ŠE BOLJ TOPLI KRAJI


Teden dni kasneje, spet sobota, klasična zasedba, le da tokrat združena v ekipo za v dva avtomobila. Prva postaja – kava na Ravbarkomandi, kjer se dokončno določi (še ena …) “ravninska” trasa. Italija ne diši nobenemu, pa čeprav bi bilo tja proti Gradežu verjetno lepo toplo in predvsem ravno. Zato se odločimo za preverjeno kombinacijo: parking v Savudriji, obvezno fotkanje jutranjega morja (ga ni bilo, ker je bila tako huda oseka, zato tokrat fotk ni), bolj slačenje kot oblačenje (toplih deset in še nekaj plusa se nakazuje že zjutraj, pa sonce še ni začelo delati s polno paro), in nato pičimikiprotijugu 😀 Lenoba se kaže v določitvi ciljne destinacije – Novigrad. Lepo zložno napredujemo, kot račke v vrsti oziroma na trenutke v dveh manjših skupinicah, ko tam nekje pri prvi tabli, ki označuje razdaljo do naslednjega mesta ugotovimo, da je Novigrad morda vseeno malce preblizu 🙂 saj smo ja profesionalci, bomo pa že odpeljali tistih 30 km v eno smer 🙂 al pa 40, al pa … no, kot jih pač nanese. Vmes skušamo ugotoviti, zakaj je cesta mokra, pa vsaj v tem trenutku nihče ne najde uporabne razlage. Se pa zato ustavimo na prvem možnem mestu, kjer je potrebno narediti lepe fotografije. Hkrati se izkaže, da je to tudi najbolj mrzel del trase …

Oseka je morje umaknila od obale tudi na tem delu in kot že tolikokrat prej, me na biciklu napadejo najbolj nore možne ideje. Ne vem zakaj, ampak tokrat se nihče ne strinja z mano, da bi bila blatna kopel za kožo in počutje nekaj boljšega … pa tako na dosegu roke je tona blata 😉 Ker blatne kopeli ne kupijo, pade predlog, da bi, namesto po cesti, ki gre v klanec, šli pogledat eno novo cesto, ki je ne pozna nihče, pametne glave pa ugotovimo, da hočemo, da ne gre v klanec … Bližnjica je pregovorno najdaljša razdalja med dvema točkama, v našem primeru pa zagotovo tudi najbolj strma 🙂 ajoooj kolk se je pokonc postavla … Ampak smo borci in grizemo dalje. Končna odločitev je, da gremo na kavo v Poreč. Cesta je vedno bolj mokra (še vedno smo v razmišljanju dokaj blond), zmagajo pa table, ki napovedujejo razdalje do … Poreča. Takole nekako gre: Poreč center 2 km. Se vozimo kakšne 4 km, ko nekdo le ugotovi, da je bilo že pred 4 km samo še dva km do odcepa. Ki pa ga še kar ni. In potem čez kakšen kilometer piše, da je do Poreča še 1,5 km. Če bi bila sama, bi si mislila, da sem nekje nekaj falila, ampak štirje??? Končno, po nekako skoraj 10 km le dočakamo odcep za Poreč in kavo. Cesta postaja vedno bolj neprijazna in naslednji rondo pokaže zobe. Že od daleč ga vidim, kako mastno se smeji, počasi zapeljem, pa mi vseeno strese zadnje kolo. Boris zvozi brez večjih težav, potem se pa sliši samo dvakrat tresk in Lučka in Miha zasedeta asfalt polovice rondoja. Vsak ta prav kolesar najprej preveri, če je kolo ok, pa če so cunje cele, pa če telefon še dela. Če to naredi, potem veš, da ni hujših posledic padca 🙂 Na srečo jih ni bilo, zato se odpeljemo zasluženi kavi nasproti. Star mestni del Poreča je sicer lep, a drseč… niti ne veš, ali bolj drsi, če se pelješ, ali če greš peš. Torej uberemo neko srednjo pot in srečno zasedemo klopco na rivi. Natakar se javi, da bo kar sam prinesel kavo čez cesto 🙂

Boris mora fotkat :)
Boris je moral fotkat, ker drugega ni bilo mimo 🙂

Nazaj grede končno ugotovimo, kaj je razlog mokrih cest. Drseti začnejo vsi rondoji po vrsti, vse zebre in druge črte, drseti začne cesta tam, kjer si niti ne bi mislila, da je to sploh mogoče. Sonce se začne skrivati, počasi pa leze mraz skozi majico. Vlaga udari na plano iz vseh možnih kotičkov in končno, končno je jasno, od kod mokre ceste. Sklenemo, da je to zato, da je bolj zanimivo, saj je treba imeti glavo ves čas na preži. Nazaj grede se ne zgodi nič omembe vrednega, razen enega pacienta z italijanskimi registrskimi tablicami, za katerega družno sklenemo, da je idiot. Na plan spet pridejo domiselne ideje, kaj bi naredili s takimi, ki gredo mimo tebe tako blizu, da ne bi med avto in kolo spravil niti shujšane miši. Torej ena od idej, ki jo je treba patentirati je ta, da bi imel nekje na balanci en ogromen kamen, ki bi ga samo s pritiskom na gumbek katapultiralo direkt v zadnjo šipo takega avta. Ker je to šele ideja, ki jo je treba dodelati, ne sprejemamo reklamacij v smislu, da je to butasta ideja 😀 Ob razvijanju ideje smo zelo hitro prišli do avtomobilov, potem pa samo še skok v suhe cunje in domov, na večerjo v objem domačih 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s