KOBILCA ‘MA NOVO ZGODBO


Daj tole napiši, dokler še lahko … Pa ne zato, ker ne bi bilo dovolj časa, ampak ker so prsti vedno bolj trdi, blazinice, ki sicer nežno drsijo po tipkovnici, pa izgubljajo občutek za tipke …

Začelo se je z lepim načrtom odpeljat kobilco na daljši pohod. Ne okoli Ljubljane, tam je danes prevelika gneča, pač pa nekam na Gorenjsko. In sva šli. Sami, danes je pač babji dan. Iščem poti, ki jih že nekaj časa ni bilo in ugotavljam, kaj se v dveh letih na področju novih stavb dogaja. Nekaj novogradenj je stlačenih na nemogoče majhne prostore, nekaj je takšnih, da jih moraš dvakrat pogledati, če jih želiš videti v celoti, nekaj jih je še vedno enako napol dokončanih, kot že leta doslej. V Kranju prenavljajo most in je zaprta polovica ceste, nekaj pa delajo tudi tam okoli Vokla. Proti Šenčurju in Cerkljam srečujem vedno več nasproti vozečih kolesarjev, ki se delijo v dve skupini – ena s plašnicami na očeh (beri: ne odzdravijo, drvijo rezultatu naproti, baba na biciklu ni za na cesto …) drugi z usti do ušes (oziroma v vseh možnih pozicijah od rahlega do širokega nasmeha). Drugi so mi bolj všeč, sploh skupina, ki se prireži mimo tako, da poberejo ves zrak 😀 Nič posebnega se torej ne dogaja, razmišljam pa o zgodbah, ki se s kobilco pogosto pišejo, le zadnje čase jih ni bilo veliko. Ne vem, ali je bilo krivo razmišljanje ali kaj drugega, kar naenkrat se sliši sumljivo sikanje in … sprednja guma je na tleh. Bolj kot ponavadi 😦 Hja, panike ne bomo zganjal, saj gumo pa že znam zamenjat. Hvaležna za t.i suhi trening, ko je bila guma menjana kar tako, da se človek nauči 😀 Resda se pogosto zanašam na to, da se marsikaj popravi s pomočjo telefona, ampak gumo bom pa menda že sama zamenjala, a ne 😀 In se je lotim. Čisto tako, kot je treba. Samo kaj, ko guma tokrat sploh ni hotela s svojega mesta. Že samo z obročnika snet jo, je bil podvig, kako bom tega vraga nazaj gor dobila … Neko čudno obliko je zavzela, nekako nič podobna temu, kar naj bi šlo potem nazaj … Kakor koli … utaborjena sredi vasi pred eno hišo menjam gumo. In menjam. Malce traja. Dolgo traja. Razmišljam, kje so zdaj vsi tisti, ki sem jih dve uri pred tem ves čas srečevala. Kajti mimo se podi samo mularija (in pobira stave, kako dolgo bom rabila za servis), mamic z vozički pa nekako ne upam prositi, naj mi pošljejo svoje soproge v pomoč. Kaj pa veš, kaj se plete po kakšni glavi 😀 Po dolgi in naporni borbi je guma prvič na svojem mestu. Težava pa je, ker se je vmes zračnica mal zasukala … in ponovi vajo. A predaje ni in na koncu je zmaga sladka. Odrineva s kobilco dalje, ko se mimo pripelje en gospod in ponudi pomoč. Vse bi naredil, od tega, da bi me peljal v vas k nekomu, ki je menda dolgo vrsto let dirkal, do nekoga, ki ima kombi in bi me peljal domov … no, na koncu sva se zmenila samo za pumpo, kajti ta, ki je na kobilci za hudo silo, je res samo za silo. Gume glih ne napumpaš do konca 😉

Zdaj sva obe doma – kobilca z novo zračnico, jaz pa z razbolelimi prsti. Saj ni, da bi to človek vedno delal sam, je pa fajn, če znaš. Četudi si potem kakšno uro glavna atrakcija na vasi 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s