PRVIČ PO …


Vsak prvič je malce nenavaden. Rahlo prestrašen, malce radoveden, morda tesnoben, ne ve, kaj pričakovati … a je prvič. In si ga zapomniš. Ni pomembno, kakšen je – ker je prvič, je poseben. In tako se je zgodil tudi trenutek, ko je kobilca prvič po 29. decembru 2016 okusila eno od sivin naših cest, ko je pomolila nos na plano in se odpeljala po hribu navzdol v novo zgodbo.

Pa ni šlo tako gladko, sploh ne 😀 Načrt, ki se naj bi zgodil preko vikenda, je vključeval tekaške smuči in sonček na Pokljuki. A to je bilo na začetku tedna. Bolj ko se je bližal vikend, bolj, ko je postajalo jasno, da bo toplo in sončno, bolj je bilo jasno, da mora kobilca na cesto. V četrtek je že vedela, da bo šla. V petek se je pripravljala, da bo šla. V soboto je nato sledilo celodnevno romanje od potice do potice, v nedeljo, ko bi šla kobilca že lahko na cesto, pa je imela lastnica ogromno dela … je bilo treba nujno brlog pospravit in zribat, prav tako nujno je bilo kofetkat na soncu na dvorišču, ekstremno nujne so bile tudi priprave kobilce za na cesto (v stilu “ej, a veš da morva dans še bicikle pripravt” … kar je dejansko pomenilo samo postavit jih na cesto) … skratka en kup stvari je bilo nujnih, samo da še ne bi bilo treba iti. Trema pred prvič dela svoje … vedno. In tokrat ni bilo nič drugače …

Pa je prišla nedelja. Jasno, mrzlo jutro, vznemirjenje pa je raslo hitreje kot zunanja temperatura. In največje odkritje tega leta se je zgodilo, ko je omara razkrila vsebino vseh kolesarskih cunc, pripomočkov, maž, očal … “uauuuu glej to, pa to je hujš kot v trgovini …” Ja, to pa se zgodi, če si bil nekoč malce več na kolesu, potem pa nekaj časa ne in seveda pozabiš na ves arzenal artiklov 😀

In je šla. Najprej se zgodi tisti znani zvok zapenjanja pedal, nato pa takoj preverjanje zavor.  Garmin ne dela oziroma se dva garmina ne moreta zmenit, koga bi lovila 😀 Ni pomembno, ker je pred kobilco cesta, polna peska … In se peljeva, malce važno, malce ponosno in zelo presenetljivo, brez posebnih občutkov. Čist brez veze, bi se lahko reklo. Kot da vmes ni minilo že veliko časa, kot da bi imela še vedno vse dele v hrbtu, kot da je bilo včeraj, ko je bila zadnjič zunaj. Čisto brez veze 😀 Pride klanček – brez veze, zleze čez in to ne v najlažji prestavi (opala, al klanček ni tako hud, al pa … no, recimo, da klanček ni hud). Gre dalje, se pelje po znani cesti, še vedno dokaj brez posebnih občutkov. Vmes gre mimo daljnovoda, kjer je enkrat v preteklosti scvrlo eno veliko ptico (še zdaj se mi reva boga smili), pod Šmarno zavije desno in se pelje dalje. No, potem pa se zgodijo prve solzice, ko se spomni, kako je mimo teh njiv vozila v zgodnjih jutrih, še preden je šla v službo, ko je sonce še zelo krmežljavo vstajalo izza hribov. Kako je šla tu mimo, ko je bilo vse rumeno od oljne repice. Pa potem, ko jo zamenja pšenica, jesenske barve, ko polja pobeli jutranja slana. Izbere ta večji krog, saj se počuti kot prerojeno (noge bo že kasneje v red spravila) in se zapelje še enkrat desno. Cesto pozna do obisti, vsako luknjo, vsak del uničene bankine, vsako menjavo sonca in sence, Fajn se ima, vedno bolj se ima fajn 😀 Vmes gre še na kavo, za konec pa mora splezati še v klanček, da se lahko parkira v varnem zavetju domače sobe 😀 Na koncu je ponosna, ker je naredila prvih 30 km. Včasih se za takšno razdaljo ne bi potrudila niti razmišljati, da bi šla ven. Zdaj je nadvse vesela, da lahko gre … četudi za 30 km. In jutri gre to ponovit!!!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s