Cancano lake


Jezero Cancano je bila naslednja destinacija na »must do« seznamu. Ne glede na to, da nam je Livigno pozimi več kot poznan, pa sva se oba precej debelo gledala, ko sva dobila namig, da bi si to kazalo pogledati. Jezero Cancano pravzaprav ni pravo, pač pa akumulacijsko jezero, ki ga sestavljata dve jezeri: San Giacomo in Cancano (https://www.albergoadele.it/en/cancano-and-its-lakes-in-bormio-alta-valtellina/ ). Iz Bormia do njega vodi lepa cesta, vendar je bila najina koča parkirana na drugi strani hriba, zatorej sva štartala iz Livigna. Pot se je začela obetavno, najprej skozi celotno dolino (tokrat samo po kolesarski stezi – malo slalomiraš, ampak se da prav lepo peljati), do konca doline do jezera (tudi umetno zajezenega), še malo ob jezeru po res lepem in širokem makadamu in tik nad kočo desno v hrib. Klanec, ki je pokazal, kako lahko ljudje različno razumemo definicijo »na začetku je mal bolj strmo, pol pa ful na izi naprej.« Moje videnje tega opisa se je nanašalo na 100m, dejansko stanje pa na kakšne 3 km klanca, ki ga ni hotelo biti konec (sploh če človek kolo rine gor 😀 Pot se je iz široke makadamske spremenila v nekoliko ožjo makadamsko, nato pa v kar precej grobo mešanico med makadamom in skalami. Verjamem, da bodo druge oči isto pot videle drugače, a jaz ta dan nisem delila navdušenja z ostalimi. Preden gre pot spet močno gor, se pelješ celo malce po ravnem, razgled pa nekje med fascinantnimi in srhljivim. Pot se vije nad grapo, ki je precej prepadna in ob kateri bi bila za moje dobro počutje nujno potrebna ograja (to je podobno, kot ko rinem na Mangart in se na delih, kjer se svet spusti navpično navzdol, možnost poleta v globino pa preprečuje samo nekaj kamnov ob robu ceste, peljem po sredini ali, če je le možno, čisto stisnjena v skale na drugi strani ceste). Ne strah, že kar tesnoba in panika se me polastita na takih mestih. In to res ni prijetno, sploh ko isto pot s tabo deli še miljavžnt drugih kolesarjev in pohodnikov, ki ne razumejo, da rabim celo širino poti zase 🙂 In nato se svet postavi pokonci. V bistvu bi to lahko bila celo mulatjera, a ker nisem mula, razjaham Zverino in grem lepo v klanec peš (spet … ampak spet so procenti brutalni). In tako lepo počasi prikrevsljava do vrha. In tam je jezero. Jezerce pravzaprav, nekaj krav in koz naokoli, predvsem pa fascinantna stena na levi strani. Si mislim, da je jezerce sicer lepo, a se hkrati sprašujem, ali je vredno truda, nabiranja kepe joka od jeze, ker spet pešačim in tega, da me malce zebe. Ker tako fascinantno pa spet ni … A ker se pot tu ne konča, se peljeva še malo naprej. Pot se zložno spušča in pri sebi bijem resno bitko – naj se obrnem in grem nazaj, ker kar se spušča, se bo nazaj grede dvignilo ali naj tvegam in se peljem dalje. Če bi bila sama, bi se verjetno obrnila (morda pa tudi ne), tako pa sem obremenila diske do konca in počasi sva drsela proti neznanemu. Naenkrat pa se pred očmi pokaže nenavadna barva, ki je do tedaj ni bilo videti in čez trenutek se prikaže celotno jezero.

Ja, za to pa se je splačalo tudi malce trpeti. Jezeri tvorita res prelepo kuliso, ki kraljuje sredi doline, obdane z gorami. Resnično pogled, ki se ga ne moreš naveličati. Če bi pozimi na tem delu lahko potegnili tekaške proge, bi bil to verjetno najbolj kičast prizor s tekaškimi programi. A je zaradi plazov pozimi ta del zaprt, zato ga lahko občudujejo samo svizci (če slučajno takrat ne spijo). Narediva krog okoli jezera in počasi bo treba nazaj. Pot, ki se je prej zložno spuščala, se sedaj zložno vzpenja (tam nekje med 10 in 14 % klanca je tokrat zložno), za spust na drugo stran pa se je treba psihično pripraviti. Pri tem mi električarji prav nič ne pomagajo, čeprav so na kolesu še manj spretni kot jaz in je vsaj nekaterim na obrazih videti, da ne vedo najbolje, kako se bodo vrnili v dolino. A se odpeljejo in verjetno upajo, da preživijo. To me samo rahlo navda z neko blago odločnostjo, da se bom tudi sama peljala navzdol, čeprav mi strah malce hromi mišice. Ampak kar gre, sploh če se vmes sem in tja malce ustaviš, ker gre po tvojem mnenju prehitro po skalcah 😀 Na koncu postane celo zabavno, sprostim pa se šele, ko pridem na asfalt. Krasna trasa, a ji je moje današnje razpoloženje delalo krivico. Nekaj fotk je tako namrgodenih, da se je Igorju skoraj telefon pokvaril 😀 Pa vendar do koče pridem do uhljev nasmejana – dan je bil lep, jezeri prekrasni, pot po trezni oceni res lepa, pa še končno mi je uspelo ujeti avto Jumbo Visme in se slikat z njim 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s