TREBNJE, TOKRAT 2018


Ko se vsako leto novo leto začne z januarjem na novo, se v kolesarski koledarček zapiše vikend v aprilu, ko je sobota namenjena dobrodelnemu kolesarjenju v Trebnjem. Začelo se je pred osmimi leti, moja malenkost pa se je s kobilco na prvi krog podala leta 2013. Leto prvega DOS-a je bilo to. Ko je bilo dobrodelno kolesarjenje podlaga za generalko, podlaga za uvod v nekaj precej zanimivih in neponovljivih zgodb. Vreme je bilo precej hladno, razpoloženje precej nervozno, v pričakovanju dirke, ki se je imela zgoditi kakšen mesec kasneje. Naslednje leto spet generalka, spet za DOS, a tokrat sva z Edotom svojih 300 km v izmenah odpeljala že do štirih popoldan in potem smo samo še ležali na soncu in lovili rakasto rdečo barvo 😀 In spoznavali nove ljudi, nove zgodbe. In tako tudi naslednje leto in še leto kasneje. V letu 2017 je bilo drugače le to, da sem se še pri hoji zibala kot tanker na močno razburkanem morju, za na kolo pa itak ni bilo niti za pomisliti.

Letos pa … zopet v paru s kobilco 😀 Kaj obleči, kaj vzeti s sabo, ne pozabi čevljev, bidone napolnit, ojoj čelada jemlje konec, rokavice bi bilo tudi fino zamenjat, kobilca je mal prašna … no, ko gre vse to v avto, ko je trikrat preverjeno, da imamo vse s sabo, lahko gremo novim dogodivščinam naproti. Živčki začnejo trepetati, ko se na avtocesti pojavi stoječa kolona. “Pejva po ta stari cesti, da ne bi slučajno zamudila.” Zelo me ima rad, ker zavije na izvozu takoj desno in šele potem vpraša “a pa ti veš, kje se gre???” Ne vem, zato začnem iskat po zemljevidih, ki jih ponuja stric gugl, a na srečo naju tabla reši in ob predvideni uri prideva v Trebnje. No, pa pejmo. Najprej do zbirnega mesta, kjer prvič zaigra srce. Kot bi prišla domov, med same znane, prijetne, odprte ljudi, prijatelje, znance, poznane, skratka domov 🙂 Nekaj besed tu, nekaj tam, dva stavka z enim, nasmeh preko treh glav do četrte, usta do ušes in kar naenkrat smo na cesti. Sicer je bilo načrtovano, da štarta ob enajstih večja skupina in tudi je … a bodimo pošteni, to ni bil pogovorni tempo, to ni bila sproščeno pomladanska vožnja, vsaj za kobilco ne, ker je malce zarjavela 😀 Zato smo oblikovali malo uživaško skupinico, ki je imela za cilj priti okrog 😀 Lepo počasi smo se vozili, rukiju na tem kolesarjenju sem opisovala vsako spremembo v okolici (kot kdo je že dal fasado na hišo, kje so podrli kakšno drevo, kje bo pesek na cesti, kateri ovinek je brez veze in kateri hud …). Ker sem se vmes ustavila še pri dveh kolesarjih, ki sta jo tokrat mahala peš naokrog, sem malce izgubila skupinico in na koncu prvega kroga sva s Sašo sami sedli na zasluženo kavico in klepet. Ker ni kazalo, da bi se fanta kmalu prikazala, sva jo mahnili v drugi krog skoraj sami. Še pravočasno je prišel Boris in šli smo obujat spomine 🙂 Krog sicer ob zelo pogovornem tempu prevoziš v eni uri, tokrat je trajalo precej dlje. Se je pač treba vse pogovorit in fotkat pri vsaki češnji 😀

Drugi krog zaključen, fanta čakata na kavi, načrt za naprej – ja nič, gremo še en krog  😉 No, zadnji krog se je že precej poznal. Noge načete, vrat trd, roke z mravljinčki, usta do ušes in zobje na soncu. Na koncu počutje kot včasih po 300-ki, mal utrujeno, mal trde mišice, pa precej veselo 🙂 Ja, vse to je moč doživeti v Trebnjem. Ker tako to je, ko nekaj organiziraš s srcem in v Trebnjem to znajo ❤

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s