Lago di Garda

Načrt za prvi dan dopusta je bil raziskati ceste okoli Gardskega jezera. Na bikemapu je narisana cesta okrog in okrog jezera, dobrih 140 km je dolga. Na netu podrobno opisujejo kolesarsko pot okoli jezera, ki bo menda letos končana, večina je pa že v uporabi. Skratka, videti je bilo zelo obetavno, vremenska napoved pa je kazala na pravo poletno vožnjo. Za vsak slučaj, da se ne bi kdo snel z verige, sva se dogovorila, da bova šla lepo počasi, s povprečno hitrostjo nekje okoli 20 km/h. Problem pri jezeru je ta, da si vmes ne moreš premisliti in iti po bližnjici nazaj, zato ne bi bilo dobro, da se vmes zaletiva v kakšen zid.In sva šla. Nobenega prometa, ves čas lep razgled in pogled na veliko vodo. Kolesarska steza je zaenkrat samo tista, ki je namenjena vsem, še najmanj cestašem. Ampak saj je nenazadnje niti ne potrebujeva, cestaši sodimo na cesto J  Dejstvo, da sva svojo kočo postavila na turistično najmanj obljuden del jezera, je botrovalo temu, da prometa na cesti na začetku skorajda ni bilo. Le nekaj kilometrov kasneje pa so se začele dogajati polžje premikajoče se kolone. Človek bi najprej pomislil na dela na cesti, ampak ne … samo ogromno pločevine, ki se premika proti plažam jezera. Relativno hitro sva se tako naučila novega pravila vožnje – kolesar in motorist ne čakata v koloni, pač pa se počasi in previdno pomikata naprej po sredini. Vsi to počnejo, avtomobili pa se pomikajo naprej po svoji skrajni desni strani. Tako varno, kot tu, se na cesti že dolgo nisem počutila, pa čeprav sem vozila v koridorju med dvema kolonama. Kako nekaj normalnega je to, se je pokazalo takoj, ko je šel nasproti policaj. Umakne se na svojo desno in to je to. Saj ne, da bi človek na ta način vozil z normalno hitrostjo, a se premikaš in je nekako varno. Vseeno pa tovrstna vožnja ni nestresna in kmalu se odločiva, da greva s ceste pogledat, kaj se dogaja s tako zelo opevano kolesarsko stezo okoli jezera. Ne vem sicer, kako nama je uspelo, a res nama je – do jezera ni bilo 100 m, a so domačini postavili stojnice in se šli tržnico. Ne glede na to, da so časi čudni in da se turistična sezona še niti začela ni, pa so ljudje dobesedno lezli drug po drugem. Na koncu sva ugotovila, da je bila tržnica postavljena v dolžini dobrega kilometra in da se vseeno hitreje premikaš na cesti, kjer so stoječe kolone vozil, kot po poti ob vodi. Tako se spet vrneva na cesto, kjer se zabava nadaljuje. Sredi ceste en gospod obrača avto. Očitno se je odločil, da je kolona v drugo smer krajša in hitrejša. Manever mu je vzel reci in piši debelih 5 minut, dokler ni policaj posegel vmes in mu pomagal, da je avto obrnil (avto = nekaj malega, cesta = normalno široka, obračanje = prikoličar bi prej obrnil). Končno se promet malce umiri, sva mimo očitno najbolj želenih plaž na vzhodni obali jezera, cesta je lepa, veter zmerno v hrbet, kar lepo napredujeva. Počasi prihajava do severnega dela jezera, dela, ki je meni osebno bolj všeč, bolj slikovit, pa seveda tudi bolj vetroven. Še fotka na skrajnem severnem delu jezera (da nisi na morju veš samo zato, ker po vodi plavajo race in labodi) in gasa nazaj domov.

