FEDAIA


Legenda govori, da so si želeli prebivalci mestec Canazei in Caprile cestne povezave. Ker je med obema krajema mogočna Marmolada, ker pot ogrožajo plazovi in ne ravno prijazne vremenske razmere, je moral imet načrtovalec ceste preko prelaza precej domišljije in znanja, kako rešiti problem. Zato se je domislil, da bi cesta potekala v lepih serpentinah, ki bi omilile brutalno strmino. Tako je risal in risal, vse do končne utrujenosti. Ko je zaspal nad načrti s svinčnikom v roki, je le ta peljala svojo pot naravnost. Po krepčilnem spancu se je zbudil in nadaljeval z risanjem. Žal pa ni videl, da je svinčnik v vmesnem času ubral svojo pot, ki jo danes označuje 3 km ravne strmine …

Zelo zanimiva legenda, v delu, kjer je snovalec zaspal celo malo smešna, predvsem pa zbuja radovednost in strah. Je res tako hudo? Ima vzpon res upravičeno ime najhujšega vzpona v Evropi? Če že ne v Evropi, pa vsaj v Dolomitih? Številke obetajo brutalen dan …

fedaia_2

A prvih 17 km se samo spuščava. Resnično je prijetno poslušati veter okoli ušes, skorajda nič poganjati in uživati v samoti na cesti, ki jo prekine le redkokatero motorizirano vozilo. In ne razmišljati o tem, da bodo noge po spustu pri 16 stopinjah nad ničlo trde in neogrete. Neeee … o tem bomo razmišljali kasneje 😀 Takoj, ko cesta zavije ostro desno in se klanec postavi na svojih 10%. Na srečo se prvi del klanca kmalu poravna, noge pa se počasi ogrevajo. Tako, prvih 20 km je za nama, pred nama pa še slabih 40. Kar čutim, kako se začenjam tolažiti s takimi dejstvi, saj strah očitno počasi leze v kosti. Mogoče niti ne strah, zagotovo pa spoštovanje in trema … Bo šlo? Seveda bo, saj je samo 14 km, saj več kot 18% naklona ni, saj je povprečje manj kot 8%, saj ni brez razloga to en najstrašnejših prelazov na Giru … uf ja.

Prvi del poti menda vodi skozi sotesko, ki jo je nujno treba videti. Sottoguda. Soteska, kjer so stene tako visoke in tako skupaj, da neba skoraj ne vidiš. Kjer ni prometa, je pa polno pešcev … In zato ne moreš gledati okoli sebe, ne da bi stopil s kolesa. Kar pa je precej tvegano, saj lahko to storiš na mestih, ki niso prestrma, da lahko potem kobilco spet zajahaš in poženeš v hrib. A še preden sva se podala v sotesko, je bilo treba spet kobilco mal šraufat L Dan prej je dobila novo feltno, dan kasneje pa zavorne ročke za moje pojme nimajo enakega hoda. In me moti, ker moram za sprednjo zavoro ročko stisnit do konca, za zadnjo pa jo komaj stisnem, tako je trda … pa še prej prime. Ne, tako res ne gre in se zato lotim vrtenja NAPAČNEGA vijaka. Saj ne bi verjela, če ne bi videla, kaj mi je uspelo … totalno resetirati menjalnik. Na srečo v joker prestavi nič ne skače, kar pomeni, da bom gor lahko prišla. Jezna sama nase kar premalo gledam lepote okoli sebe, zato se odločim, da bo treba skozi sotesko še enkrat. A ne danes, ker je malce prestrmo J

Po izstopu iz soteske se usmeriva nazaj na cesto, kjer asfalt vabi s svojo gladkostjo, Marmolada se bohoti levo od naju in naju opozarja, da sva majhna, majcena, ovce pri pašnji pazita dva psa in pastir, del, ki ga je snovalec ceste narisal v spanju pa pokaže svoje zobe. Trije najbolj brutalni kilometri klanca kadarkoli. Sonce pritiska, pot dobesedno lije od povsod, hitrost pa ne preseže 5 km na uro. Ko sem že mislila, da je 6 minimum, pri katerem se še lahko obdržim na kolesu … Nikamor ne gre, vsak obrat predstavlja nov napor, saj se ne naveže na prejšnjega, enostavno je morilsko. Tako morilsko, da moram vmes sestopiti s kolesa. Ne bolijo noge, ne pečejo pljuča, enostavno ne gre. Komaj se odpnem, komaj se zavedam dejstva, da se Igor vozi gor in dol mimo mene in fotka in snema, res rabim 5 minut, da se sestavim in nadaljujem J Serpentine, ki obljubljajo počitek in olajšanje so tik pred nosom, a hkrati še tako daleč. Tudi dejstvo, da pomenijo le kratko olajšanje me ne moti. Vse do …

fedaia_3

… ni konca, res ga ni. Izčrpanost pa popolna. Čutim solze utrujenosti, ki se nabirajo nekje v ozadju in po zadnji serpentini, ko končno zagledam jezero, se ulijejo. Ne gre več, tako utrujena nisem bila še nikoli J Ne pomaga ne lepota jezera ne okoliških gora, samo tulim 😀 A Igor ne ni bil Igor, če nama ne bi našel kave, ki jo postrežejo na ležalnikih s prelepim razgledom na Marmolado ❤

fedaia_1

Z lahkoto bi odležala še kakšen dan ali dva, a sonce tam gori tako močno pripeka, da ni bilo druge kot … spust v dolino na drugi strani. Spet romantičen spust (menjalnik pač ne dela, torej ne poganjam) in, glej ga vraga, ker je treba priti do »doma«, je treba splezati še čez en prelaz. Pordoi s strani včerajšnjega spusta. Nič posebnega, a ko ima človek v nogah že Fedaio (sem se odločila da verjetno nikoli več …), postane vsak klanček klanec. Na srečo se zamotim s tablami, ki za vsak km posebej označujejo povprečen naklon, kar vsaj mene precej motivira. Ampak je lepo in če človek počasi napreduje, kar gre. Še najbolj me fascinirajo kamionarji in avtobusarji, ki prehitevajo res zelo naokoli in ki pred vsako serpentino potrobijo. Res zgledno … A vseeno sem kar vesela, ko se večina odloči, da nadaljuje svojo pot preko Selle in si cesto na Pordoi deliva v glavnem samo s kolesarji. In prelepim razgledom na okolico. Kamorkoli se obrneš, te nekaj navduši. Še najbolj pa pogled na zadnje tri serpentine 😀 Za vsak slučaj tik pred spustom še malce doping v obliki kave (nikoli ne veš, kako naporen bo spust), potem pa samo še zapeti anorak in v dolino. In v savno, saj počitek kar paše 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s