V NOVO LETO


Spet je leto naokoli in če bi danes pisala o kolesarskih dogodivščinah, bi začela z včerajšnjim divjim naskakovanjem Črnivca in današnjim grlom, ki je otečeno bolj, kot bi bilo primerno za jutrišnjo žurko :/ Ker je konec leta, se spodobi narediti rezime minulega. Načeloma se leto še ni končalo, vendar pa … lansko leto je bila naročena kočija, ki je s seboj pripeljala več, kot sem lahko upala in želela. Torej, splača se sanjati, splača se verjeti, splača se, kljub težkim trenutkom, dnevom, mesecem, verjeti, da si zaslužimo le najboljše. Če dovolj verjameš, se zgodi 🙂 Če si dovolj trmast, se zgodi … če si dovolj vztrajen, se zgodi… Vedno pa je tako, da si človek vedno želi še nekaj več. Četudi samo nekaj majhnega, četudi morda za koga nekaj, kar je popolnoma nepomembno, a vedno je potrebno stremeti naprej. V letošnjem letu mi je bilo dano spoznati nekaj neverjetnih ljudi. Ko se doma ozrem na polico, zagledam golf žogico s srcem in se spomnim na srce, ki bije v prsih človeka, ki je to srce sprejel s hvaležnostjo in ponosom in je sedaj en najboljših ambasadorjev pomembnosti darovanja organov in zgled vsem, ki pravijo “ne (z)morem”. Ko na cesti srečam kolesarja, ki svoje kolo poganja z rokami, se spomnim na fanta, ki je sposobnost hoje izgubil na smučišču, danes pa s tako karizmo govori o vsem, kar se mu lepega dogaja, da človek enostavno ne more pomisliti, da na svetu obstajata tudi besedici “ne (z)morem”. Vsakokrat, ko mi moja dva piščanca pokažeta, da sta prava borca in srčka, se spomnim, da sta besedici “ne (z)morem” nekaj, kar je le v naših glavah. In vsakokrat, ko mi rečeš, naj vztrajam, vem, da sta besedici “ne (z)morem” le nekaj, kar smo se z leti naučili reči kot najbolj priročen izgovor, da se nam ni treba premakniti iz cone udobja. Vedno, ko najdem nasmeh na obrazih vseh, ki vas imam rada, se spomnim, kako lepo je človeku polepšati dan, pa čeprav le za nekaj minut. Hvala vsem, ki se mojega srca dotaknete tako, da tam tudi ostanete. Hvala vsem, ki mi pustite biti to, kar sem, ki se z mano smejite, mi lepšate trenutke, puščate sled v meni … hvala vsem, ki vam lahko to vračam …

Zatorej, v letu 2017 kočija še vedno sprejema vse, ki verjamete, da je življenje lepo. Kdo bo glavni voznik, je popolnoma vseeno, pomembno je, da gremo luni nasproti. Ker četudi se zgodi, da bomo luno zgrešili in padli, bomo še vedno pristali med zvezdami …

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s