ZAČETNIK


Sprehodi so se začeli počasi spreminjati v hojo. Počasna hoja se je začela spreminjati v malce hitrejšo hojo, ta v daljšo hojo, nato v hojo malce v klance in nato končno tudi na Šmarno goro. Uf ja … to je bil zgodovinski dosežek, pospremljen z dobršno mero strahu in razmišljanja, kaj neki se tam v hrbtenici dogaja, kako se obnašajo vretenca in njih vsebina, kje bo kaj ven zlezlo, kaj se bo mogoče stisnilo, kaj bo odpovedalo … ampak Šmarna je padla, torej je čas za kolo 🙂

In je spet trajalo … najprej kolo na servis, potem gledanje kolesa v zavetju doma, potem pa končno … no, ne gre tako hitro. Najprej je treba razčistit, da bo kobilca letos, hočeš nočeš, pač počivala na stojalu. Zato je svetlobo dneva spet ugledal davno pozabljeni, le redkokdaj uporabljeni traktorček. To je tisti traktorček, ki je včasih resda služil svojemu namenu, potem pa počasi utonil v pozabo, ker nekako nikoli nisva bila najboljša prijatelja. Se je hotel vmes že prodati, podariti, nekaj časa je ležal ves umazan in zanemarjen in samo svoji lenobi se imam zahvaliti, da ni že zdavnaj našel drugega lastnika. Očitno sem nekje v sebi čutila, da bo nekoč še prav prišel. In tako se v soboto popoldan dve kolesi peljeta v avtu na “eno kolesarsko stezo, ki ni prometna, ni preveč s klanci posuta in ma lep asfalt”. Hudo zahtevno, ampak se najde takšna pot in sledi sestavljanje koles in … no, pa pejmo probat. O lepoti traktorčka ne bom razpravljala, ker ima trenutno montiran en sedež, ki original pripada kobilci in je barvno čist neusklajen. Pa ne moti samo to. Sedež ni prav nastavljen, balanca je predaleč, prestave so glih kontra nastavljene kot na kobilci, čevelj se drugače zapenja … skratka, nič ni prav ali drugače – vse je narobe. V prvih 150 m se vsaj trikrat ustavim, razjaham in bentim. Tako zelo sem si želela končno na kolo, zdaj pa … strah dela svoje 🙂 nisem mogoče preveč sključena, a sedim pri miru, a je kje vseeno kakšna luknja, kaj bo, če padem, kaj bo, če zapeljem v luknjo, kaj bo, če … sami kaji 😀 počasi se umirim, počasi se začnejo vračati tisti znani občutki svobode, vetra (ok, sapice) okoli obraza, premagovanja kilometrov z lastnimi nogami. Ni pa isto, ni še isto. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da sedim na … traktorju 😛 S tistimi gumami se počutim kot v pancerjih  na baletnem odru in počasi se začnem prepričevati, da je zvok skoraj enak kot pri ta visokih feltnah (morš met kar precej domišljije, da to slišiš, ampak se da 😉 ) Kar ne vem, ali naj gledam v tla ali v zrak ali mogoče nekam v hosto, ker s temi gumami po asfaltu res ni higiensko vozit 😀 Sčasoma se vseeno stanje malce popravi, in sicer do te mere, da se vdam v usodo, da je letos pač leto traktorja. In ker sem bolj fina, bo to leto traktorja na asfaltu.

Do Kranjske Gore prideva relativno hitro, ampak po samo 12 km se res še ne bom obrnila in šla nazaj (nenazadnje, sva jih prejšnji teden peš 20 naredila 😉 Torej, greva še do Jasne pogledat (sej ni tak klanec, je rekel …). Sej res ni, sploh ko ugotoviš, da ima tale traktor celo tako lahka prestavna razmerja, da začnem pri sebi tiho razmišljat, da s tem bi pa tud na Vršič lahko zlezla. Saj bi, samo ravno te dni popravljajo cesto, pa ni najbolj prevozna 😀 Strah se počasi umika, nelagodje pa vseeno ostaja. Do čiste sproščenosti bo pač še nekaj km treba odbrcat. Proti izhodiščni točki se pot spušča, zato leti k strela (mislim, da je bil hitrostni rekord nekje pri 24 na uro …) in na koncu števec pokaže 30 km. Saj ne vem, ali naj se zjokam od sreče ali od … no, se bom od sreče, ker prav lahko bi se namreč zgodilo, da tudi teh 30 ne bi nikoli več prevozila. S 30 km na kolesu se nekako ne bi ravno hvalila, ampak se je pa vrnil gospod musklfibr, tako da … teh 30 je vrednih več kot klasičnih 130 🙂 Traktorček moj, letos se bova pač midva malce več družila 🙂

One thought on “ZAČETNIK

  1. Oj. Kot vidim počasi napreduješ. Tudi traktor ni najslabša stvar, kar se ti lahko zgodi. Verjemi mi saj tudi sam vozim multikultivator ( nekaj kar ni ne kobilca ne traktor). In užitek, ki ga doživiš ko s traktorjem prehitiš kako kobilco ne more kupiti niti masterkard. Saj vem da ste kobilčarji svoja kasta ki seštevate prevožene kilometre ne pa tako kot traktoristi višinske metre. Ampak Vesna je sedaj naša. Sicer ti Vesna želim, da bi bila čim krajši čas med traktoristi. Ampak hrbet pa le malo manj boli pa tudi kakšna šaltnga ostaja v rezervi v najbolj strmih klancih.
    Sicer pa nabiram (višinske) kilometre kot sem obljubil tudi za tebe. Upam, da bo kakšen od tvojih biciklističnih kolegov dodal še kakega dolžinskega in kmalu jih bomo nabrali za DOS na katerem te letos žal ni bilo.
    Našel sem tudi gizmote 😃😎😁. Tudi kava vem katera mi je najbolj všeč ( tista , ki je je najmanj not pa ne vem kako se ji reče). Ali je “ta kratka” ali “makjato” ali …. res ne vem.
    Pa še nekaj besed tvojim biciklističnim kolegom; Ali se vam res ne zdi primerno, da bi tudi vi s kakšnim komentarjem podprli Vesnino pisanje in ji dali spodbudo tako za pisanje kot za rehabilitacijo. Vsaj moje mnenje je, da ti odziv drugih pokaže ustreznost tvojega dela. Res mi je nerodno, da se javljam jaz, ki sem za to verjetno najmanj poklican.
    Voznik multikultivatorja
    Aleš

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s