krajša in jo lahko avto prehiti kot bi prehiteval avto. Če skupina vozi v koloni en za drugim, je prehitevanje takšne skupine bolj nevarno, saj je podobno prehitevanju kamiona s prikolico). Če se postavite v kožo kolesarja ki ga tesno prehitevate, je slika podobna, kot če ste v avtu in gre mimo vas zelo na tesno ogromen kamion. Občutki so zelo podobni, le da ste v primeru, ko sedite v avtu, obdani s tono pločevine, kolesar pa nima praktično nobene zaščite. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da te lahko zbije s ceste udarni val, ki ga pri veliki hitrosti povzroči terensko vozilo, ki kolesarja prehiteva preveč ob kolesarju samem. Ne avto, pač pa zrak, ki ga potiska pred seboj.
        Verjamem in še enkrat poudarjam, da s(m)o kolesarji pogosto res nepremišljeni in nekateri tudi objestni, vem pa, da smo vsi ljudje, ki imamo svoje dobre in slabe dneve. Verjamem, da vam gredo kot voznici takšni objestneži na živce (tudi meni gredo kamioni, ki brez opozorila na AC menjajo vozni pas v trenutku, ko sem ob njih), iskreno pa dvomim, da bi še kdaj v življenju mirno spali, če bi zaradi jeze na kolesarje kakšnega od nas enostavno spravili s ceste. Ker to se dogaja … ne kot nesreča, pač pa pogosto iz gole jeze nad kolesarji. Mislim, da ni vredno.
        In še nekaj moram dodati – po zvoku avtomobila, ki prihaja od zadaj, lahko zelo pogosto ocenim, kako me bo prehitel. In če ob robu ceste ni dovolj prostora, da bi se lahko varno zapeljala s ceste, ko me bo nekdo prehiteval tako, da bom čutila ogledalo na komolcu, potem moram poskrbeti za svojo varnost tako, da zapeljem več kot en meter od roba ceste. Le na ta način me bo voznik prehitel tako, da bo varno. Žal …
        Te dni je obletnica tragične nesreče. Ne morem mimo dejstva, da me boli, ko se zavem, da sta dva človeka izgubila življenje in dve družini svoje ljubljene osebe zaradi … česa že (verjetno veste, mar ne)? In ne morem mimo zavedanja, da sem v prometu s kolesom zelo ranljiva in da bom morda nekomu v nekem trenutku zagrenila življenje s tem, ko bom zasedla več prostora, kot mi ga na cesti pripada in me bo zato … in se zato morda ne bom vrnila domov.
        Neprimerno lepše bi bilo vsem, če bi bili vsi vsaj malce bolj strpni. Avto je žal lahko tudi morilsko orožje, pa se tega zavemo šele, ko je prepozno. Niso vsi kolesarji objestneži, kot tudi niso vsi vozniki nestrpni. Želim vam čim manj srečanj s kolesarji, ki vseeno mislijo, da so bogovi na cesti. Nam pa želim čim manj voznikov, ki bi nas želeli zradirati s cest.

  5. Mentaliteta slovenskih kolesarjev in voznikov je precej podobna; tako kot najdemo med vozniki objestneže in take, ki si lastijo cesto, enako velja tudi za marsikaterega kolesarja, ki misli, da je car na cesti. Potem pa pride do nestrpnosti na obeh straneh (razumem voznika, ki ga je razjezil preveč samozavestni kolesar, ki vozi po sredini ceste in se ne umakne) in na koncu nastrada nekdo, ki se večino časa vozi lepo po predpisih. No, tudi vozniki v avtomobilih se verjetno ne vozijo ves čas po predpisih, a ne? Zato je lahko malo strpnosti tudi do nekoga, ki luknjo na cesti obvije in ne zavira pred njo (ker na naših luknjastih cestah je nemogoče zavirat pred vsako prepreko, se pa strinjam, da se je pred izogibanjem potrebno prepričati, da ni nikogar zadaj, ki bi ga s tem oviral). Marsikdaj je na robu ceste veliko peska in to pri hitrosti 35 km/h opaziš zadnji moment in takrat ne moreš zavirati … en kup situacij je, ko se lahko še tako trudiš peljati po predpisih pa ti ne uspe. Jaz zelo pazim na cesti, skušam predvideti vse situacije, na ozki cesti se umikam, umikam se tudi tovornjakom v klanec, ker vem, da težko zavirajo … pa vseeno se mi na vsaki turi vsaj enkrat zgodi grdo izsiljevanje in ogrožanje mojega življenja, včasih tudi zato, ker sem ženska in bi ti marsikdo rad rekel, da bejži raje za šporget. Vsem nam manjka strpnosti.
    Aja, tisti, ki pravite naj se kolesar vozi po kolesarski stezi … ne vem kje vi živite ampak kolesarskih stez, takoj, ko greš ven iz mesta, ni.