No, do tega dela še nisva našla tiste tako opevane kolesarske poti … Kar naenkrat se pred nama pojavita dve zadevi – ena je tunel, druga pa nadvoz, kamor zavijajo kolesarji. Aha, to je to! Očitno kolesarska steza, ki sva jo iskala. Zavijeva čez nadvoz in nato naprej v klanec. Ki pa kar naenkrat ni več asfalten, ampak se spremeni v makadam. In to ne v makadam za specialce, ampak v makadam za … no, s traktorjem bi se kar udobno počutila 🙂 A midva še kar verjameva, da je to prava pot, čeprav sva edina, ampak res edina s tankimi gumami in edina, ki rineva gor. Zadeva postaja vedno bolj čudna in z vsakim metrom v klanec sva manj prepričana, da je to res pot, ki jo iščeva. 1. Voziva po grobem makadamu. 2. Jezero je vedno globje in dlje od naju. 3. Da bi se vračala po isti poti je preveč nevarno, zato pač rineva dalje. A nekako verjameva, da bova prišla na glavno cesto … Ko končno prideva do asfalta, si oddahneva, nekako prepričana, da sva sedaj na glavni cesti ali pa vsak zelo blizu nje. Dokler … jaz ne zagledam ceste, Igor pa enega globokega jarka, ki ne daje upanja, da lahko prideva do ceste, ki jo vidiva. Nazadnje le pribrcava do glavne ceste, tam pa situacija postane več kot zelo resna. Zemljevid kaže, da sva zgrešila. Popolnoma zgrešila. Tako zelo zgrešila, da si bova pot podaljšala za vsaj 50 km in nekaj dodatnih klancev. Da bi se vrnila po makadamu, po katerem sva prišla, ne pride v poštev. Lahko se sicer vrneva kakšnih 6 km nazaj in prideva na mesto, kjer sva prvič zgrešila, a … no, to pa je problem, saj lahko na pravo mesto prideva samo skozi tunel, skozi katerega pa kolesarji ne smejo. Saj bi nekako zamižala na eno oko in tvegala, ampak ta vrag je bil dolg skoraj 5 km!!! Kaj pa zdaj??? Na levo ne, nazaj ne, na desno ne … no dejmo zdej razmišljat, kaj lahko narediva. Kaj pa če, kaj pa če … Ja nč, veš kaj, jaz bom kar lepo en kombi al pa kamer poštopala in prosila, da naju zapelje skozi tunel. To je edina opcija, da prideva tja, kamor bi morala priti. Nekaj minut tehtava in ker se ne pokaže boljša rešitev, že maham prvemu kamperju, ki pa se dela, da naju ne vidi. Naslednji kombi se ustavi, gospod naju gleda prestrašeno, kot da sva množična morilca, a naju s kolesi vred vseeno naložijo in odpeljejo skozi tunel. Ko naju na drugi strani tunela odloži, si oddahnemo vsi. Gospod, ker nisva ubila njega in njegove družine, midva pa, ker sva končno spet na mestu, od koder se lahko vrneva na cesto, po kateri morava priti nazaj do najinega doma. Tokrat ne nasedeva več zgodbam o prekrasni kolesarski poti (mimogrede, kasneje sva na njo naletela, a naju ni več ganila), pač pa se peljeva kar lepo po cesti, tako kot je tudi prav. In greva skozi tunel, kajti to je edina opcija. To je drug tunel, skozi tega kolesarji lahko gredo, saj druge opcije ni. In tako se začne kolobocija na zahodni strani jezera. Cesta je ožja, tuneli pa si sledijo pogosteje kot letošnjo pomlad dežuje. Vožnja je več kot stresna. Če kdo ne ve, kako glasno je v tunelu, naj si kdaj odpre okna na avtomobilu, ko se pelje skozi. Posebne zvočne efekte dodajajo še motoristi, za piko na i pa sploh ne vem, ali slišim avtomobile in motorje, ki so že mimo, ali se mi šele bližajo, skratka norija zvokov. Psihična utrujenost je vedno večja, zato skleneva, da se ustaviva na kavi na soncu. Najdeva kraj, kjer bi to rada storila, a do tja vodi pot zgolj in samo skozi tunel. Glede na to, da sva bila tako ali tako spet v cevi, zavijeva v drugo cev  in iz nje na tako zelo nujno potrebno kavo. Po kratki pavzi spet nazaj pod zemljo in proti jugu, domov. Dolina se počasi širi, cesta postaja bolj prijazna, ko se spet pojavi … kolona vozil. In spet manevriranje med avtomobili, kar traja kakšnih 10 km doda še eno malo piko stresa na že tako zrahljanje živčke zaradi tunelov. A je lepo, sploh ker se bližajo zadnji kilometri kroga okoli jezera. Spet se zgodi kolona polžev, a tokrat se pojavi tudi znak, da je do najinega cilja samo še 5 km. No, to bova pa že zmogla, a ne J Na naslednjem rondoju je do cilja še vedno 5 km. Naslednji rondo je kakšnih 800 m kasneje, do najinega cilja pa še vedno 5 km. Men se zdi, da me nekdo nat… ko pride četrti rondo in spet istih 5 km do cilja. No, zdaj sem pa že mal jezna in godrnjam sama pri sebi in se zamotim tako zelo, da se kar naenkrat pojavi zadnji rondo (na katerem pa piše 4 km), drugi izvoz in najina koča na vidiku. Tako, krog okrog jezera narejen, napisana nova zgodba, Garda naju bo zagotovo še videla (ampak ne v tunelih :D), zdaj pa mal počivat, potem pa … novim zgodbam naproti.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s