DOMAČA HOSTA


Odkar jo imamo tik nad hiško, je seveda non stop na dnevnem meniju. Razlog je tudi, zdaj očitno stalna, prijateljica hernija, ki je dobila trajno domovanje v hrbtenici in se packa ves čas šlepa z mano 😀 Ampak se ne damo, a ne in kot res prijazna gostiteljica jo ves čas vozim s sabo in jo negujem in crkljam. In tako gre skoraj vsak dan malce v hrib, v hosto. Je pa tale naša hosta takšna, da na zunaj zgleda zelo prijazna, ko prideš noter še vedno zgleda zelo prijazna, ko pa se hočeš vrniti domov … no, takrat pa se zna malce zatakniti, saj te včasih noče ven spustit 😀 V prostem prevodu bi to pomenilo, da se človek mimogrede zgubi, ker no ja, so vse poti enake??? Sploh v teh dneh, ko je listje prekrilo vse poti in se je treba samo taborniškemu znanju zahvaliti, da človek ne začne poti v Ljubljani in zaključi v Mengšu, kamor se zagotovo ni imel namen vrniti 😀

In tako zvečer klepetamo s sosedi o tej naši hosti in o tem, kako skozi hosto priti na bližnji hrib ali dva. Posledice debate se pokažejo zjutraj, ko je treba takoj v akcijo … in poiskati pravo pot na bližnji hrib. Saj nama bo šlo, zdej veva kam it, zdej ne morva zgrešit … in sva šla. Jesen je v gozdu trenutno najlepši letni čas, barve so tako tople, da božajo dušo, šelestenje odpadlega listja pod nogami pa je zvok, ki bi ga lahko vedno poslušala. Za malce drame poskrbi veter, ki boleče krivi drevesa, ki še vedno čutijo posledice žledu in se odločajo, ali bodo še stala ali se nagibajo k temu, da bodo poljubila zemljo. Slednjega si človek res ne želi, sploh v trenutku, ko stojiš pod takšnim drevesom. Korak se pospeši in začne se debata o tem, ali bova našla pot, ki gre na vrh mimo vasi in travnika, ali ne. Prepričana, da greva v pravo smer na vsakem križišču ponosno ugotavljava, da imava dobro orientacijo, da so markacije ves čas z nama, da je na levi en hrib in na desni drug in da morava malce bolj na desno, da bi potem prišla na levo. Vse nama gre kot po maslu, dokler … ja itak, dokler 😀 do asfalta nekako ne bi smela priti, torej jo mahneva naravnost po stezi (steza = nikakor ni v redu, to je za koze). Markacij sicer ni več, ampak v tej naši hosti je toliko stezic, da prav vsaka pa res ni označena … če je shojena, potem je ok. Dejstvo, da rineva čez robidovje niti ni tako zelo pomembno 🙂 Še manj naslednje dejstvo, da sva čez 10 minut na istem mestu, kjer sva bila pred 10 minutami 😀 Ok, torej veva, kje sva, veva kam greva, ne greva pa po poti, po kateri naj bi šla. Saj ni tako komplicirano, važn da vemo, kam gremo. In kot znava samo midva, namesto predvidenih nekaj km hoje, prideva do 15 km …

hosta_1

Res nenavadno, a vmes ves čas preverjam, ali so poti dobre za moj traktor. Ne za kobilco, za traktor!!! Oh ja, kaj vse se zgodi živemu človeku 😀

Ko prideva na levi hribček, narediva popoln načrt za vrnitev, ki bi morala iti po logiki preko desnega hribčka (zdaj veva, kje morava nazaj v hosto), torej jo mahneva na desno. Kar je čisto ok odločitev, le pozabila sva, da preko travnikov verjetno ne bova mogla do vhoda v hosto. Ni druge, kot da zavijeva skozi celotno vas (hiše so pa ulala …), naokrog in nazaj. V nekem trenutku bi se prodala za prevoz do doma, saj 45 minut, kolikor je bilo še hoje, ni delovalo najbolj stimulativno 🙂 A če človek vmes rešuje svet, tričetrt ure mine, kot bi mignil. Malce pomaga tudi dejstvo, da sva zdaj že zdavnaj na domačem/znanem terenu in ne pričakujem več nenadejanih izletov na stranpoti 😀

Ko se po treh urah in pol kar precej tempomatične hoje končno znajdem pred vrati, lahko samo zaključim, da zna biti tudi hoja kar precej športno doživetje …

hosta_2

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s