SELLA RONDA


Skupina mogočnih gora Sella group leži med štirimi dolinami, okoli pa vodi znamenita pot Sella ronda, ki povprečnega smrtnika nikakor ne more pustiti ravnodušnega. Če Sella rondo omeniš smučarju, pohodniku, motoristu, ali še huje, kolesarju, pa lahko na obrazu posameznika opaziš najvišjo možno stopnjo blaženosti z bebavim pogledom in cedečimi slinami vse do kolen. Skratka nekaj, kar sem si res želela prekolesariti, še preden bi vonj Escade za mojimi ušesi zamenjal vonj cipres 😀

Vsak uspešen kolesarski podvig terja tudi nekaj priprav in najine so še največ časa vzele z iskanjem ravnine, kjer bi lahko ogrela tačke, preden se začne prvi vzpon. To sploh ni tako enostavno, kot se sliši na prvo žogo, še več, to je dejansko popolnoma nemogoče. Edina ravnina v bližnji okolici je kakšnih 25 km oddaljena, iskreno pa dvomim, da bi nama dovolili, da se voziva po, sicer edinem ravnem delu, helioportu.  Trenažer bi v takem primeru kar prav prišel, da bi si človek malce ogrel noge, a tudi ideja, da greva po kruh na drug konec vasi (kar pomeni 1 km dol, potem pa še 1 km gor pešhoje) je bila precej podobna ogrevanju pred štartom 😀

Seveda je bilo treba tudi pogledati, v katero smer je klanec bolj položen, a na koncu je to dejansko več ali manj popolnoma vseeno, štiri prelaze je treba odbrcat, ali pa te mora prit iskat avto 😀 Romanje se je tako začelo iz Arabbe na Pordoi. Trema je bila kar precejšnja, saj mora kobilca po novem nosit malce več teže, že dolgo ni bila v resnem klancu in tudi sicer je malce bolj počivala, kot je bila navajena. Tudi trma je postala malce manj trmasta in zna kdaj tudi čisto resno stavkati in ne zna več trmariti, ko bi bilo to najbolj treba … a klanec zgleda tako lepo, tako serpentinasto, Pordoi se sonči pred nama v vsej svoji ogromni lepoti in še serpentine so označene, kar vsaj meni močno pomaga pri premagovanju dolžinskih kilometrov in višinskih metrov. Zložno napredujeva, prometa še ni veliko, pa tudi vsi, ki naju prehitijo so tako zelo uvidevni, da nimaš občutka, da je šlo mimo tebe motorizirano vozilo. Za enormno dozo adrenalina je poskrbel le en avtobus, pa še to ne zato, ker bi šel preblizu mimo, pač pa zato, ker je mene strah same sebe 🙂 Prav neverjetno je, kako človeka dejansko ne more biti strah (ok, razen, če si jaz, ki imam očitno kar precej genov zajca) vozil, saj avtobusi in kamioni potrobijo pred vsako serpentino, na splošno pa so kolesarji na tem delu zagotovo kralji cest. Cesta na prvi prelaz se kar prehitro konča in dovoljeno mi je celo spustiti nekaj solz ginjenosti zaradi lepote, ki se razprostira vse naokoli. Hkrati si človek ne more kaj, da ne bi občudoval naših prednikov, ki so postavljali gondole in druge stavbe na najbolj nemogoče terene. Postaja gondole na vrhu skale, kamor ne vodi “normalna” peš pot … res si težko predstavljaš, kako je morala potekati gradnja pred več kot 100 leti. Ob občudovanju naravnih lepot in čudenju nad sposobnostmi človeka, ki lahko živi in preživi v naravnost ekstremnih pogojih, je spomenik Faustu Coppiju žal ostal neopažen.

