Včasih pride trenutek


… ko sem najbolj srečna, da sem spet doma, kobilca pa varno parkirana na svojem mestu. Danes je zagotovo en takšnih dni. Prvotni plan skoka na Mangart se je spremenil v skok na domači hrib, ki sliši na ime Črnivec. Poskušam iti malce bolj zgodaj, ko še ni prevroče, glave še niso pregrete, hitrost reagiranja pa še zdravju in življenju prijazna. Uživam v toplem poletnem jutru, cesta skorajda prazna, vse je prijazno, umirjeno, skratka dopustniško. Na cesti nič novega, luknje še vedno tam, kjer so bile, kocke čez staro mestno jedro Kamnika so še vedno vse na svojem mestu, dežniki tudi še visijo, skratka maham jo proti vrhu. Nič pretresljivega se ne dogaja, razmišljam le, kako živijo ljudje, ki imajo hišo na mestu, kamor v celem letu ne posije za dve uri sonca. Prehitim nekaj počasnejših, prehiti me nekaj močno hitrejših, skratka čist  nč posebnega vzpon. Klasika pač. Na vrhu se niti ne ustavim, samo obrat in takoj nazaj v dolino. Malce vetra bo več kot prav prišlo, saj je vročina že začela kazati zobe. Cesto poznam na pamet, vem, kje si upam spustiti bremzice, kje pač zaviram do onemoglosti. Vem, kje grem lahko ob svojem robu ceste, kje moram skoraj zamenjati pas, da ne padem v kakšno jamo. Skratka, nič posebnega. Do zadnjega malce bolj resnega ovinka, ko nasproti po mojem pasu pripelje črn golf, po moje še generacija, ki so jo v TAS-u delal. Saj niti ni bil na rejli vožnji, samo ovinek je vzel malce preveč na široko. Sva očitno speljala, razmišljala pa sem, kako bi se izšlo, če bi namesto mene nasproti pripeljal nekdo, ki se zna malce bolj pogumno spustiti s kolesom tudi skozi ovinke ali če bi nasproti pripeljal avto. Za dva avtomobila prostora ni bilo. Gremo dalje … “Ravnina”, ki malce visi, ravno toliko, da imaš v nogah takoj slabih 50 na uro, pogled naprej pa omogoča dobro kontrolo dogajanja. Ob cesti parkiran avto, ga vidim že takoj, ko pridem na odprt del ceste. Malce preden sem tam, se odprejo vrata. Niti zavpit ne utegnem, samo odkrivim mimo, gospod se je pa precej ustrašil. Pomislim, kaj bi bilo, če bi malce prej spustila pogled na cesto, ali če bi namesto mene pripeljal avto … Gremo dalje … niti kilometra ne naredim, ko v daljavi zagledam dva sprehajalca. Hodita sicer po napačni strani ceste, ampak videti je dokaj varno. Dokler se en od njiju, v trenutku ko sem tam, odloči, da gre čez cesto. Odločitev se ne zgodi tako, kot bi človek pričakoval, torej da najprej pogledaš, če je cesta prosta in potem stopiš. Ne, zgodi se tako, da enostavno stopiš na cesto in te potem prestrašeno odnese nazaj, ko se ti mimovozeč kolesar zadere da pazi. Pomislim, kaj bi bilo, če bi se namesto mene pripeljal avto. Mogoče bi ga gospod slišal in ne bi kar stopil na cesto, mogoče tudi ne. Ojoj ljudje, kaj se danes dogaja no … S to mislijo pridem do Kamnika in se prav skoncentrirano peljem skozi mesto. Kar naenkrat en od parkiranih avtomobilov na polno zapelje v rikverc. Verjetno bi morala videti rikverc lučke … verjetno. Pa jih nisem. Sem pa uspela odkriviti, on pa zabremzat. Konec dober, vse dobro 🙂 Vesela, da se bližam domu si mislim, da je danes en tak čuden dan. Ki ga pa še ni konec, saj mi za piko na i, nasproti, po mojem robu ceste, pripelje kolesar … kam naj se ti umaknem ljuba duša, če en avto že prehiteva nasproti vozeče kolesarje. Ne gre to tko, ne greeee!!!

Čuden dan, res. Vedno se razburjamo (ponavadi upravičeno) zaradi nekaterih divjaških voznikov. Ampak danes … danes bi pa težko rekla, da so bili norci tisti za volanom. Danes je bilo v zraku nekaj drugega. Nekaj, na kar drugače niti nismo pozorni. morda vročina, polna luna al pa kaj tretjega, dejstvo pa je, da na cesti niso nevarni samo živčni vozniki (mimogrede, zadnjič je neka jezna gospa zapisala, da nam pripada 1,5 m ceste in da je grozno jezna, če nas mora prehitevati po nasprotnem voznem pasu. Ta meter in pol bom jaz komentirala s tem, da se jaz na eni od naših obvoznic, če se le da,  z avtom na točno določenem mestu vedno premaknem na levi vozni pas, saj je na desnem takšna luknja, da se nočem in ne upam niti z avtom čez zapeljat. Večina naših cest pa ima tisti dober meter ceste, ki pripada kolesarjem, več ali manj spremenjen v eno samo jamo … ampak danes ne bi o tem). Dejstvo je, da smo pogosto nevarni samim sebi, v poletnih dneh pa na cestah prepogosto vidim kolesarje, ki ne poznajo osnovnih pravil varne vožnje. Zadnjič se peljeva proti Belopeškim jezerom. Klanček pred jezerom, že od daleč vidim skupino. “Skočva?” “Ja, dejva.” Prestavim na malce težjo prestavo, vstanem, začnem prehitevati, že pozdravljam, ko se zadnji iz skupine nenadoma odloči in zavije levo. Seveda ga opozorim nase, pa me je gospod tako nadrl, da še pol ure nisem dojela, kako me je zmerjal. Ej stric,  seveda sem hitrejša, zato pa sem te prehitela, ampak si imel pa veliko srečo, da sem šla mimo jaz, ne pa kakšen avto. Ker nisi glave niti za milimeter premaknil, da bi preveril, če te kdo prehiteva. Kar verjamem, da bi meni počil film, če bi bila za volanom in bi mi kdo na kolesu takole zapeljal pred nos. Da o uletavanju čez rdečo luč na semaforju niti ne govorim. Mislim, da ga ni treninga, ki bi bil tako življenjsko odvisen od tega, ali se ustavim na semaforju ali ne. Še na touru jim rampe čez progo spustijo, pa noben mimo spuščenih zapornic ne vozi. Skratka, najde se tudi en kup situacij, ko kolesarji naredimo kakšno kapitalno neumnost. Pride pa tudi dan, ko ni nihče negativno nastrojen in “morilsko” usmerjen proti drugače vozečim, mislečim, hodečim … to je dan, ko smo ljudje nekako manj pozorni. In tako bolj nevarni. Sebi in drugim. In na tak dan sem precej vesela, da pridem nazaj v enem kosu 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s