Passo Falzarego


Stelvio NI del Dolomitov, zdaj to menda že vem … ampak vseeno, bi se morda za en dan al pa dva ustavila še malo v Dolomitih? Čisto malo, tako za povohat … Našla sem že tudi prelaz, ki je na poti do naslednje destinacije 🙂
Tako nekako je bil slišati pogovor o načrtovanju dopusta. S kočo na kolesih si res precej svoboden (če glih ne crkne) in tako je po noči, prespani na uradnem parkingu za avtodome, kjer pa je zagotovo še medvede strah, sledil premik do naslednje destinacije – Alleghe. Parkirava kočo in greva. Pač, sledi dobrih 20 km klanca, čist tako na izi, za prvi dan. Kaj bo naslednja dva tedna, bova sproti razmišljala 😀 Ravnine na tem delu sveta skorajda ni, zato je za ogrevanje malce naklonine, nato pa se uradno začne. Res na izi, 20 km (menda ga je celo 23) klanca ni nekaj za po nedeljskem kosilu. Cesta pa lepa, asfalt nov, prometa ni več veliko, samo ne glej gor, ker to pa ubije vso motivacijo. Prvih nekaj malega km je morda malce bolj strmih, potem pa cesta, ki je bila že prej prijazna, postane ultra prijazna. Tako lepo počasi se vzpenja, vmes premore celo nekaj ravnine (da ne bi sedaj kdo mislil, da je res ravnina, samo klanec je malo manj klancast). Spodaj ostaja vasica (seveda ima nogometni stadion), pred očmi pa se odpira pogled, ki se ga ne moreš naveličati – Dolomiti v vsem svojem razkošju. Nisva čisto natančno pogruntala, kaj gledava, je bilo pa prekrasno. Tako zelo, da pozabiš, da greš na klanec in da boš verjetno do gor gonil dve uri. Z vsakim obratom je svet lepši, ves čas se kaj dogaja. Zmagovalec pa kuža, ki se je peljal v košari na balanci specialke. Čista filmska scena – ušesa so plapolala v vetru, dlaka zalimana nazaj, žnable je veter zavihal tako, da se je kuža režal na vsa usta in zgledal je ultra srečen. Prava kosmata legenda. Jaz bi mu sicer nataknila čelado, ampak naši domači psi niti niso preveč navdušeni kaskaderji, zato mogoče to niti ne bi bilo potrebno. In greva midva lepo dalje. Ura mine, druga se skoraj izteka, ko je klanca kar naenkrat konec. Pismo no, saj je dolg, ampak ni pa hudo naporen in človeku kar malo žal postane, da je na vrhu. Da pa ne bi slučajno na plodna tla padla kakšna ubrisana misel, se po obveznem nabiranju dokaznega materiala, da sva bila na vrhu, vrneva v dolino. Tudi spust je meni, previdnemu zajcu, ki je začel prepozno kolesarit, da bi se naučil pravilne tehnike spuščanja in ki ga je strah malce večje hitrosti, zdel tako zelo ok, da tud diski niso zasmrdeli 😀 Skoraj do konca. Moram priznati, da leve ovinke še nekako dostojno speljem, desni ostri pa so moja nočna mora. Rabim pač celo cesto (razen s Črnivca, tam mi pa kdaj tudi kakšen lep desni ovinek uspe), kar je ob nasproti prihajajočem avtomobilu, motorjih, ki prihajajo od zadaj in tistemu najbolj strmemu delu ceste reeees zelo neprimerno početje. Ampak sem zvozila (res pa je, da so se zaradi tega vsi ustavili, sicer bi šla zihr pod kakšna kolesa). Zadnji trije kilometri, ki bi morali pomeniti razpeljavo, so potekali skladno s tradicijo. S hudim kontra vetrom, ampak če se voziš “u pozadini” se ne matraš prav preveč 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s