ZEBRA PRIHAJA


“Kakšen mava plan za vikend?”

Vprašanje, ki me včasih navda s precejšnjim navalom razmišljanja, tokrat pa pač ne. Odgovor je namreč prišel pred vprašanjem 😀 Torej, plan za vikend je naslednji: v soboto mal okrog domačih krajev s kolesom, v nedeljo pa proti Vipavski dolini … bi šla? Hm, a oba dneva na kolo??? Oba dneva, oba, pripravit se je treba za poletne klance, a veš …

In sva šla. V soboto en majhen krog z vključeno kavo (tko, bolj za razpeljavo ali ogrevanje), v nedeljo pa – bicikle v avto in via Ajdovščina. Sicer greva v kraje, kjer je današnja dnevna temperatura nižja kot v Ljubljani, a je vseeno prijetno, toplo, dišeče.”A vohaš borovce?” …”Kakšne borovce, kje jih vidiš???” Hja, če jih voham, potem so, tudi če se jih ne vidi, a ne 😀 Precej preprosta logika, bolj preprosta kot najti grm, ki bi lahko služil kot wc. Klasičen zaplet, vedno ko ga najbolj potrebuješ, je svet gol, odkrit, raven, brez kakršnekoli sledi pomoči narave. Vedno znova ugotavljam, kako je fantom lažje, sploh ko (po tem, ko mi uspe najti grmovje) slišim komentar, da bi šla lahko še kakšnih 100 m dalje, ker je tam grmovje še bolj gosto. Hja, ti sploh ne veš, kakšen hudič je najti ustrezno mesto, da vse štima 😀 Dejstvo, da sva šla 500 m prej mimo pumpe, kjer imajo tudi čisto normalne, klasične wc-je v tem trenutku sploh ne šteje 😀

“Zdajle bo najprej en majhen klanček, potem mal spusta, potem pa en mal večji klanček, pol greva pa na kavo, a prou???” Seveda je prav, vmes sva sprobala še en klanec, ki je sicer kratek kakšnih 200 m, ima pa naklona vse tja do 18 %. Se je treba pripravit na poletje, ko ima menda en od predvidenih vzponov nekako 3 km klanca, kjer je povprečje 14, na najbolj položnem delu pa se poravna na 12 %. Ugotavljam, da je bilo to dve leti nazaj dokaj enostavno za slišat, letos pa … no ja, mal strahu pa naganja v kosti 😉 Po zasluženi kavi, ko kobilca nos že obrne proti dolini (juhu, spust se obeta), me povabi še na grad. “A greva še mal gor (Štanjel)?” In sva šla. Nekaj kraševsko Štanjelske krvi se mi pretaka po žilah, tako da se počutim čisto malce kot doma, pa precej kot “uf, že sto let nisem bila tukaj, s kolesom pa sploh še ne”. Malce se voziva gor in dol, narediva še nekaj fotk in počasi nazaj na glavno cesto.

Ajdovscina_Stanjel_22_4_2018

Spust v dolino Branice je kot vedno precej veličasten. Do prvega ovinka leti, tam pa zavore komaj primejo. Še vedno se nisem naučila (z)vozit serpentine, ki je … pač ostra. Od tam naprej pa spet veter v laseh, muhe pa na srečo ne v zobeh, saj je bolj pametno imeti kljun tesno zaprt 😀

In to, kar mi je tokrat najbolj všeč na kolesu je dejstvo, da mi ni treba dirkat. Ker je tako več časa za se smejat, za gledat naokrog in “ojoj, gleeej kolk je to lepo … pa diši, dejva se slikat.” Zakadim se pod vijoličen grm in samo škoda je, ker se vonj in zvok na fotki ne vidita. Omamno diši, brenči pa tako, da je bolje ne hodit zraven … čebele imajo namreč pojedino.

Ko opraviva s tem delom poti, lahko nadaljujeva ne do prve, ampak do druge table, ki označuje, da se morava počasi vrniti na izhodiščno mesto. Počasi napredujeva v še en klanček in prekmalu prideva do glavne ceste. Ko vidim tablo za eno od vasi, ki mi mogoče zveni znano, oznanim, da bi bilo res fino, če bi vedela, kje se do Ajdovščine pride po teh vaseh. A ker ne vem, nočem tvegati, vse do table, ki označuje, da je do Lokavca le še 2 km. Ooooooo to pa vem, kje je, od tam se gre na Predmejo, greva (to zame pomeni tudi, da se po vaseh pride do cilja). In greva … najprej precej neprepričano, da vem, kam greva, nato malce bolj optimistično, ker se mi zdi, da vem, kam greva, nato pa se usta razlezejo v huronski nasmeh, ko se glava spomni, kje je. “Ej, če imam zdajle prav, greva lahko še malo naprej, potem pa na desno in te peljem mimo izvira Hublja. Če pa nimam, se bova obrnila in greva po tej cesti direkt do avtomobila.” In greva poskusit, če imam prav. Cesta mi sicer nekako ne deluje najbolj znana (večinoma sem tam vozila ponoči, enkrat preko dneva v obupni vročini in še enkrat preko dneva, ko sem vozila v taki skupini, da sem z belim gledala in nisem vedela, kako obdržati vsebino želodca v sebi :D), ampak spomnim se, da pride stranska cesta ven pri neki kapelci in da je vsaj začetek brutalno strm. Pokaže se kapelca (se mi zdi) in klanec, ki je postavljen pokonci. Torej … tukaj greva. In imam prav. Cesta pelje po obronkih, sama sva, asfalt je na novo položen, vse diši in samo hvala lahko rečem Andreju, ki je nekoč izjavil, da mu je ta del tako všeč zato, ker ko pride dol, lahko zavije desno na njemu najljubši vzpon, na Predmejo. Ja, včasih je kar dobro, da si človek zapomni kakšne morda nepomembne podatke. Zaradi te “nepomembnosti” se danes voziva po prelepi pokrajini in kar naenkrat se pred očmi odpre izvir Hublja. Kratek postanek ob ograji, razmišljanje o tem, kako voda pride v goro (kako pride ven se vidi), nato pa samo še napol divji spust do Ajdovščine. Napol divji, ker malce zavirat je pa vseeno treba, nato pa samo še vprašanje “a greva jest kar takoj, ali najprej do avta.” Najprej do avta, čeprav se kmalu izkaže, da je bila odločitev morda preuranjena, želodec se več kot močno oglaša. Ko končno dobi več kot zasluženo hrano, lahko v miru preverim, ali se je sezona zeber slučajno že začela. Slovesno oznanjam, da … SE JE 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s