Dan, ko so zvezde na tvoji strani


Neeee, nisem zadela na loteriji (čeprav imam včasih občutek, da sem zadnja leta res srečna dobitnica 😉 Sem pa ostala živa, nepoškodovana in tudi Mrcini ni nič. Ni pa dosti manjkalo, pa bi bili obe v popravilu. In tokrat to ni pisateljsko pretiravanje, pač pa kar golo dejstvo. Čakam na semaforju, na domačem semaforju, katerega barvne intervale poznam na pamet. Najprej se prižge rdeča luč tistim, ki gredo naravnost. Nato dobijo zeleno vsi, ki zavijajo na levo. In nato smo na vrsti tisti, ki prihajamo čez cesto kot pešci in kolesarji. Pogledujem h kolesarju, ki se je ustavil poleg mene, ocenjujem kolo, bel dres (ki tokrat za spremembo celo ne zgleda grozno), kolesarske noge in si mislim, da bi lahko ne bil tako vzvišen, ker tudi moja Mrcina ni krtkoenbicikl 😀 In potem se prižge zelena luč za nas, kolesarje in pešce. Čista moč navade je bila, da sem za vsak slučaj, preden sem s celim kolesom zapeljala čez prehod, pogledala, ali res vsi vedo, da imajo rdečo luč. Oba sva obstala napol na cestišču, jaz in ta drugi kolesar, saj nekdo rdeče luči sploh ni videl. Telefon v roki, sicer v višini oči, tako da imaš občutek, da vidiš tudi na cesto, a tisto kar je bral ali pisal, je bilo bolj zanimivo. Verjetno naju je zaznal s kotičkom očesa, saj so zavore začele škripat, okoli je nastala tista grozna tišina, ko samo čakaš, kaj bo, a na srečo s kolegom kolesarjem še nisva bila tako globoko na zebri, da bi naju avto odnesel s seboj, kajti ustavil se je za zebro … Priznam, tista beseda na p … ki sem si jo brundala še nekaj sekund, nikakor ni primerna, res pa je tudi, da na voznika celo nisem znorela. Verjamem, da se je ustrašil vsaj toliko, kot jaz in upam, da bo vsaj za kakšen mesec pozabil na branje in pisanje sms-ov med vožnjo. Tokrat to ni bil voznik, ki bi šel nalašč vame. Ni bil en tistih, ki namenoma zapeljejo čisto poleg tebe, čeprav imajo dovolj prostora, da bi šli lahko mimo, kot se spodobi. Verjamem, da ne vedo, da se v trenutku, ko prihajajo, pred njimi vali zrak, ki se zvrtinči, ko pripeljejo mimo in da je ta zračni val pogosto tako močan, da se človek komaj obdrži na kolesu (podobno se občuti v stoječem avtomobilu, ki mimo tebe pade kamion ali pa formula – a takrat si na štirih kolesih). Verjamem, da marsikdo ne ve, da so robovi cestišča še hujši kot sredine in da je tam toliko pasti, ki se jim moram izognit, če ne želim komu pasti pod kolesa (luknje, udarne jame in podobno). Verjamem, da ljudje res nimajo namena ubijati ali pohabljati kolesarjev, da pa gremo marsikomu res na živce. Ker tudi kolesarji nismo nedolžni, to je pač treba priznati. Se peljem zadnjič skozi Kamnik, lepo počasi (22 km/h) po kolesarski stezi. Na poti skozi omenjeni kraj, po omenjeni kolesarski stezi, mi nasproti (napačen vozni pas 😦 pripeljejo tri kolesarji. V brado odbrundam svoje standardne kletvice (ki me pomirijo), ko naletim na zmagovalko – gospa sprehaja psa. Ona stoji na kolesarski stezi, pes je na povodcu na travi, ki je na drugi strani pločnika. Prostora za iti mimo, ni. Gospa me gleda kot največjega sovražnika, morilca otrok in psov in še kaj bi se našlo. Sestopim s kolesa in počakam, da dojame, da nekaj ne bo v redu, saj nimam prostora, da bi šla mimo. Saj vem, soboto jutro je, ni se še čisto zbudila 🙂

Naslednja kategorija so pacienti, ki kolesarijo s slušalkami v ušesih. Jaz avtomobila ne slišim, kadar močno piha, kaj šele, da bi si v ušesa nabila še muziko. Res se imam preveč rada … Da ne govorim o mestnih kolesarjih, ki gredo (sicer skozi zeleno luč na svojem semaforju) brez kakršne koli očesne kontrole, ali je cesta res prosta. Zmagovalci med njimi pa so tisti, ki to isto storijo pri rdeči luči ali tam, kjer semaforja sploh ni. Včasih me prime, da bi stopila iz avtomobila in jih vprašala, če bi se res radi ubili. Če je odgovor pritrdilen, naj to naredijo tako, da se ne vržejo na mojo havbo.

Tudi kolesarji počnemo neumnosti. Med te pa ne sodi vzporedna vožnja, čeprav je videti, kot da se s tem delamo norca iz šoferjev. A dejansko hitreje prehitiš krajšo (in širšo) grupo, kot dolgo kolono. To je tako, kot če moraš prehiteti osebni avto ali pa ta dolg šleper. Ve se, kaj je lažje prehiteti. Pa tudi prijazni znamo biti. Kadar je za mano avto, ki me želi prehiteti, pa ne more, bom z roko pokazala, kdaj ima prosto pot. Ali pa se umaknila, če vidim, da še nekaj časa prehitevanje ne bo možno. Ja, tudi kolesarji smo prijazni in se zavedamo, da smo včasih komu napoti (tako ali drugače). In kdaj pa kdaj tudi kaj ali koga spregledamo. Tako kot je mene kmalu zatem, ko sem preživela cestni napad pri rdeči luči, spregledal (gledal, pa očitno ne videl) mopedist, ki je iz stranske ulice zapeljal Mrcini direktno pred nos in je lahko v živo preskusila, kaj pomenijo disk zavore. Gospod se je po 100 m obrnil in me vprašal, če je vse v redu. Je gospod, vse je v redu, samo adrenalin mi danes šiba po žilah tako, da bom naredila le en kratek krog in šla čim prej nazaj domov, na varno. Ideja, da bi vsaj dvakrat, če ne trikrat, splezala na Dobeno, se je tako izjalovila, saj je bilo šokov za glavo in telo za en dan dovolj. Ampak en vzpon sem pa Mrcini vseeno privoščila 😀

One thought on “Dan, ko so zvezde na tvoji strani

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s