Resia


Ne, to ni pokrajina ob meji, to je prelaz med Italijo in Švico s prekrasnim jezerom malce nižje. Jezero samo po sebi ne bi bilo tako zelo posebno, če ne bi nekje v 50-ih letih prejšnjega stoletja ob gradnji akumulacijskega jezera načrtno potopili vasice, nad gladino vode pa je ostal le cerkveni zvonik, ki danes kraljuje sredi jezera. O vsem tem sem brala in slišala že pred sedmimi leti, ko sem bila prvič tam. Bilo je leto pred brevetom Paris-Brest-Paris, leto, ko je bilo potrebno opraviti kvalifikacije za predprijavo, potem pa si se moral tako ali tako še kvalificirati. Poenostavljeno – šli smo na brevet Verona – Resia – Verona, v dolžini 600 km, od tega je vsaj 100 km deževalo (verjetno pa še kaj malega več, ampak potem ti je tako ali tako vseeno). Takrat smo na prelaz prišli ponoči, v trdi temi in smo jezero videli le kot temno površino, cerkvice pa sploh ne, ali pa je bila morda osvetljena, kdo bi se spomnil. Zato je bilo potrebno priti še enkrat, podnevi, da si človek to čudo tudi v živo ogleda. In tako sva šla. Od najine koče na kolesih je jezero oddaljeno le 25 km, moj spomin pa je vedel dvoje: bolje bo, da greva z mtb kolesi in klanec je samo na koncu. Kar se tiče mtb koles so prav prišla samo nekje proti koncu, ko se je res pojavil makadam in pa na spustu, ker sem s širšimi gumami po mokrem asfaltu malce bolj pogumna. Klanec pa ni samo na koncu, ampak je ves čas, vseh 25 km. Če zgrešiš kolesarsko stezo, je še bolj zoprno, ker se kar naprej malo zgubljaš. Pa se je končno posvetila tudi žarnica – “jaaa skozi tole vasico smo se pa peljali, se spomnim, ker smo mislili, da smo se zgubili”. Uf, končno sva na pravi poti 🙂 Veselje pa se hitro sprevrže v neko čudno vzdušje, ko naju tabla preusmeri na obvoz, češ da je kolesarska pot zaprta. Na srečo nama prijazni gospod pojasni, da je itak vikend in ne delajo in da se do po kolesarski priti do konca. No, pa greva. Vlaga ubijalska, cunje se lepijo na telo, od povsod teče, mraz je, zoprna sem, ker vsaj v tistem trenutku mtb kolo ni bil prava izbira, Igor pa, kot pač moraš narediti majhnemu otroku, ki je siten, situacijo reši s frutabelo. No, pa je bolje 🙂 Pa še jezero se pokaže. Ampak … jezero že, jezero, samo cerkvice pa nikjer … V bistvu je, a še kar daleč naprej. Hm, nisem se menda zastonj borila s klancem in sama s sabo, da bi se zdaj obrnila in šla nazaj. Pa še na pico greva. Torej, ušesa nazaj zavihat, pa po gasu. Zdaj je že ravnina, sonce se končno pokaže, z njim pa tudi razlog, da sva se sem gor sploh odpravila. Čeprav jezero še ni do konca napolnjeno po spomladanskem čiščenju in je vode nekoliko manj, pa je pogled še vedno veličasten in dih jemajoč. Po obveznem nabiranju dokaznega materiala, da sva res bila tam, pa je čas za iskanje picerije. Ki pa se izkaže za neuspešno početje. V eni gostilnici kuhinja ne dela, v drugi imajo samo sladko, tretje pa ne najdeva. Najdeva pa trgovinico s hrano in ker človek ne more biti na kolesu lačen, poskusiva srečo. Trgovinica je res majhna, predvsem pa zelo “domača”. Gospa prodajalka nekako dojame, da želim dve žemlji al pač kar koli lahko najde v košari. Tako je prijazna, da z rokami prešlata ves kruh, da mi potem da dve žemlji, ki sta najmanj suhi. Potem odreže še dve kajli sira, ga zavije v nek papir in vse skupaj vrže v papirnato vrečko. Če si predstavljam, da si je tik prej umila roke, sem kar pomirjena 😀 Pomalicava pico, ki ni pica, ampak sendvič rahlo sumljivih higienskih standardov in jo mahneva proti dolini. Glede na to, da so se nama za hrbet začeli valiti ne preveč rožnati oblaki, je bil spust proti dolini kar precej hiter. Omejitev 30 km na uro, ki velja na tej kolesarski stezi, sva prav dobro kršila, a na srečo je bilo vreme res kislo in mrzlo in nasproti vozečih ni bilo. Sva pa midva tokrat zadela kolesarsko pot in ko sva bila enkrat tam, so se začeli vračati tudi spomini. oooo tukaj bo pa en res fuuul strm del. In je bil. Na srečo sva se spuščala … Vreme se je vmes že malce popravilo, posijalo je sonce, nehalo je zebsti, ko sva dobesedno priletela pod tuš. Malce imam lokalne prebivalce na sumu, da jim gre mimo hiš potegnjena kolesarska steza močno na živce, saj so bili škropilniki, ki jih sicer po vsej pokrajini uporabljajo za zalivanje jablan, usmerjeno točno na kolesarsko stezo. Pa ne lepo, razpršeno, da bi človek lahko dobil občutek, da vozi po pršcu. O ne, to je bilo kakšnih 10 škropilnikov, ki so na kolesarsko usmerili take curke, da bi komot fajn blaten avto oprali brez šampona. Ni šans, da prideš tam mimo suh 😦 Še sreča, da sva na vzponu ta del zgrešila, saj bi bila sicer mokra do gat, če bi jih pod kolesarskimi hlačami človek nosil. Drug del sreče pa se je nanašal na dejstvo, da sva bila že blizu najine koče na kolesih in je vroč tuš, suhe cunje in dekca čez noge pogrel malce zmrznjene tačke. Povzeto: splača se priti sem, splača se vzeti kolo in se po kolesarski stezi odpraviti vse od njenega začetka do konca, splača se pogledat jezero s cerkvijo, splača se iti še malce naokoli. Res lepo pa je, če je zraven še sonce 🙂

4 thoughts on “Resia

  1. Res je lepa. Hvala za navdih. Sicer sem jo presmučal tudi, ampak s kolesom ne vzdrži primerjave.
    A naslednji prispevek pa bo s Stelvia?

  2. Ja, MTB res ni bil dobra izbira, a je svoje prednosti vseeno pokazal na delu, kjer potekajo obnovitvena dela kolesarske poti in nato na res mokrem spustu 🙂 Tole o piceriji si bom pa zapomnila za prihodnji obisk. Tokrat vreme in čas res nista bila na najini strani in si nisva upali preveč raziskovati.
    Sella Ronda je pa res lepa, a ne 😉

  3. Lep prispevek.
    Za Reschen ( Resia – vas s cerkvico so potopili tudi zato, da so Italjani z meje razselili nekaj sto Avstrijcev kot del njihove tudi nam znane nacionalne politike) je bil MTB po mojem slaba izbira, ker gre tako lepo po kolesarki ali cesti s cestnim. Eno najboljših pic pa imajo ene 5 km naprej ob mejnem prehodu!
    Po nadihu tega bloga sem letos odpeljal Sella Rondo. Mi ni treba pisati svojega poročila, ker se mi je dogajalo skoraj enako, vključno z rahlo okvaro kolesa.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s