PBP 2015


PBP … ko si zadnji teden omenjal tole kratico, s(m)o vsi vedeli, o čem je govora. O 1230 km dolgem brevetu, verjetno enem svetovno najbolj znanih, kjer se na enem mestu zbere kakšnih 6000 ubrisancev, ki se s takšnimi ali drugačnimi kolesi iz Pariza odpeljejo proti Brestu, tam obrnejo in pot v približno enaki verziji ponovijo še nazaj do Pariza. 1230 km … dovolj visoka številka, da je vredna vsaj malce strahospoštovanja. Še več se ga pojavi, ko začneš preračunavati predviden čas vožnje v dneve in noči na kolesu. Največ pa, ker veš, da psihično tokrat nisi dovolj pripravljen. Ker noge to razdaljo zmorejo, glava pa lahko povzroči en kup nevšečnosti 🙂 Ni tistega pričakovanja štarta, ni prijetno nervoznega čakanja neznanega, je tisto zoprno stanje, ko samo lajaš in ti gre vse na živce. Nič kaj obetaven začetek, pa še šli nismo 😀 Vseeno se stanje nekoliko popravi, ko se začne pakiranje, nalaganje koles, ko se končno odpeljemo, ko glave ne okupira več miljon drugih problemov, ko je jasno, da je cilj samo še en – odpeljati in niti slučajno, pod nobenim pogojem, predčasno zaključiti 😉 In se popolnoma uravnovesi, ko se končno začne s pregledom koles. Padem v znani ritem priprave … privij to, naloži ono, luč sem, ena tja, ta ne drži, dej mi vezico prosim pomagej zategnt, kam nej dam številko 😀 In potem končno v vrsto za tehnični pregled koles. Uf nas je, za en cel bataljon 😉

pregled-koles

Prevzamem še potrebno dokumentacijo, potem pa počasi nekaj pojest in spat. Če štartaš v večernih urah, ima to nekaj pomembnih prednosti – zjutraj lahko spiš, dokler (z)moreš, časa za dokončno pripravo imaš več kot dovolj, mal lahko še počivaš, pa še slikat se greš lahko 🙂

PBP-team-2015

Ima pa takšen štart seveda tudi svoj minus … malce postaneš nervozen, ker se kazalci kar ne premikajo, ti bi pa že šel. In potem se končno zgodi. Vzdušje je že na štartu noro. Štartamo v 15 minutnih časovnih intervalih, v skupini po ca 300 kolesarjev. Je kar mal gužve, nekateri čisto dirkalno razpoloženi, nekateri zmedeni, eni se slikaj(m)o, vsi skupaj pa kot na silvestra odštevamo sekunde do štarta. Ko se zapelješ po zaprtih cestah predmestja Pariza in je ob cesti ogromno navijačev, okoli tebe pa nepregledna množica kolesarjev, ti mora zaigrati srce. Klišejsko, ampak je res.

navijaci

Na začetku vožnja v hudo veliki in strnjeni skupini in ko se počasi začne spuščati noč, postane ta skupina kot ena sama dolga, nepregledna kača rdečih lučk. Noge se vrtijo, usta se pa že širijo v nasmeh, kar je dokaj dober znak pred prihajajočo nočjo. Dokaj dober zato, ker tisto širjenje ust ni samo nasmeh, ampak tudi nekaj hudo zehanju podobnega … Prezgodaj je še, da bi smela postati zaspana, zato me malce resno skrbi, kaj bo, ko se bo noč še podaljševala. A prva noč mine dokaj hitro, prva kriza se pojavi v mrzlih in meglenih jutranjih urah. Sonce noče preluknjati oblakov, mraz in vlaga se zažirata do kosti, ko se končno od nikjer pojavi kava. To je še ena od posebnosti PBP-ja. Ljudje, navijači … povsod so. Navijajo, mahajo, pozdravljajo, postavijo svoj šank in potem točijo kavo, vodo, spečejo pecivo in ga delijo, naredijo čaj, juho, kar si pač kdo zamisli. In to ne glede na uro dneva ali noči. Postavijo transparente, okrasijo ceste, drevesa, hiše. Ves čas imaš občutek, da si vsaj na Touru, če ne na kakšnem večjem dogodku.

navijaci-hrana-2

PBP-2015

Navijači popestrijo vožnjo, prav tako pokrajina, ki je prelepa. Vožnjo prekinjajo še kontrolne točke, trenutki, ko se noge vrtijo same od sebe in trenutki, ko se resno sprašuješ, kaj je s tabo narobe in si še bolj resno zagotavljaš, da je to zadnjič, ampak res zadnjič, da si spravil rit na kolo in se šel vozit. Kilometri pa bežijo, občutek za čas je izginil, ne veš več, ali je še nedelja, ponedeljek, je morda že torek. Menjata se noč in dan, vmes si privoščiš nekaj kratkih uric spanja pri prijaznih gostiteljih, ko pa je kriza že prav krizna, nasloniš glavo na mizo ali pa se vržeš na tla in tam zaspiš za deset minut, nato pa dalje. Sploh to ležanje v travi je bila očitno specialiteta azijskih kolegov 🙂 Takole nekako je videti: ko je kolesark/ka utrujen/a, se pač ustavi ob cesti, vrže kolo v travo, se uleže zraven, glavo nasloni na asfalt in zaspi. Še prej za vsak slučaj pusti luč na glavi prižgano, pa mogoče se še zavije v astronavtsko folijo.

