Kraljevski dvojček, ali ko gre pamet po svoje


Končno se je obetal res lep, pozno poletni ali zgodnje jesenski dan. Jutranje sonce je intenzivno preganjalo koprenasto meglico in temperatura je vztrajno naraščala proti solidnemu plusu. Seveda greva danes na Mangart (v resnici na Mangartsko sedlo, ampak še nisem slišala kolesarja, ki bi temu dejansko tako rekel. Ne, vsi rinemo s kolesom na Mangart!) in samo na Mangart. Tempo do Trbiža narekuje naklonina, obrnjena v minus, v nadaljevanju pa je tempo prilagojen misli, da je treba odbrcat še nekaj kilometrov ne prav nežnega klančka. Skratka najprej relativno hitro, nato pa relativno počasi. Najlepši del kanca se začne takoj po odcepu s Predela in se ne neha vse do vrha. Vmes je seveda vse: Klepetavi kolesarji, ki padejo mimo (na špagete, ne na elektriko!!!) z režečimo obrazi. Omamno dišeči borovci (ali pač neki drugi iglavci, ki lepo dišijo). Prekrasni razgledi. Ne tako zelo temni, a mokri tuneli. Lahkotno brcanje v kanec in v naslednjem trenutku mučenje. Pač vse. Nekje pod vrhom sestopim, da raztegnem hrbet (kar se kasneje ponovi še vsaj dvakrat, ampak sedaj sem našla dober izgovor, da vmes malce vdihnem in počijem 😀 ), nato pa počasi, res počasi proti vrhu.

Po zadnjem tunelu sem že na avtopilotu in totalno nesodelovalno za pogovor razpoložena. To je stanje, ko se najbolje počutim sama s sabo, ko se ves svet zoži na globoke pogovore mene z mano, ko si vedno znova najdem različne izzive, ki jih moram premagati do cilja, različne načine odštevanja kilometrov, časa do vrha, skratka na plano potegnem vse možne načine samomotiviranja. Vsakega klanca je enkrat konec, če ne prej, pa na vrhu. Ker pa se s ceste ne vidi tistega, kar hočem pokazati sotrpinu na klancu, zagrabim Mrcino in jo mahnem peš še malo v hrib. Če bi lahko tudi govorila, bi mu rekla, naj pride za mano, tako pa sem samo nekako gestikulirala, kar naj bi pomenilo “prid že sem, pa ne sprašuj preveč, ker ne morem govorit :D”. Za pogled na Belopeška jezera greš pač še malce po travi v hribček.

In seveda za nujne fotke kot dokaz, da sva bila res na Mangartu.

Ko je protokolaren del zaključen, je končno čas, da se človek tudi malce okrepča in obleče v nekoliko bolj temperaturam ca 2000 m nad morjem primerna oblačila. Med mletjem že tretje frutabele, naredi Igor precej dolg uvod v predlog, ki ga napove z besedami “najprej do konca poslušaj, pa ne me prekinjat”. Priznam, idej, kaj vse bi sodilo pod nespodobno oziroma nesramno povabilo, sem imela kar precej, pa me je spet presenetil 😀 Začelo se je pa nekako takole:”Ej, jutri bi midva naredila en krajši krog (sva ga, namesto 25 km, sva šla samo 20 km peš v hrib pa dol), pa bi šla midva dans mogoče najprej nekaj pojest v Bovec (aha ok, to je že hudič, ker je Bovec na drugi strani hriba, tam kjer ne spiva ...), kosilo recimo, potem pa bi šla čez Vršič nazaj.” Odgovor – tišina. Razmišljam, da bi mi njoki res pasali 🙂 Razmišljam pa tudi, če so eni njoki res vredni trpljenja na še enem klancu. Ker vem, kaj me čaka, a se moram resno pogovorit sama s sabo. Bi šla, ampak hkrati ne bi šla. Vreme je lepo, res idealno, a mogoče bi bilo vseeno bolje, da ne bi šla. Če bom šla, grem navsezadnje lahko tudi peš čez Vršič, a mogoče bi vseeno raje prišla prej nazaj do Kranjske Gore in se zavalila nekam ob jezero na plažo. Ufff, vem, kaj me čaka in vem, da nisem idealno navožena. Igor mi da časa za odločitev do odcepa in na odcepu zavijem levo. Ne vem zakaj, verjetno je zmagala tista “s problemom se bom ukvarjala, ko bo do njega prišlo”. In nekako drviva proti Strmecu, pa nato proti Logu, zavijeva levo proti Trenti in v prvo gostilno na njoke. Vmes sem si za vsak slučaj tudi že pripravila seznam vseh, ki tako ali drugače domujejo v Bovcu in bi me lahko dostavili na vrh Vršiča (z avtom, se razume) in vseh, ki so doma v Kranjski Gori in bi mi podobno uslugo naredili z druge strani. Sicer sem ugotovila, da imam nekatere samo med FB prijatelji, ne pa tudi v telefonskem imeniku, ampak če bi bila nuja, bi, verjamem, pomoč prišla z največjim avtom 😀

