VNAJNARJE, KI BI MORALE BITI JANČE


Takole je bilo … Janče so bile v igri že nekaj časa. Razlog, da še niso osvojene je neznan. Malce zagotovo zaradi lokacije, ki je nekoliko izven smeri mojih siceršnjih kolesarskih potepanj (v veliki večini gravitirajo nekam na Gorenjsko), nekaj pa zaradi meni neznanega razloga, to je, da mi že vnaprej niso všeč. Pa tam sploh še nisem bila. No, glede na to, da sem svoj čas bivala v malce bližnji okolici, imam nekako v spominu, da smo s starši sem in tja na Janče opravili kakšen kratek izlet, a kaj več od tega se res ne spomnim. Torej, meni ta klanec nekako ni bil na seznamu tistih, ki bi jih kdaj prevozila, a ker je treba kdaj poskusit tudi kaj drugega … sva šla.

Jutro je obetalo sončen dan, kolesarski izlet brez posebnosti, muha cc pa Janče opisuje kot ne preveč zahteven klanec. Malce preučim profil klanca, preračunam, koliko časa bi načeloma porabila do vrha in si v mislih že slikam kavo in slikco za na Instagram … ko prideva na vrh. Na cesti ni veliko kolesarjev, dolina Besnice pa spokojno počiva v senci, kar mi v določenem trenutku celo ne ustreza, saj rahlo, čisto rahlo mrzel zrak steguje prste po telesu. A sence je kmalu konec, pred nama pa tabla, ki označuje obvoz za Janče. Blažena nevednost botruje precej optimistično odpeljanemu levemu ovinku in prvim 300 metrom pred prvo (in zadnjo) serpentino vse do vrha. Klanec se postavi pokonci vse do 19%, česar v opis klanca na Janče ni. Namreč takega naklona … a še vedno optimizem ne popušča in razmišljanje se premika v smeri »zihr si kej narobe prebrala in je začetek malce težji«. Sprašujem Igorja, če se kaj spomni, da bi bila na Janče tako strma cesta. Pravi, da ne. Ker je cesta tudi precej ozka in razrita, se moje naslednje vprašanje nanaša na njegov spomin o stanju asfaltne podlage in širini ceste na Janče. Pravi, da se ne spomni, da bi bila tja gor taka cesta, ampak saj je ja obvoz … Aja, sej res J

In potem se spraševanje neha. Ne, ker me stvari ne bi zanimale, ampak preprosto zato, ker so posledice prebolele viroze še rahlo čuteče tam nekje okoli sinusov in v nogah tudi. Pa ne pozabimo malenkosti, da se cesta do sedaj še ni poravnala na manj kot 13%. Meča pečejo, srce se vrti v skoraj najvišjih možnih obratih (ne da bi se človek hvalil, ampak če bi veljala formula 220 minus leta, potem sem še v rosnih tridesetih 😀 ), vse mišice postajajo trde in zakisane … A veš kaj, čist eno figo me briga, kaj si bo kdo mislil, jst bom mal razjahala. Pač ne gre, tokrat ne gre in na klancu res ne mislim umret (čeprav si predstavljam, da mora biti takšna smrt, torej na kolesu tam nekje okoli 100. rojstnega dne, zelo nobel zadeva). Torej, najdem mesto, kjer bom čez pol minute lahko nadaljevala, zajamem sapo in s kobilco odjahava dalje. Vsakokrat, ko cesta malce izgine z obzorja, upam, da je za ovinkom ravnina. A je ni … le še bolj strmo je. Števec kaže že brutalnih 20, pa 22, na koncu celo 24%. Na levi strani se naenkrat pokaže makadam in to raven, čisto naravnost gre, zato naznanim, da si grem malce pretegnit in spočit noge. Kako to paše, tako noro paše, da me pozabi skrbet, da bom na malce sipkem makadamu zgubila kontrolo nad kobilco. Ampak, vsega lepega je enkrat konec, počitka pa tudi in nadaljuje se agonija proti vrhu. Igor je sicer prijazen in mi nežno prigovarja, da lahko tudi obrneva, a … greva naprej, se razume. Ne zaradi trme, ampak ker še kar paše J Arzenal kletvic in nekakšnih čudnih zvokov se že začenja sipat preko ustnic, ko se spet pojavi ovinek in »a ne me j…« Kako je lahko še bolj pokonci vse skupaj??? Kot bi se postavila pred steno. Jah nč, sem se že odločila, da danes ne bom vzela konca na tej cesti in ko se pedala ne obrnejo več, je čas, da gre kobilca peš v hrib. Kar je, in to ugotovim čez nekaj korakov, neprimerno bolj zahtevno kot rint v klanec s kolesom. Torej ni druge, kot zajahat kobilco, upat, da mišice zdržijo, da pljuč ne raznese in da bo klanca še pred ponedeljkom konec.

In ga je … končno pribrcava do Vnajnar, od koder je razgled res prelep (ne vem, na kateri del Slovenije, a tega ne grem več preverjat na nožni pogon 😀 ). Cesta gre še malce gor in dol, ko v daljavo zagledava smerokaz za Janče. Še 5 km. Super, skoraj sva že tam, možnosti za tako strm klanec pa skorajda ne more biti več. In je dejansko ni bilo, oziroma vsaj veva ne, saj se je za odcepom začel makadam in to ne tiste vrste, da bi bil za kobilco prijazen. Ergo … na Janče danes očitno ne bova prišla, v dolino pa tudi ne drugje kot točno tam, kjer sva prišla. No ja, muk očitno še ni čisto konec, saj je treba te procente sedaj še odbremzati in samo upam, da bojo zdržale bremze, gume in predvsem sprednja feltna. Vmes se nekajkrat ustaviva, ker tokrat trpijo roke. Luknja pri luknji, strmina strma, senca dela čudne sence, a klanca je kar naenkrat konec. Spet se je pokazala znana resnica, da je klanec navzdol bistveno krajši kot navzgor.

Po preživetem res brutalnem vzponu, mi pade na pamet, da bi šla mogoče vseeno pogledat, če se na Janče mogoče pride. Včasih je zapora takšna, da greš lahko mimo. Tokrat ni bila. Zato sva čez pol ure na kavi v »dolini« občudovala živo rdeče dlani, posledico hudega zaviranja s klanca, ki bi moral biti klanec na Janče, zaključil pa se je kot klanec na Vnajnarje. Janče še čakajo, a hujše, kot je bilo tole, ne more biti 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s