tkole-ležijo

Ne glede na vreme, ne glede na mraz, ne glede na okolico … po tleh leži en kup lučk in od daleč zgleda kot vesoljska postaja 🙂 Če je zraven slučajno klop, se tja nasloni kolo. Težko verjeti, ampak takšna izbira je očitno zapovedana v azijskem opisu randonneurskega obnašanja na brevetih 😉 Tema za pogovore z vsemi, ki jih srečaš 🙂 In teh ni malo. Po poti se ujamemo z Dejanom, Sebastjanom in Igorjem, srečamo tudi Mateja, Braneta, Dušana in še nekaj naših. Malce poklepetamo, potem pa vsak s svojim tempom vožnje in (ne)spanja naprej. Vmes srečaš in spoznaš še en kup drugih. Tako se pripeljem mimo para na tandemu, ko mi gospa prijazno ponudi fotografiranje, da vizitko in reče, naj ji pošljem mail, da mi bo poslala slike. “Klepetamo” še kakšno uro, potem pa odpeljem dalje. Srečamo kolege s Hrvaške, se končno spoznamo tudi v živo, pa spet dalje. Kolega iz Srbije me zamenja s Tanjo, ko ugotovi, da nisem prava, samo sporoči pozdrave. In tako kilometer za kilometrom, uro za uro. Ko nastopi kriza in mraz (ali pa vročina, meni se to stanje spremeni v sekundi 😉 ), se Aleksej trudi z mano, da me ne popade malodušje ali pa spanec ali celo oboje v paketu. Moralo pa dviga tudi hrana. No ja, hrana pomaga tudi pri lakoti, ki pa je obupna. Sej ne vem, al zarad tega, ker sem bila res lačna, al pa zaradi tega, ker se pač nonstop voziš mimo pekarn in človek res težko ravnodušen ostane.

za-to-smo-se-boril

In tako se počasi bližamo zadnji tretjini poti. Samo še dobrih 400 je za odpeljat, do jutri zjutraj bomo že v Parizu. S to mislijo se precej optimistično peljemo soncu nasproti, ko dohitimo skupinico in Aleksej reče “dejmo priklopit, tile lepo vozijo”. In smo naredili eno “international group of USA, GB and SLO riders”. Še sreča, da sem prvi dan vozila malce bolj počasi, da sem vsaj videla pokrajino okoli sebe. Ker teh zadnjih 300 plus še nekaj kilometrov je bila večina vsega, kar sem videla, zadnja guma in štumfi Justina in Alekseja, ki sta najpogosteje vozila pred mano 😀 Noro lušna skupinca, ogromno smeha, včasih tudi dihanja na škrge in predvsem veliko pozitive. Ki se je v zadnjih desetih urah izkazala za več kot odločilno. Na eni od zadnjih kontrolnih točk, kakšnih 200 km pred ciljem, med hojo od kontrole nazaj do kolesa, je samo počilo. In zapeklo in zabolelo. oooooo ti sraaaanjeeeeee ;( ;( ;(  Na nogo še lahko stopim, hodit pa ne morem. Kar stemni se mi pred očmi … Ok, če grem lahko na kolo, potem smo zmagal. Gre, nekako gre, bolečina se hoče stopnjevati, zato je pač potrebno poseči po drastičnih ukrepih – ni vrag, da na ketonalu ne prijaham do konca, pa naj stane kar hoče 😀 Super zadeva, ko te mal zadane, te itak nič več ne boli, vključno s tazadnjo, vratom, podplati … svoje opravi tudi naša multinacionalna skupina, ki poskrbi za to, da mi je non stop fajn 🙂

USA-GB-SLO

Sredi noči pridemo do zadnje kontrolne točke pred ciljem. “A gremo še za kakšno uro spat in sami dalje al maš dost deset minut, pa pičimo skupaj do cilja???” Itak, da imam deset minut dovolj (in ja, tla so lahko tudi čisto ok zadeva, če je človek en mal utrujen) in kmalu se začne zadnji košček poti. Zadnjih 64 km, ki se pričakovano vlečejo kot jara kača. To je tistih zadnjih nekaj km, ki so vedno predolgi. A tudi ti se končajo. Pripeljemo v cilj, odložimo kolesa, poštempljat kartončke, nekaj pojest, tuš … nobenih posebnih občutkov, nobene evforije, vznesenosti, nič. Popolnoma nič. Kot bi odpeljala nedeljsko razpeljavo. Edina razlika – ne morem stopit na nogo in mal sem zaspana. Kar malce razočarano sedim na klopi in čakam, da se pojavi vsaj kakšen občutek zadovoljstva, veselja, česarkoli. Pa ga ni. Ko po nekaj urnem spancu z novimi prijatelji sedimo na večerji in začnemo obujati spomine na dogodke zadnjih dni, pa se začnejo pojavljati tudi tista čudna čustvena stanja, ki me zadanejo vsakokrat sproti, da se spet odločim za še 🙂 počasi, počasi dojemam vso razsežnost razdalje, počasi se v spomin kradejo pomembne malenkosti, počasi dojemam, da je doživljanje vseeno tako intenzivno, da ga tokrat ne morem preliti v besede. Vsaj ne v besede, ki bi lahko izrazile tisto, kar čutim. In vedno bolj se mi dozdeva, da se bodo priprave za PBP 2019 kmalu začele 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s