  6. Kolesarji naj se vozijo po kolesarskih stezah. Če le teh ni, pa eden za drugim v vrstnem redu. Tudi sama kdaj sedem na kolo, a gledam kako vozim. Pri nas imamo ožjo cesto, kjer izredno radi trenirajo kolesarji. Ampak vozijo se skupaj 2, 3 ali celo 4. Niti ne pomislijo, da bi se peljali eden za drugim. Tega pa ne odobravam!

    1. ..vse napisano lepo in prav, alkohol pa daleč od tega . Niti pod točko razno ne odobravem alkohola in volan. Niti v sanjah ne. Ni opravičila, da se nekdo za volan usede pod uplivom alkohola…enostavno opravičila ni. In če me kaj stisne pri srcu je ravno to, da v večini primerov nesrečo povzroči pijan človek in vedno poslušamo iste razalge: pod vplovom alkohola voznik ni bil priseben ? Neokusno, kajne. Kaj pa to, da umrejo tisti, ki niso imeli nič zraven ? Škoda je umreti zaradi norcev na cesti. Življenje je preveč lepo, in potem ti ga vzame nekdo, ki ne razmišlja kaj vse za seboj potegne alkohol. Moj bratranec je žal preminul dve leti nazaj . Zvečer je mamici prinesel kjluče od avtomobila ker so imeli planirano zabavo in se poslovil z besedami, ne bom vozil ker bom nekaj spil. A kaj, ko je pil tisti,ki je vozil avto. V nesreči, ki se je zgodila je na žalost ravno on, ki ni vozil, podlegle pošlodbam. Vozniku ni bilo nič.

  7. Lepo napisano! Kolesarji ne glede na starost so zame športniki, vendar pa ne razumem športnikov, ki ne upoštevajo pravil/predpisov. Zmotijo me zgolj in samo kolesarji, ki vozijo po cesti pa čeprav je na pločniku kolesarska steza v isti smeri vožnje, kjer ne ogrožajo svojega življenja, telesa in moje vesti.

  8. Resnično tako eni kot drugi bi morali udeleženost v prometu vzeti skrajno odgovorno. Ne opravičujem voznikov, le moja izkušnja v poziciji močnejšega , obdana s ščitom, da v večini primerov ne razumem miselnosti kolesarjev… pa kaj za vraga jih nič ni strah zase, se vedno vprašam ko se tako brezskrbno vozijo po cestah. Pogledaš desno starejša gospa, katera bi kolo lahko uporabila le v kaki vasici z desetimi prebivalci, ki jo v tednu obišče le kak avto, se vozi v dolgem krilu, le to se ji zapleta med nogami in v trenutku se odloči da bo sestopila s kolesa direktno na cestišče. Kljub počasni vožnji avta, bi bil udarec vanjo lahko usoden. Uf si misliš, dobro se je izšlo ko naglo odviješ na nasprotni vozni pas in si vesel da v trenutku ni bilo tam avta. Se pelješ naprej, skupina kolesarjev, oblečenih v kolesarsko opremo vozi vzporedno in niti ne razmišlja da bi se umaknili avtu za njim. Razmišljaš ali bi potrobil, pa si rečeš, raje ne, da kdo od teh treh ni v glavi kje drugje namesto na cesti, saj ti lahko v trenutku odleti pod kolesa če se bo prestrašil, se trudiš prehiteti, pa ne upaš da ne boš nasproti dobil kak nasproti vozeč avto in povzrčil nesrečo.. ko ti končno uspe priti mimo trojke, in pomahaš naj se le vozijo en za drugim te gledajo kot da si padel z lune… se voziš po mestu… mamica z dvema otrokoma pred njo, vsak na svojem kolesu, mali komaj pošteno hodi, kaj šele vozi…dirka naprej, da ga tudi dretje mame ne ustavi… zopet paziš da ti nekontrolirano ne zavije pod kolesa. Kolesar se vozi po cestišču, dvigne roko, da nakaže smer in v istem trenutku zavije pred avto. Spet se ti usuje plaz kletvic, kaj mu ni jasno, ali ne more vsaj trenutek počakati, da opaziš njegovo namero. In spet se dobro izide. Da o prečkanju cest ne govorim, kar naenkrat prileti čez, spet ti nič ni jasno. Da o luknjah na cesti ne govorim…ups s polno hitrostjo se vozi in le opazi luknjo, pa ne da bi zaviral, hop le levo na cestišče zavije, pa je spet nevarnost tu. In vožnja brez rok… to imam najraje… brez rok, brez zor, in na koncu brez glave…. Tako da dragi kolesarji,nismo vsi brezvestni vozniki. Prosim še toliko bolj pazite nase, kajti pleh se lahko popravi ali zamenja, vaše telo pa ne bo imelo te priložnosti. Srečno vožnjo vam želim 🙂

