Dež naj pada …


Dve zadevi sta skoraj dejstvo. Prva je zagotovo ta, da se s prvim dnem dopusta, začne deževno obdobje. Včasih je veljalo, da je deževalo na vsakem brevetu, na katerem sem se pojavila 😀 Očitno imam slab vpliv na vreme, zato sva letos za vsak slučaj že pred prvimi hribi šla v nakup ta hudih pelerin … Druga stvar, ki se letos ponavlja pa je, da s prvim dnem dopusta Garmin umre, nekaj ga napade, ne dela. Upam samo, da ne bo kakšen pripadnik teorij zarote mislil, da imam jaz kaj s tem …

No, dež torej pada. Vnaprej napovedan, pa vseeno vedno ostaja vsaj kanček upanja, da bova morda ujela nekaj ur nedeževja v celem dnevu. Današnja napoved je bila takšna, da je omogočala ne preveč zgodnji zajtrk ter precej počasno odpravljanje iz sobe. Smer je jasna – proti Tromeji, a greva kar iz Kranjske Gore, ne ljubi se nama prestavljati avtomobila do Rateč. Sonce nama dela družbo, še bolj vztrajen spremljevalec pa je veter, ki ga tukaj v takšni obliki nekako niso vajeni, saj po zraku leti marsikaj – od strešnih kritin pri nojih, do zaščitne ograje v Ratečah. Tudi midva kar precej hitro stopiva pod nekaj drevesi, saj veje kar dobro padajo po tleh. Nazaj grede ugotoviva, da sva se ognila še nekaj celim drevesom, ki so v času med najinim vzponom in spustom zamenjali svojo pozicijo iz stoječe v ležečo 😦 Pot iz Rateč nadaljujeva po klasični poti, ki gre najprej po nekakšni grapi, malce višje pa na cesto, kjer ugotavljava, da naju dež rahlo do zmerno zafrkava. Malo pada, pa malo neha, pa malo ojača, pa spet neha … saj ne veš, kaj bi s pelerino počel, bi jo dal gor, bi je dal v nahrbtnik, bi jo imel nekje pri roki. Tam nekje na sredi poti skreneva na levo, na stran naših zahodnih sosedov. Na pot, po kateri še nisva hodila, na pot, ki jo moram preskusiti, preden tja odpeljem kakšno skupino. Navodila so precej natančna, samo mulatjera nekako ni mulatjera, pač pa precej ozka pot, ki ji družbo delajo koprive. Kljub temu, da po poti teče potoček, pa je nekako videti prava, saj je recimo temu kolikor toliko shojena. Čeprav so koprive kar močne in jih imam na sumu, da že dolgo niso nikogar usekale in so se spravile na naju 😀 Dež pa se krepi in sedaj res že kar konkretno dežuje. Potoček se spremeni v potok, tako da ves čas hodiš nekako po poti pod vodo. Ko pa prvič zagrmi, mi srce pade v hlače. Dež ni problem, neviht pa res ne bi. Sploh ker hodiva po za naju novi poti … končno zapisana mulatjera res postane mulatjera, dež pa naliva vedno bolj in bolj. In grmi tudi. Kar dobra motivacija, da pospešiš korak 😀 Končno zagledava vrh in se utaboriva pod precej velikim nadstreškom, ki včasih verjetno služi bifeju. Tokrat sva na vrhu sama, midva in megla in orkanski veter in dež. Enkrat za spremembo pride prav skoraj vsa vsebina nahrbtnika – rokavice, kapa, skoraj bunda in pa seveda klasična hribovska hrana 😉

Zadaj pa megla (se vidi, da se nič ne vidi). Ko se megla malce dvigne, je pogled precej lepši in počasi se bo treba odpraviti nazaj v dolino.

Grmeti je nehalo, pihati je nehalo, samo še malo dežuje. Dejva čim prej pobegnit nazaj v dolino. Tako, za vsak slučaj, če se nebo slučajno spet razjezi.

Ne odneseva dobro pet, ko se začne … tokrat pa ne samo zvočna, ampak tudi svetlobna spremljava. obohpomagej, a lahk prosim sam dežuješ, ne pa ropotat, proooosiiiiim. Recimo, da bo v gozdu malo bolj varno, ampak tam je pa temno, Tako temno, da bi človek mislil, da mora kmalu spat 😀 Narediva obhod mimo ene podrte smreke, po poti, ki je bila še nekaj ur prej pot in se spremeni v potok (precej vodnat potok) razmišljava, ali sva slučajno kje zgrešila. Mokra sva itak do kosti, ko mi postane vse skupaj precej zabavno in glede na to, da sva na celem svetu sama, Igorja razveselim s posameznimi kiticami precej raznolikega pevskega repertoarja. Dež zaradi tega samo še bolj besno pada, ko ugotovim, da mi v gojzarjih kvakajo žabe. Tako lije, da nama v gojzarje voda z vrha teče 😀 En kratek preblisk naju prešine, da bi morda preverila, ali iz Rateč v Kranjsko Goro vozi avtobus, ampak to se pa res ne bo spodobilo 😀 In maširava dalje, v gojzarjih pljuska, pod pelerino je mokro, z rokavic voda ne kaplja več, ampak nekako lije, ko posije sonce. Ravno pravi čas, da ujameva lepoto Zelencev.

Ki so trenutno bolj rjavi kot zeleni … ampak so pa vsaj mirni. Nekaj ur pred tem, je bila tu deroča voda. Izkoristiva sončne trenutke, slečeva mokre stvari in verjameva, da naju do “doma” ne namoči več. No, veselje je res precej kratkotrajno 😦 kljub trdnemu sklepu, da pelerin ne dava več gor, pa če se spet na polno ulije, kar naenkrat besno vlečeva tako nujen pripomoček na plano, saj … no, spet lije. Glede na to, kar trenutno gledam na novicah, sva jo še kar dobro odnesla. Sicer mokra, ampak to ne moti velikih duhov, da se ne bi po prihodu domov zvalila na kavč in ujela zadnjih 150 km Toura. Za to bomo dihali naslednje tri tedne 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s