Toskana

Ležeč na plaži ob Gardskem jezeru, na prijetnih 28 stopinjah in z nogami v vodi, kujeva načrte za nadaljevanje dopusta. Glavni cilj dopusta je Stelvio, okoli tega se vse vrti že zadnjih nekaj let, zelo intenzivno pa zadnjo zimo. Vsak dan spremljava, kdaj ga bodo končno odprli, spremljava vremensko napoved in se zaradi še vedno zimskih razmer na severu pripravljava na drugo opcijo – da greva v bolj tople kraje. Ko se tik pred odhodom pokaže, da je na severu za naslednji teden dni napovedana mokra zima, se (sicer na začetku ne najbolj navdušeno) odločiva, da obrneva na jug in greva v Toskano. V res dobro voljo me spravijo obeti, da se bova lahko vozila med polji sivke, da so tudi tam klanci in da greva na toplo.

Tako torej v petek zjutraj kočo obrneva proti jugu in se podava na pot. Vmes se malce stresno vrtiva po parkirišču manjšega trgovskega centra, saj je treba v šoping po nekaj vode in ostale hrane, parkingi pa imajo rampe, ki kočam na kolesih preprečujejo dostop. No, najina je na srečo tako nizka, da nimava težav, malce strahu je pa vseeno prisotnega. Potem pa na avtocesto, navigacija je nastavljena, greva še tankat in via Toskana. Vožnja je sproščena (jaz sem na vrsti, da uživam za volanom), razpoloženje vrhunsko, se spravim prehitevat en kamion pred sabo, prestavim eno prestavo nižje, dam gas … pa reče koča vufff, cukne in zmanjša hitrost. Opala, tole pa ne bo v redu 😦 Dam še eno prestavo nižje, zapeljem skrajno desno, najdem tisto SOS luknjo in kočo ustavim. Lučka za motor sveti rumeno, torej kakšne posebne panike ne bi smelo biti, ampak Igi daj pejt ti zdej naprej vozit, men se roke tresejo. Počakava nekaj minut, da tista rumena lučka ugasne in greva dalje. Kar gre … kakšen kilometer, potem pa se odloči, da bo spet nardila vufff, zmanjšala hitrost na še manj kot prvič in se sploh obnašala, kot da se ne gre več. Kar precej divje se je vozit po avtocesti s štirimi pasovi, ti se voziš pa ne po skrajno desnem pasu, ampak še bolj desno od njega in skorajda ribaš po ograji. Ker si ne upaš ostati na desnem pasu in ker več kot 60 na uro itak ne gre. Pridrsava do prvega počivališča in greva v akcijo … Koča se ne premika dovolj zanesljivo, da bi sama našla pot do servisa, zato naju naložijo na vleko in hopla v Bologno na servis.

Prve novice so obetavne. Do konca delovnega časa sta še skoraj dve uri, kočo bodo takoj pregledali in kmalu pridejo povedat, da se je filter za nafto čisto zamašil in da ga bojo zamenjal in da če je to to, greva lahko čez eno uro naprej. Oh, še sreča, da je samo to, a ne 🙂 Skleneva, da imava še vedno dovolj časa, da do večera prideva do San Gimignano in nato naslednje jutro začneva s kolesi odkrivat griče in gričke Toskane. Igrava na karto sreče, a ko pride gospod s servisa ugotoviva, da naju je sreča zapustila. Ker ni bil samo filter … vsaj še pumpa je šla k vragu (to se je pa slišalo, ja …) in koča ni vozna. Pravzaprav so jo komaj vžgali, komaj, komaj se premika. Do konca delovnega časa pa samo še 15 minut. Rečejo, da bojo v ponedeljek nadaljevali z delom in ugotavljali, kaj je narobe. V soboto ne delajo, noben drug servis pa tudi ne. Kaj naj torej storiva? Lahko greva v hotel do ponedeljka, ampak če koče v ponedeljek ne bodo mogli popraviti, ne veva, kaj bova. Kaj torej? Lahko mogoče prespiva tu, na servisu (v koči, se razume) in naju pride naslednje jutro iskati vleka iz Slovenije? Ne, ne smeva. Koča mora na ulico pred servis. Komaj, komaj jo spraviva na mesto pred rampo servisa, ko dokončno izdihne. Vleka iz Slovenije je takoj obljubljena, a bo prišla šele sredi noči. Bologna ni glih takoj za mejo, a ne 😦 Tako ob dveh zjutraj kočo naložimo na kamion, midva pa dobiva avto, da se lahko odpeljeva domov. Ob šestih zjutraj se tako v solzah razočaranja, žalosti, jeze in utrujenosti zrušiva v domačo posteljo. Toskane nisva videla. Stelvia tudi ne. Pravzaprav nama je crknjena koča vzela 12 dni dopusta. In tako sva danes, namesto po sončni Toskani in med polji cvetoče sivke, naredila en krog po vetru in dežju v okolici domače hiše, sivko pa hodim vohat na vrt.