SELLA NEVEA


Prelaz v imenu nosi tudi besedo sneg, kar naj bi torej pomenilo “zasnežen prelaz/preval”, v našem jeziku pa nosi staro ime Na Žlebeh. Dejansko me včasih to niti ni zanimalo, a ko človek malce bolj natančno pogleda različna imena krajev, po katerih se vozi, postane nehote pozoren tudi na takšne malenkosti. Torej, upajmo vsaj, da na vrhu ne bo snega … a do tja je potrebno še priti in raztovarjanje kobilce se je začelo v Kranjski Gori z iskanjem parkirne ure. Po ugotoviti, da bi znalo biti parkiranje celo brezplačno, se je pot začela. Kolesarska pot, ki se začne že na Jesenicah in pelje globoko v trebuh Italije je zelo dobra pogruntavščina, upoštevati je potrebno le dejstvo, da je temu primerno steza tudi obljudena. Zato je štart v zgodnjih urah več kot dobrodošel, kar pa deveta ura ni več 😀 Kolesarska steza je varna, kar se tiče motorizirane pločevine, a kolesarji so tukaj sami sebi največji sovražnik. Ker ni avtomobilov, gre pamet očitno na pašo. Nihče ne pazi nase, niti na koga drugega. Saj ne, da bi bili ljudje žleht in bi to počeli zanalašč, a več kot očitno je, da na kolesarski stezi ne veljajo nobena pravila varnega obnašanja J Saj kar gre, je treba priznati, le pozoren moraš biti malce bolj, predvsem pa pride v poštev igra predvidevanja reakcij kolesarjev, mimo katerih se pelješ. Mimogrede se skupina ustavi sredi steze in jo v celoti zasede. Če se razdelijo na polovico in se ena skupina zgledno postavi ob levi, druga pa ob desni rob steze, je skorajda pravilo, da bodo ovce z leve brez kakršnegakoli opozorila skočile k prijateljicam na desno stran. Ko prehitevaš skupino, ki se sicer vozi po svoji polovici, obstaja precejšnja verjetnost, da bo vsaj kdo zapeljal levo. Seveda nehote. In ko tako prehitevava skupino in pozorno predvidevava vse mogoče in manj pričakovane reakcije prehitevanih, se kar naenkrat na poti najde luknja. Meni nekako še uspe kobilco po zraku prenesti preko in ko poslušam in opazujem gume, Igor oznani, da ni imel takšne sreče in da je zadnja zračnica spustila dušo. Se zgodi, bova zamenjala …

39594048_650730775306573_3434543767309254656_n (1)

Igor menja, jaz nadzorujem, malce pomagam, ko zračnico, ki je bila že skoraj nared za nadaljevanje vožnje … baaaaaaaam ….. raznese. Zelo glasno raznese, rezultat pa je centimetrska luknja. Nič hudega, sej mava še eno rezervo. In Igor spet menja, ko ugotovim, da je šla tudi njegova sprednja guma. Ups, tole pa ni več hecno, ker treh rezervnih zračnic pač nimava. Kaj pa sedaj? Do avtomobila imava 40 km, sva na kolesarski in nimava pojma, koliko je do prvega civiliziranega kraja (kasneje sva ugotovila, da nekje med 500 in 600 m), hm … dajva koga ustavit, mogoče nama pa pomagajo. Prvi dečko je rekel, da ima samo eno rezervo, ki nama je tudi prodati ne more, ker ima pač samo eno. Ok, ni panike, saj razumeva. Gospod, ki ga ustaviva naslednjega pa je prava legenda. S seboj ima kar štiri različne (!!!) zračnice in lahko izbereva, katera nama najbolj ustreza. Plačila noče, ponuja nama pa še eno več, tako, za vsak slučaj. Res kavalir, ki nama je dejansko polepšal dan. Po eni uri, ki sva jo izgubila z menjavanjem zračnic (in ugotovitvi, da nama res nikakor nikoli ni dolgčas, ker se nama čisto vedno nekaj zgodi :D), jo počasi mahneva dalje. Počasi, ker nisva več prepričana, da bodo gume zdržale in ker nisva prepričana, da na kolesu nisva česa zvila. Vse do kraja Chiusaforte. Resda imajo naši sosedje neprimerno daljšo kolesarsko stezo kot mi, a da na dobrih 40 km nimajo niti ene možnosti polnjenja bidonov – no, to pa je (manjši) problem. Zato pa ima gospodična v bifeju, kamor pridem po vodo, obliko izkušenj s kolesarji, saj se prijazno pozanima, ali imam v bidonu magnezij ali naj zlije vse ven. To se res ne dogaja prav pogosto, zato jo lahko kar javno pohvalim 😉 Mi pa da misliti gospa, ki naju sprašuje od kod sva in potem razloži, da zanjo kolesarjenje pač ni več. Spraševati se začnem, kdaj nečesa ne počneš več. Ko resnično ne moreš, ko ne zmoreš več niti s prilagoditvami ali ko se odločiš, da si za nekaj prestar, da »to pa res ni več zate« oziroma »se ne spodobi, ker si že toliko star«. Resnično vprašanje, ki mi ni dalo miru. Se bom nečemu odpovedala, ker se pri petdesetih to pa res ne spodobi več? Ker polovica ostalih enako starih državljanov nečesa ne zmore več ali pa dela drugače? Kdaj je čas, da se nečemu odpovem? Verjetno takrat, ko v tem ne bom več uživala. Mislim, da bi moralo biti to edino merilo. Ne, kaj pravijo drugi, ne, kaj pravijo leta, ne … nehala bom, ko mi ne bo več v užitek.

39441990_419949065195758_1296642393210093568_n

Zaenkrat pa mi vožnja v klanec še predstavlja užitek, zato kolesarsko stezo zamenjava za cesto in jo mahneva proti Sella Nevei. Resda je užitek večji, če je človek malce bolj pripravljen, a tudi z malce muke se pride do vrha 😀 Lepše je, če veš, da je še nekaj rezerve v nogah, a gre tudi brez le te. Lepše je, če lahko še koga prehitiš, a vse to se še vrne. Malce počasneje, ampak zagotovo se forma vrača 😉 In ko odštejem še zadnji kilometer, ko je za nama še zadnja serpentina in sva mimo nihalke, se na desni strani odpre prekrasen pogled na dva ležalnika. Kobilca skoraj v zraku pristane parkirana v travi, sedalo pa trdno parkirano v enega od obe ležalnikov. Kokakolo pa kavo bom prosim J Pa sonce, da malce omehča trde krake.

Spust v dolino je skorajda samo še formalnost, tudi huronska lakota ne more preglasiti užitka žvižganja vetra okoli ušes J Čisto na koncu samo še do hlačnic v hladno vodo in še en lep krog je odpeljan. Klasičen krog z Vršičem in Mangartom pa bo počakal na malce bolj natrenirane tačke J

39664852_888634398004040_1331643834051854336_n

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s