SREČA PA TAKA


Vremenska napoved za vikend: dež. Načrti: izkoristiti sobotno kolikor toliko nedeževno dopoldne za en kratek krog, nedeljo pa za nujno čiščenje brloga. Vremenkoti so rekli, da bo nedelja nenormalno deževna. Jutro s soncem obsijano je bilo daleč od dežja, dež pa daleč od Ljubljane. A ker blond glava včasih res trapasto razmišlja, se je odločila, da bo šla na kobilco “po kosilu, bom najprej do konca pospravla”. Do kosila je brlog torej zglancan, cunje oprane, sonce sije in tudi prav toplo je zunaj. Za zebrast dres. Po kosilu pa se Krima s terase že skoraj ne vidi več … ker ga je že napadel dež. A Krim je daleč, dež pa ne prav hiter, zato se splača tvegati. Ko sva enkrat na cesti, je pogled na nebo enak središču sveta. Povsod naokrog temnina, le nad naju s kobilco še sije sonce. Razmišljam, do kam bom prišla preden me ujame dež (ali pa jaz njega) oziroma kako dolgo bom do doma vozila v dežju. Ko me na odcepu za Rašico prešine rešilna misel – “pejt na Rašico”. In sva šli. Klanček je res nepomembno dolg, a za slabih deset minut se ga nabere. In če noge še malo naviješ, na biti kar zanimiv šprinterski klanec. Spomin se vrne nekaj let nazaj, ko sem ta klanček uporabljala za intervale. Hm, kaj pa, če poskusim danes nekaj podobnega???

rasica

Prvič … prideva na vrh, dež je še zeeeelo daleč. Spust v Gameljne in  … greva še enkrat. Hrbet se malce upira, a nič pomembnega. Pogled z vrha razkrije, da je deževni oblak malce pospešil hitrost potovanja. A ker dva vzpona ne štejeta, sledi spust in še en skok do vrha. Med tretjim “vzponom” se pojavi ideja, da je pet boljša številka kot tri, a pogled na vrhu kaže, da bo treba ali vzeti pot zelo hitro pod noge, ali pa do vode do kolen. Uf … gremo hitro dol, pedala se vrtijo in kar naenkrat tekmujem z oblaki, ki se zgrinjajo od vsepovsod, Če je Rogla danes spet pokazal, kako se stopi na pedala, je torej dan za šprinte 🙂 Pa malce tudi dejstvo, da se mi ne da sušiti in čistiti kobilce 😀 Hitro napredujem (oblaki tudi), zadnji klanec preletim in kar naenkrat sem pred hišnimi vrati. Dežja pa od nikoder. Ne vem, če nisem kar precej razočarana, ker mi je uspelo? Pobegnit dežju, čeprav na koncu niti ni bilo videti tako zelo dramatično. In v tistem trenutku … se ulije, Ni začelo deževati, ulilo se je. In tako spet razmišljam, da bi bilo mogoče pametno sedmico vplačat. Očitno je sreča na moji strani 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s