TRAKTORIRANJE


Preden začnem je potrebno razčistiti nekaj stvari:

  1. Kobilca je ena in edina in prva ljubezen.
  2. Traktor se je zgodil po sili razmer.
  3. Traktor je tudi čisto ok zadeva.
  4. Ampak kobilca še vseeno zmaga 🙂

In tako je letos padla odločitev, da na morje vzameva traktor in ne kobilce. Istrske ceste so pozimi pravi balzam za dušo, v glavni turistični sezoni pa seveda nekoliko manj. Tako sva se lotila raziskovanja makadamov v bližnji in daljni okolici kampa. Oblaki prahu so tako postali stalnica, zaraščene poljske poti na vrhu gričev z norimi razgledi pa nekaj, za kar bi včasih kobilco celo za stalno zamenjala za traktor. Ker je edina zoprna stvar, ki jo na tovrstnih ekspedicijah srečuješ, letalska eskadrilja, je postalo navdušenje kar precej očitno, zato je povabilo na Uskovnico in potem na Pokljuko padlo na plodna tla.

In tako smo na praznično sredo, po jutranji kavi pri Cukiju v Bohinjski Bistrici, spravili v pogon štiri traktorje in jo mahnili v hrib. Čeprav prisegam na asfaltne klance in razglede, pa je široka makadamska cesta, zglajena skoraj kot ogledalo, s krasnimi serpentinami in enakomernim vzpenjanjem pravi valček med klanci. Vem, tisti pravi kolesarji bi se taki podlagi ognili, ker je to za njih otroško igrišče, a za začetnike in zajce v istem paketu (beri: na istem kolesu) je to idealen poligon za uživanje. Cesta se vije skozi gozd, pogled, ki ga ukrade oko, pa sega daleč naokoli. Uživaška vožnja se nadaljuje v prijetni senci in je ne zmoti niti pet avtomobilov nizozemskih registrskih tablic, ki pripeljejo v gosji koloni nasproti. Še nekaj sto metrov, za konec malce bolj makadamast makadam in kar naenkrat smo pri koči. Saj ne, da bi res zaslužili, ampak vsaj izgovor je dober, da si človek naroči štrudl, ker “nekej smo pa vseen pokurl, a ne” 😀 Ne zmoti niti gospodična, ki ji tisti dan nasmeh res ni šel od ust, niti veter, ki je hladil že tako malce prezeble krake. Nam se smeje, to je edino, kar tisti trenutek šteje. Ko vseeno postane malce prehladno, jo mahnemo dalje. Noge so po pavzi seveda težke in trde, sploh ker se cesta spremeni v širšo pot in ker je klanec malce bolj napet. A po nekaj minutah se odpre razgled, za katerega bi človek tudi ubijal. Tisto najlepšo barvo sicer malce ubijajo oblaki, a tudi ti imajo svoj čar … res je lepo.

 

Z Uskovnice jo mahnemo proti Rudnemu polju, ki je pozimi, ko se tam preganjamo na tekaških smučeh res čisto drugačno. Tekaške proge zasedajo debla, pripravljena na odvoz v dolino, makadam (vmes sem uspela najti celo blatno lužo … otrok je užival 😀 ) pa prekmalu zamenja asfalt. No, za na asfalt pa tale traktor ni. Ne samo da je slišati tuljenje gum, tudi estetike ni prav nobene 😀 Ko ravno razmišljam o tem, kako nismo srečali nobene moje “prijateljice”, začne avto, ki me je malce pred tem prehitel, na vso moč zavirati. Seveda … pred njim je na sredi ceste stala …

Povezana slika

… in ni vedela, kaj bi sama s sabo. Res je težko, če si krava in se s pašnika izgubiš na glavno cesto. Tokrat se mi je celo malo zasmilila, a nagon po lastnem preživetju je bil vseeno večji, zato sem jo raje jadrno ucvrla mimo po drugi strani ceste. Ko se spuščaš po asfaltni cesti, ugotoviš, da krava pravzaprav sploh ni naravni sovražnik številka 1, kajti le to postane  – avto. Zanimivo, ko sem s kobilco, me niti ne motijo preveč, ko pa je v igri traktor … no, takrat je glava očitno naravnana drugače in v njej ni prostora za motorizirano divjad. Preživimo tudi asfaltni spust in ob telečji obari v dolini obelodanim, da bi lahko šli še kdaj malce traktor na zrak peljat. Ker se je tudi s traktorjem čisto fajn okrog vozit 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s