Glede na to, kako beži čas, bi skorajda pozabila, da se iztekajo dnevi starega leta, dnevi, ko je fajn narediti rezime preteklega leta in načrte za naprej. Narediti tiste znamenite novoletne obljube, kaj vse bo drugače v novem letu. Kar se mene tiče, sem to enkrat res naredila, realizacije pa itak ni bilo, se razume. Kakšno je bilo preteklo leto? Lačna nisem bila, nisem se skrivala pred bombami in posiljevalci, ven sem šla lahko, kadar se mi je zahotelo, imela sem službo in tudi delo, naučila sem se kup novih spretnosti, vzela sem si dopust in odkrila nove dimenzije preživljanja le tega, praznovala rojstne dneve, šla v trgovino in razvila novo navado redkejših obiskov le te, navijala za naše športnike, gledala koncerte, skratka kar nekaj dela je bilo. Niso bili vsi dnevi lepi, včasih mi je šlo kaj pošteno na živce, včasih sem se spraševala, kdaj je zdrava kmečka pamet zapustila nekatere posameznike (no, to se še vedno sprašujem), včasih sem tudi jokala zaradi kakšne omejitve, ker sem imela res slab dan in sem na vsak način hotela iti s kolesom nekam izven občine. Ampak na splošno pa leto niti ni bilo tako zelo grozno, saj sem imela srečo, da smo bili vsi zdravi, da smo imeli vsi službo in da se imamo doma res fajn 🙂 Če dobro pomislim, sem preživela že kakšno težje leto, pa sem še kar tu. In še kar normalna. Če so prejšnje izkušnje pustile kakšne posledice, sem jih očitno uspešno vkomponirala v vsakdanje življenje. Skratka, samo brez panike bi rekel Švejk, sodobna mularija pa No drama Llama.
Preteklo leto je vsak razumel, doživljal in preživljal po svoje. Kaj bo prineslo novo, nimam pojma. Želim pa si:
Dozo zdrave kmečke pameti sebi in vesoljni Sloveniji.
Več sončnih dni, ker se mi v dežju res ne da več pohajat naokrog.
Smejalne gubice.
Pozitivno razmišljanje.
Filter med možgani in jezikom (včasih res ni treba bleknit vsega, kar ti tisti hip pade na pamet).
Da bi sanje postale resničnost in bi res lahko plavala v ta pravem bazenu (če bi Uroš vedel, koliko dolžin sem v sanjah že preplavala, bi me verjetno javno hvalil 😀 ).
Veliko varnih in predvsem uživaških kilometrov z Mrcino.
Premagan strah pred višino (ta bo težka, ampak je v planu).
Da bi se mogoče naučila kuhat malce večji nabor jedi (čeprav to mogoče ni čisto v prvem planu, sem pa napisala, da bi bilo vsaj na zunaj videti, da sem malo gospodinjskega tipa …).
In ker kočijo že imam in je na njej že kup ljudi, ki so sprejeli povabilo za vožnjo med zvezde, je moja zadnja odločitev v tem letu ta, da kočijo povečam in da gremo skupaj med nove zvezde. Samo skočit je treba gor, pa gremo. Edini pogoj je nasmeh do ušes, to pa zmoremo, a ne?
Končno se je obetal res lep, pozno poletni ali zgodnje jesenski dan. Jutranje sonce je intenzivno preganjalo koprenasto meglico in temperatura je vztrajno naraščala proti solidnemu plusu. Seveda greva danes na Mangart (v resnici na Mangartsko sedlo, ampak še nisem slišala kolesarja, ki bi temu dejansko tako rekel. Ne, vsi rinemo s kolesom na Mangart!) in samo na Mangart. Tempo do Trbiža narekuje naklonina, obrnjena v minus, v nadaljevanju pa je tempo prilagojen misli, da je treba odbrcat še nekaj kilometrov ne prav nežnega klančka. Skratka najprej relativno hitro, nato pa relativno počasi. Najlepši del kanca se začne takoj po odcepu s Predela in se ne neha vse do vrha. Vmes je seveda vse: Klepetavi kolesarji, ki padejo mimo (na špagete, ne na elektriko!!!) z režečimo obrazi. Omamno dišeči borovci (ali pač neki drugi iglavci, ki lepo dišijo). Prekrasni razgledi. Ne tako zelo temni, a mokri tuneli. Lahkotno brcanje v kanec in v naslednjem trenutku mučenje. Pač vse. Nekje pod vrhom sestopim, da raztegnem hrbet (kar se kasneje ponovi še vsaj dvakrat, ampak sedaj sem našla dober izgovor, da vmes malce vdihnem in počijem 😀 ), nato pa počasi, res počasi proti vrhu.