    1. Barbara, vse zapisano je še kako res in popolnoma se strinjam. Tudi med kolesarji so nekateri popolnoma neodgovorni in tako posledično predstavljajo veliko nevarnost sebi in ostalim udeležencem v prometu. Ogromno lepih izkušenj imam z vozniki (ja, hupanje za kolesarjem je lahko zelo nevarno, sploh če ne slišiš avtomobila, ki prihaja 🙂 ), prehitijo tako, da imam dovolj prostora, ne hupajo, počakajo, da se ali umaknem ali je dovolj prostora, da gredo varno mimo in večina se resnično vsaj približno normalno pelje mimo. Dovolj pa je le en voznik, ki mu ne morem reči drugače kot bedak. Pred dvanajstimi leti me je zbil avto. Razlog: gola objestnost. Fantje so se pripeljali mimo, en je stegnil roko iz avta, ker mi je hotel “pomagati” da bi šlo hitreje.. Na srečo se je končalo le z udarci, odrgninami, ranami, pretresom in uničenim kolesom. In pobegom. Srečo sem imela, res veliko srečo. Vseh ne moremo dajati v isti koš in to ni namen. Bi pa morali, in s tem se močno strinjam, vsi paziti nase, druga na drugega, predvsem pa biti malce bolj strpni in razumevajoči.

  9. Lepo, da berem take spodobne, resnične in globoke komentarje. Žal ne morem ostati na tem nivoju, ker me TAKO pogreje, da preklinjam kt črnogorska matrona in bi j****a m***r vsakemu vozniku, ki na cesti ne pomisli, ki ni uvideven, ki ga briga sam njegov težek pleh in si lasti cestišče ter posledično nekaj življenj. V imenu vseh vas zdaj doma glasno kolnem, da se cedi.

  10. Lani se mi je zgodilo na poti proti Podpeškemu jezeru. Na ostrem ovinku na cesti proti Mateni je domačin priletel s neverjetno hitrostjo, zaneslo ga je desno na travo, nato pa levo v koruzo. Dvakrat se je obrnil in pristal na kolesih. Potem pa na začudenje izstopil cel iz avta. Manjkalo je le za pičel meter, da me ni posnel s ceste. Pazite se na matenki!

  11. Odlično napisano. Naj dodam še, da imam včasih občutek, kot da smo kolesarji obravnavani kot najbolj nepotrebni udeleženci cestnega prometa. Naj tu, najprej izvzamem 10 morda 20 odstotkov voznikov, ki so do nas zelo obzirni in spoštljivi in so z moje strani deležni največjega HVALA, kar je možno. Vse ostalo niti ni vredno komentarja.
    Me pa moti to, da ko pride spomlad in se na ceste odpravijo motoristi, vsi mediji in policija obvešča, da naj bodo vozniki avtomobilov previdni, saj se začenja motoristična sezona itd., itd.. Pa vemo kaj imajo motoristi pod ritjo in kako so oblečeni z vsemi možnimi zaščitami. Kaj pa kolesarji? Edina prava zaščita je samo čelada. O tem, da bi kdo od medijev vsaj malo opozoril na to, da prihaja kolesarska sezona, ne duha in sluha. Pa saj, tako kot sem napisal, koga pa sploh zanimajo ti, nebodigatreba, kolesarji – seveda do trenutka prometne nesreče. Pa še to za nekaj trenutkov in potem spet vse po starem.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s