Naj pada zdaj dež


Samo naj enkrat tudi neha 😀

Že včeraj je padla odločitev, da greva danes na Pokljuko. Mrcini manjka klancev, dež je bil pa napovedan šele ob dveh popoldan. Ampak ko zjutraj prav po medvedje predolgo spiš, se na zajtrk vlečeš kot koprenasta oblačnost, potem še malce predolgo pripravljaš rezervne cunce (zunaj je 12 stopinj …), pa pumpaš gume in pač na splošno delaš vse počasi, štartaš ob taki uri, da obstaja precejšnja verjetnost, da bo malce kasneje štala 😀 Tja proti Mojstrani leti (že vnaprej vem, da mi taista pot nazaj grede nikakor ne bo več najbolj všeč), čez tisti klanec proti Radovni gre tudi kar precej sveže, dolina Radovne je vedno lepa (sploh če ni prometa, kot je bilo to danes), nato pa se začne klanec. Resda je še vedno hladnih 12 stopinj, a slačenje se začne. Že vnaprej vem, da bom na vrhu mokra do kosti, a tokrat ne od dežja, pač pa od notranjega gretja 😀 Nabašem vse odvečne cunje v žepe in počasi začneva rint v klanec. Meni osebno se zdi del do Zatrnika najbolj neugoden, potem pa že nekako gre 😉 In vmes ves čas razmišljam, kako hitro so se morali peljati na zadnjem kronometru, da so bili na vrhu v pol ure. Midva sva potrebovala dobro uro več 😀 Pač, počasi in zanesljivo … Oblačno je, a se ne oblači še dodatno, kar pomeni, da dežja ne bo. Močno so vidne posledice včerajšnjega neurja, drugega posebej omembe vrednega pa ni. Ni ljudi, ni krav, ni medvedov 😀 Pribrcava do Rudnega polja in že v letu naročam štruklje (Igor to ve že od Zatrnika dalje :D). Nisem se menda zastonj borila, a ne 😉 Malce še debatirava z natakarico, ki se naju spomni izpred meseca dni, ko sva se preganjala po klancih nad Pokljuko. Menda sva danes prva gosta in če lahko ugibam, sva bila verjetno tudi edina. Ravno uživaško uživam v štrukljih, ko Igor pravi “glej radarsko”. Ajooooj, tole pa ne bo v redu 😦 Četudi je nebo še vedno videti precej nedolžno oblačno in brez namere dežja, pa vseeno prestaviva v višjo prestavo, se oblečeva kolikor je možno hitro in jo še z večjo hitrostjo odkuriva proti dolini. No, ni trajalo dolgo, bolj natančno kakšni dve minuti, ko je nežno začelo. Najprej človek niti ni prepričan, ali je res dež, ali pač slišiš veter. Dokler ne naliva že tako močno, da veš, da je dež. No, zdaj smo pa tam, kjer ni muh. Do Kranjske Gore imava še 40 km, dež pa pada, kot bi mu kdo posebej plačal … Diski se izkažejo kot precej dobra stvar, še vseeno pa spust ni uživaški, kot bi lahko bil. Tam nekje okoli Gorij dež čudežno izgine, a le zato, da vzame zalet in … “A se malo ustaviva in prevedriva tole, kar je pred nama???” Če bi dobro videla, kaj je pred nama, bi verjetno rekla “ja”. Tako pa v stilu slabega vremena in softičev midva šibava dalje. V res dober naliv. Zdaj je pač mokro vse, kar do sedaj še ni bilo. Vrne se znan moker občutek v čevljih, ko spomini odplavajo na enega od DOS-ov, ko smo več plavali kot kolesarili, pa na brevet v Veroni, kjer je 200 km lilo kot iz škafa. Pa na drug brevet, ko sva z Borisom po 12 urah nonstop dežja ob štirih zjutraj iskala kotiček, kjer bi se lahko ustavila, se preoblekla, posušila. Skratka na en kup dirk, kjer pač moraš it naprej, čeprav veš, da ni toplega tuša še kakšen dan 😉 Tokrat pa pač ne. Še vedno lije, od las kaplja, v čevljih čmoka, spod kolesa voda šprica direkt na zadnjo plat, če pridem preblizu Igorjevemu kolesu, me zalije še od spredaj. Ampak nama je fajn, Igor pravi, da je prava žurka. In ker dobre žurke ni brez glasbe, mu postrežem z repertoarjem pesmi na temo dežja. Edina, ki jo znam res celo, so Žabe, ki so mele svatbo 😀 Res se čudim, da še ni pobral šila in kopita, ampak mogoče je imel pa veliko vode v ušesih, pa me je malce slabše slišal. Pa tudi petje ni trajalo dolgo, saj pač s široko odprtimi usti popiješ več cestne vode kot bi si jo želel. Seveda neha deževati takoj, ko se ustaviva … klasika, kaj naj rečem drugega. Potem pa vroč tuš in pod odejo gledat Tour. Ko začneva gledat midva, oni že nekaj časa vozijo po soncu. Jah, ni kaj, očitno imajo več sreče, kot midva. Danes je tako lilo, da tudi slikc ni … Je bilo pa dobro 90 km, s kar precej višinci. Zdaj pa ne greva več ven, dokler res ne neha deževati. Mogoče bo to šele enkrat naslednjo pomlad …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s