KAKO SE JE KONČALO


… še  preden se je sploh dobro začelo 🙂

Sedim za mizo in brskam po mailih, ko mi v oči pade sporočilo organizatorja letošnjega DOS-a. Oči se orosijo, srce začne biti hitreje, roke postanejo potne, nemir je vse hujši. Spomini privrejo na dan in butnejo na plano v vsej svoji veličini. Tako zaneseno začnem razlagati o dirki vseh dirk, da mi kmalu reče: “Kaj kompliciraš, pejt!” Časovno se ne bo izšlo … kaj pa, če gremo v četvorko? Rečeno, storjeno, četvorka se začne sestavljati, a … nam ne uspe. Kmalu pade ideja za dvojke. Soborec potrjen, ekipa (i)zbrana, logistika štima, prvi sestanek z Aleksejem in pričetek treningov. Sicer naporen, glava se počasi pripravlja na še večji časovni in energijski vložek v trenažni proces naslednjih nekaj mesecev, a važno, da se premika, da le gremo cilju nasproti. Pripravlja se tedenski urnik, usklajujejo se vse obveznosti in treningi, pojavlja se tista znana pozitivna nervoza, ko na eni strani obupuješ nad pomanjkanjem časa, na drugi pa uživaš v vsakem opravljenem treningu. In tako se zgodi trening na Črnivec v malce mrzlih pogojih, sledi mu še en trening na trenažerju, nato pa vročina in prehlad. Ko se vročina počasi umika, ko kašelj pojenja, pa se začne pravi rokenrol … “ej, glej kako mi tukaj nekaj utripa” in gledam nogo, ki skorajda pleše svoj lasten ples. Naslednje jutro začne boleti, neusmiljeno, kljuvajoče, mravljinčasto, ne vem, ali naj jokam (to počnem, pomaga), bruham, tolčem z glavo v zid ali enostavno vzamem dozo painkilerjev in mi je vseeno za vse skupaj. Zdravnica pravi slednje, se nafilam, mal pomaga, hrbet boli malo manj, mravljinci pa so vztrajni, noga izgublja moč in po urgentnem pregledu je rešitev samo … nož. “Ja zihr ja, ti mene zezaš. Zihr se da to rešit tudi z vajami, bom pridna, vsak dan jih bom delala, reees, vse bom nardila, vaje, strečing, masaže, vse. Dej reč, da mi ni treba pod nož, če pa že, te bom pa ubila, če bo karkoli narobe …” In odgovor iz škatle črnega humorja “mogoče me ne boš mogla 😀 “. Črni humor pomaga, da se sprijaznim, da druge rešitve ni. A vseeno še malce vztrajam “ej, čez tri tedne moram na terenske, pa konec februarja mam dopust rezerviran, sej bom lahko šla, a ne???”. Odgovor je zelo obetajoč, nanaša pa se na leto 2018. “Tri mesece bolniške je nekakšen higienski minimum po takem posegu, če boš zelo pridna in se bo vse res dobro izšlo, morda dva meseca,” pa je odgovor, ki ga nočem slišati. Ok, stavim na dva meseca, ker booom pridna in ker se bo vse izšlo tako, kot mora. Ker sem optimist, bom čez mesec in pol že res dobra in čez dva tedna bom šla že v službo. Nekako preračunam, da bi morda DOS še vedno bil opcija, če se res potrudim v času rehabilitacije in če bom res trdo garala. Pa mi tudi to misel kar hitro zbijejo iz glave. “Glej, veš da te poznam in vem, da boš vse nardila, da boš čim prej nazaj, ampak ne bo šlo, res ne bo šlo. Pozabi na kolo za nekaj časa, na dirko pa sploh ne pomisli.”

In tako so se sanje o desetem jubilejnem DOS-u razblinile v prah v petek 13.januarja. Sicer v bolnici sekiram fizioterapevtko, jo zasujem z vprašanji kaj lahko (nikakor pa, česa ne smem 😀 ), delam načrte, kako bom noro pridna vsak dan, prav vsak dan, dokler končno ne dojamem smešne resnice … prehoditi 500 m postane izziv meseca, počutje po takem treningu pa je identično počutju ob bližajočem se koncu 600 km breveta, ko si tako utrujen, da ne moreš dvigniti niti roke, ne da bi to terjalo precejšen napor. Še najtežje je glavi, ki nikakor ne more dojeti, da ne gre, da je 500 m hoje trenutni maksimum, da sem tako počasna, da gredo polži mimo tako hitro, da mi v trenutku zginejo iz vidnega polja. Narediti miselni preskok, stopiti nekaj korakov nazaj … to je najtežje. A pomembno je, da nogo čutim (ok, mravlje tudi še, a če sem imela srečo, bodo v nekaj mesecih odkorakale stran) in da hodim, DOS-ovci pa bodo imeli letos pač eno navijačico več. Kolo pa bo prišlo na dan takrat, ko bo zunaj toplo, ko bo sonce visoko na nebu in bodo kraljevali dresi s kratkimi rokavi. Do takrat je pa cilj vsak dan narediti korak več 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s