KAKO NAPREJ?


Letošnje leto je do sedaj z mano naredilo že kar precej prevalov, salt, vratolomnih skokov in drugih vragolij, da bom počasi mislila, da je že december 🙂 Začetek novega leta se je pričel z diagnozo, ki se je nanašala na hrbtenico, nož in dejstvo, da hrbtenica ne bo nikoli več normalno funkcionirala. Ni v človeški naravi, da bi se s tem sprijaznil, še manj pa v naravi osebka, ki je šel vedno in prepogosto z glavo skozi zid, do konca in ko ni šlo nikamor več, je še malo porinil, da je nekako šlo. Rehabilitacija je bila počasna, glava je igrala popolnoma neusklajeno z ostalimi deli in posledica tega je, da je stanje še vedno precej slabše, kot bi načeloma moralo biti. Torej letos nič kolesa, če odštejem točno 6 voženj, ki v skupnem seštevku niso presegle 200 km in dodam dejstvo, da ma kobilca še vedno gumo  za na trenažer montirano, ki je tam od lanskega decembra 😀 Da je šla vsa kondicija in moč nekam daleč v neznano, pa vedo že vsi, ki imajo to smolo, da morajo to non stop poslušati 😉 In včeraj, ko sem po enem letu počasi stopala proti vrhu Viševnika, je bilo časa za razmišljanje na pretek. Dobri dve uri vzpona in še sestop … musklfibr se je smejal z vsakim korakom bolj, prijemal, žgečkal, se režal na vsa usta, popolnoma otročje neukrotljivo se je obnašal. Vrh Viševnika pa tako blizu, tako lep, samo še 15 minut oddaljen 😀 Odločitev je padla v trenutku, ob skali, na sončku, v zavetrju … veste kaj, hrbet noče več, bom kr tukaj počakala 🙂 In pravi Tanja, kam točno se moram usest in da ne smem čez greben na drugo stran 😀 Ne bom šla, obljubim, na drugo stran grebena ne grem niti pogledat, tam je do tal nekajkrat po 100m zraka in letenja si res ne želim 😀 Ostali gredo dalje, jaz pa …

Tam gori, malce pod 2000 metri nad morjem, je popolna tišina. Tako tiha in hkrati tako močna. Tako samotna in hkrati mogočna. Sproščujoča in oglušujoča. Tišina, ki te posrka vase in te izpljune v druge dimenzije. V svet, kjer si sam s seboj, kjer ti družbo dela samo svoboda okoli tebe. V svet, kjer ni pomemben dosežek, kjer ni pomembno doseganje cilja vsak dan, za vsako ceno, v svet, ki mu Nejc Zaplotnik reče Pot. Bi bilo na vrhu res drugače? Bi bil razgled lepši, porabljene kalorije višje, premagana razdalja daljša, zrak kaj bolj redek, smeh bolj nasmejan? Ne vem, vem pa, da tokrat cilj ni bil cilj, pač pa je bila pot dosežek. In vem, da je to občutek, ki zna biti malce poseben in ne nujno vedno všečen, a je lep. Morda ne vedno, morda vseeno nujno potrebujemo tudi doseganje in preseganje samega sebe, a včasih je čisto dovolj tudi zavedanje, da obrat tik pred vrhom ni poraz, le videti ga je treba v pravi luči. Seveda se postavlja logično vprašanje, ali to pomeni konec vsega, za kar bi še pred letom dni dajala vse štiri okončine v vrelo vodo? Upam, da ne, a vseeno bom raje rekla, da bom šla enkrat končno odpeljat Stelvio (evo, drugo leto pa zagotovo), pa četudi bom morala dvakrat gor, ker prvič ne bo šlo 🙂

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s