Spust na drugo stran mine v stiskanju ušes med ramena, šklepetanju zob in v čisto malo zmrznjenih prstih na rokah. Po definiciji je klanec navzdol vedno krajši kot isti kanec v obratni smeri, zato tudi tega kar precej hitro zmanjka, cesta zavije ostro desno, prideš na KOLESARSKO stezo (sicer je kratka, ampak a si lahko kdorkoli predstavlja, da bi bila denimo na Vršič potegnjena kolesarska steza???) in brez vdiha tudi takoj v naslednji klanec, proti Selli. Pogled, ki se odpre, je nekaj, kar lahko nevajenemu gora, precej resno povzroči občutek groze. Nenadoma se zaveš, kako majhen si kot človek in kako malo moči imaš v primerjavi z naravo, čeprav si domišljaš, da si bog. Veličastnost sten in gora, višina, v katero se vzpenjajo, kako se dotikajo neba in skorajda poljubljajo sonce … lepota postane zadušljivo lepa. Hvaležna sem goram, da so nas spustile v svoje naročje, da so s svojo mogočnostjo vseeno tako zelo pomirljive.

sella

A cesta tu kmalu pokaže zobe. Vzpon je težji kot na Pordoi, serpentin je manj, prometa morda še nekoliko več. Cestne zapore so nekaj popolnoma normalnega in vsi vedo, da rdeča luč na semaforju ne pomeni, da lahko histerično prehitevaš po desni, pač pa počakaš … in počakajo tudi, da gredo kolesarji najprej mimo. Niti se nihče ne jezi, če gre kolesar v rdečo luč, saj je zapora na delu ceste, kjer je z mesta res precej težko pognati pedala. In ko pred sabo vidiš še dekletce kakšnih 10-ih let, kako poganja v klanec, si ne moreš kaj, da ti ne bi igralo srce, Sicer je nisem vprašala, ali si res sama želi tovrstne torture, a videti je bilo, da ji gre kar precej dobro od nog in pljuč.

sella_1

Prelaz Sella ne predstavlja lepotnega presežka, a vrsta pred tablo, ki označuje vrh in nadmorsko višino prelaza je vseeno ustrezno dolga 😀 Prvi občutki skorajda sramu, ker se seljak slikaš pred vsako tablo na vsakem prelazu, ki ga prebrcaš, so se kmalu spremenili v prešeren smeh, ki ga je spremljalo izmenjavanje telefonov in foto ovekovečenje vsakogar, ki je s kolesom prišel do table. Spust z drugega prelaza je obetal uživaško dogodivščino, ki jo je prekinil sumljiv zvok zavor. Zvok, ki je dajal slutiti, da se obročniki sami od sebe niso ne popravili, ne zamenjali, ampak da očitno jemljejo dokončno slovo (kar so sicer napovedali že pred dvemi leti).

Tako lep spust, jaz pa kobilci ne zaupam tako, kot bi ji morala. Ko zaviraš, zadaj cvili, spredaj pa nekaj čudno skače … ni druge, kot ustavit ob cesti (na spustu, ki je tako zelo  … grrrrr), obrnit kobilco na glavo, očistit zavore vseh opilkov in počasi odjadrati proti naslednjem prelazu, tokrat je to Gardena. Že nekaj časa sem sprijaznjena z dejstvom, da na kolesu ne prehitim nikogar več, a da me v klanec prehitita dva na tekaških rolkah … no, to pa je novost. Se niti ne bi toliko sekirala, če bi le malce počasneje prehitevala, da bi si lahko do konca oči napasla 😀 Na Gardeni bi človek lahko kobilco kar razjahal in šel še peš pohajat.

A je treba pognati proti dolini, saj naju čaka še zadnji prelaz, Campolongo. Na prvi pogled je videti precej nedolžen, a ko ima človek v nogah že nekaj višinskih metrov (več gor kot dol, pa prav nič ravnine), je vse, kar presega 5% že težko … cesta široka in ravna, kar po izkušnjah pomeni, da se klanca ne vidi, se ga pa zato zelo čuti. Nič kaj prijazno, sploh če se začne pred tabo postavljati zid in če veš, da kmalu ne bo več “baterij”. Ampak, kar se mora, ni težko (kdaj pa kdaj) in končno se pokaže še tabla zadnjega prelaza. Še zadnji fotošuting, potem pa v dolino in direkt na servis. Pojasnim serviserju, da kolo tuli kot noro, ko zaviram in … evo, pa imam nov obročnik, ki bi ga morala zamenjati že kakšni dve leti nazaj. Ni lep, kazi videz kobilce, ampak je pa vsaj varno. Ker bo treba v naslednji klanec ….

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s