Po zadnjem tunelu sem že na avtopilotu in totalno nesodelovalno za pogovor razpoložena. To je stanje, ko se najbolje počutim sama s sabo, ko se ves svet zoži na globoke pogovore mene z mano, ko si vedno znova najdem različne izzive, ki jih moram premagati do cilja, različne načine odštevanja kilometrov, časa do vrha, skratka na plano potegnem vse možne načine samomotiviranja. Vsakega klanca je enkrat konec, če ne prej, pa na vrhu. Ker pa se s ceste ne vidi tistega, kar hočem pokazati sotrpinu na klancu, zagrabim Mrcino in jo mahnem peš še malo v hrib. Če bi lahko tudi govorila, bi mu rekla, naj pride za mano, tako pa sem samo nekako gestikulirala, kar naj bi pomenilo “prid že sem, pa ne sprašuj preveč, ker ne morem govorit :D”. Za pogled na Belopeška jezera greš pač še malce po travi v hribček.
In seveda za nujne fotke kot dokaz, da sva bila res na Mangartu.
Ko je protokolaren del zaključen, je končno čas, da se človek tudi malce okrepča in obleče v nekoliko bolj temperaturam ca 2000 m nad morjem primerna oblačila. Med mletjem že tretje frutabele, naredi Igor precej dolg uvod v predlog, ki ga napove z besedami “najprej do konca poslušaj, pa ne me prekinjat”. Priznam, idej, kaj vse bi sodilo pod nespodobno oziroma nesramno povabilo, sem imela kar precej, pa me je spet presenetil 😀 Začelo se je pa nekako takole:”Ej, jutri bi midva naredila en krajši krog (sva ga, namesto 25 km, sva šla samo 20 km peš v hrib pa dol), pa bi šla midva dans mogoče najprej nekaj pojest v Bovec (aha ok, to je že hudič, ker je Bovec na drugi strani hriba, tam kjer ne spiva ...), kosilo recimo, potem pa bi šla čez Vršič nazaj.” Odgovor – tišina. Razmišljam, da bi mi njoki res pasali 🙂 Razmišljam pa tudi, če so eni njoki res vredni trpljenja na še enem klancu. Ker vem, kaj me čaka, a se moram resno pogovorit sama s sabo. Bi šla, ampak hkrati ne bi šla. Vreme je lepo, res idealno, a mogoče bi bilo vseeno bolje, da ne bi šla. Če bom šla, grem navsezadnje lahko tudi peš čez Vršič, a mogoče bi vseeno raje prišla prej nazaj do Kranjske Gore in se zavalila nekam ob jezero na plažo. Ufff, vem, kaj me čaka in vem, da nisem idealno navožena. Igor mi da časa za odločitev do odcepa in na odcepu zavijem levo. Ne vem zakaj, verjetno je zmagala tista “s problemom se bom ukvarjala, ko bo do njega prišlo”. In nekako drviva proti Strmecu, pa nato proti Logu, zavijeva levo proti Trenti in v prvo gostilno na njoke. Vmes sem si za vsak slučaj tudi že pripravila seznam vseh, ki tako ali drugače domujejo v Bovcu in bi me lahko dostavili na vrh Vršiča (z avtom, se razume) in vseh, ki so doma v Kranjski Gori in bi mi podobno uslugo naredili z druge strani. Sicer sem ugotovila, da imam nekatere samo med FB prijatelji, ne pa tudi v telefonskem imeniku, ampak če bi bila nuja, bi, verjamem, pomoč prišla z največjim avtom 😀
Njoki in dodaten sladkor v obliki tekočine poskrbijo za to, da gre do 50. serpentine presenetljivo lahkotno, Soča je točno takšna, kot jo opisuje Gregorčič, prometa je ob relativno pozni ure že malo in začnem si domišljati, da bo šlo brez težav tudi do vrha. Seveda se to ne zgodi, niti slučajno 😀 Hitrost pade na minimum, ki še omogoča, da ne tresneš s kolesa in pri 49. serpentini že vem, da bom do vrha delala nekaj z ježem … Ampak nekako gre, kar gre, počasi, nič kaj preveč navdušeno, ampak zdaj ni vrnitve (sicer je pa ni bilo že ob izrečenem vabilu 😉 ). Vmes ugotovim, da se je Igor že dodobra navadil na mojo totalno odsotnost daru govora, kadar se ukvarjam sama s sabo in me niti ne skuša več zaplesti v pogovor. Verjamem, da mu je bilo dolgčas, vleči se takole uro dolgo v klanec, pa ves čas biti popolnoma nedružaben … še meni je bilo, pa sem imela kar nekaj zelo konstruktivno destruktivnih monologov. Najbolj neugoden trenutek vedno nastopi štiri serpentine pod vrhom, ko vedno mislim, da sta ostali samo še dve, čeprav vem, da so štiri. Kočo na vrhu že vidiš, pa je še tako daleč. Jah nič, sestopit z Mrcine, se spet malce raztegnit (tale hrbet res prav pride za marsikateri izgovor), nato pa počasi proti vrhu. Tam pa mraz, sonce je že zdavnaj potonilo za višje hribe, pa tudi večerja se je že bližala. Ker brez fotk ni dokaza, da si res budala, nahecava enga motorista, da naju slika.