Njoki in dodaten sladkor v obliki tekočine poskrbijo za to, da gre do 50. serpentine presenetljivo lahkotno, Soča je točno takšna, kot jo opisuje Gregorčič, prometa je ob relativno pozni ure že malo in začnem si domišljati, da bo šlo brez težav tudi do vrha. Seveda se to ne zgodi, niti slučajno 😀 Hitrost pade na minimum, ki še omogoča, da ne tresneš s kolesa in pri 49. serpentini že vem, da bom do vrha delala nekaj z ježem … Ampak nekako gre, kar gre, počasi, nič kaj preveč navdušeno, ampak zdaj ni vrnitve (sicer je pa ni bilo že ob izrečenem vabilu 😉 ). Vmes ugotovim, da se je Igor že dodobra navadil na mojo totalno odsotnost daru govora, kadar se ukvarjam sama s sabo in me niti ne skuša več zaplesti v pogovor. Verjamem, da mu je bilo dolgčas, vleči se takole uro dolgo v klanec, pa ves čas biti popolnoma nedružaben … še meni je bilo, pa sem imela kar nekaj zelo konstruktivno destruktivnih monologov. Najbolj neugoden trenutek vedno nastopi štiri serpentine pod vrhom, ko vedno mislim, da sta ostali samo še dve, čeprav vem, da so štiri. Kočo na vrhu že vidiš, pa je še tako daleč. Jah nič, sestopit z Mrcine, se spet malce raztegnit (tale hrbet res prav pride za marsikateri izgovor), nato pa počasi proti vrhu. Tam pa mraz, sonce je že zdavnaj potonilo za višje hribe, pa tudi večerja se je že bližala. Ker brez fotk ni dokaza, da si res budala, nahecava enga motorista, da naju slika.

Glede na nadaljevanje poti, bi lahko bilo to celo zadnje dejanje mojega tlačenja zemlje. To, da je na spustu nordijski mraz (še posebej, če imaš na sebi res popolnoma premočeno majico, zunaj pa je ostalo celih 15 stopinj in anorak res ne more opraviti svojega dela), bi človek še nekako preživel. Ampak … vem, zakaj so kocke še vedno tam, kjer so. Prepričana pa sem tudi, da bi lahko bila cesta med kockami vseeno bolj podobna cesti, kot pa razriti pokrajini Lune. Pa tudi kocke bi lahko bile malce bolj zaščitene, če jih želimo ohranjati kot zgodovinsko znamenitost. Mrcina, ki se ponaša z delovnim imenom Roubaix in kar precej dobro prenaša tudi razdrapane ceste, luknje in grbine in kaj vem, kakšnega vraga še, je na spustu ječala tako, da sem bila skoraj prepričana, da bo spustila dušo in razpadla na prafaktorje. Edina možnost, da bi se z Vršiča spustila več kot enkrat na nekaj let bi bilo dejstvo, da se ob takem razmetavanju delov telesa, ves celulit spremeni v nekaj, kar nato izhlapi. To bi bil edini dokaj dober razlog, da bi se prostovoljno vozila z Vršiča proti Kranjski Gori. Zdaj tudi vem, zakaj sva naslednji dan pešačila na Vršič – da bi našla odpadle dele telesa in biciklov 😀 To, da je bil slučajno tudi Goni Pony tisto soboto, je bilo samo nepomembno dejstvo, tako, za zraven 😉 Spust je botroval tudi temu, da Mrcine nisem peljala na obljubljen ogled, ampak se je pot skorajda brez zaviranja končala pod vročim tušem in z vročo govejo župo v želodcu.

V resnici pa ni bilo tako zelo grozno, kot se morebiti sliši. Brez mal trpljenja pa tudi ne moreš odpeljati kraljevskega kroga, dveh klancev prve kategorije, dobrih 100 km in nevemtočnokolikoampakveliko višincev. Pa mal morš bit tudi premaknjen 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s