Glede na nadaljevanje poti, bi lahko bilo to celo zadnje dejanje mojega tlačenja zemlje. To, da je na spustu nordijski mraz (še posebej, če imaš na sebi res popolnoma premočeno majico, zunaj pa je ostalo celih 15 stopinj in anorak res ne more opraviti svojega dela), bi človek še nekako preživel. Ampak … vem, zakaj so kocke še vedno tam, kjer so. Prepričana pa sem tudi, da bi lahko bila cesta med kockami vseeno bolj podobna cesti, kot pa razriti pokrajini Lune. Pa tudi kocke bi lahko bile malce bolj zaščitene, če jih želimo ohranjati kot zgodovinsko znamenitost. Mrcina, ki se ponaša z delovnim imenom Roubaix in kar precej dobro prenaša tudi razdrapane ceste, luknje in grbine in kaj vem, kakšnega vraga še, je na spustu ječala tako, da sem bila skoraj prepričana, da bo spustila dušo in razpadla na prafaktorje. Edina možnost, da bi se z Vršiča spustila več kot enkrat na nekaj let bi bilo dejstvo, da se ob takem razmetavanju delov telesa, ves celulit spremeni v nekaj, kar nato izhlapi. To bi bil edini dokaj dober razlog, da bi se prostovoljno vozila z Vršiča proti Kranjski Gori. Zdaj tudi vem, zakaj sva naslednji dan pešačila na Vršič – da bi našla odpadle dele telesa in biciklov 😀 To, da je bil slučajno tudi Goni Pony tisto soboto, je bilo samo nepomembno dejstvo, tako, za zraven 😉 Spust je botroval tudi temu, da Mrcine nisem peljala na obljubljen ogled, ampak se je pot skorajda brez zaviranja končala pod vročim tušem in z vročo govejo župo v želodcu.
V resnici pa ni bilo tako zelo grozno, kot se morebiti sliši. Brez mal trpljenja pa tudi ne moreš odpeljati kraljevskega kroga, dveh klancev prve kategorije, dobrih 100 km in nevemtočnokolikoampakveliko višincev. Pa mal morš bit tudi premaknjen 😀
Že včeraj je padla odločitev, da greva danes na Pokljuko. Mrcini manjka klancev, dež je bil pa napovedan šele ob dveh popoldan. Ampak ko zjutraj prav po medvedje predolgo spiš, se na zajtrk vlečeš kot koprenasta oblačnost, potem še malce predolgo pripravljaš rezervne cunce (zunaj je 12 stopinj …), pa pumpaš gume in pač na splošno delaš vse počasi, štartaš ob taki uri, da obstaja precejšnja verjetnost, da bo malce kasneje štala 😀 Tja proti Mojstrani leti (že vnaprej vem, da mi taista pot nazaj grede nikakor ne bo več najbolj všeč), čez tisti klanec proti Radovni gre tudi kar precej sveže, dolina Radovne je vedno lepa (sploh če ni prometa, kot je bilo to danes), nato pa se začne klanec. Resda je še vedno hladnih 12 stopinj, a slačenje se začne. Že vnaprej vem, da bom na vrhu mokra do kosti, a tokrat ne od dežja, pač pa od notranjega gretja 😀 Nabašem vse odvečne cunje v žepe in počasi začneva rint v klanec. Meni osebno se zdi del do Zatrnika najbolj neugoden, potem pa že nekako gre 😉 In vmes ves čas razmišljam, kako hitro so se morali peljati na zadnjem kronometru, da so bili na vrhu v pol ure. Midva sva potrebovala dobro uro več 😀 Pač, počasi in zanesljivo … Oblačno je, a se ne oblači še dodatno, kar pomeni, da dežja ne bo. Močno so vidne posledice včerajšnjega neurja, drugega posebej omembe vrednega pa ni. Ni ljudi, ni krav, ni medvedov 😀 Pribrcava do Rudnega polja in že v letu naročam štruklje (Igor to ve že od Zatrnika dalje :D). Nisem se menda zastonj borila, a ne 😉 Malce še debatirava z natakarico, ki se naju spomni izpred meseca dni, ko sva se preganjala po klancih nad Pokljuko. Menda sva danes prva gosta in če lahko ugibam, sva bila verjetno tudi edina. Ravno uživaško uživam v štrukljih, ko Igor pravi “glej radarsko”. Ajooooj, tole pa ne bo v redu 😦 Četudi je nebo še vedno videti precej nedolžno oblačno in brez namere dežja, pa vseeno prestaviva v višjo prestavo, se oblečeva kolikor je možno hitro in jo še z večjo hitrostjo odkuriva proti dolini. No, ni trajalo dolgo, bolj natančno kakšni dve minuti, ko je nežno začelo. Najprej človek niti ni prepričan, ali je res dež, ali pač slišiš veter. Dokler ne naliva že tako močno, da veš, da je dež. No, zdaj smo pa tam, kjer ni muh. Do Kranjske Gore imava še 40 km, dež pa pada, kot bi mu kdo posebej plačal … Diski se izkažejo kot precej dobra stvar, še vseeno pa spust ni uživaški, kot bi lahko bil. Tam nekje okoli Gorij dež čudežno izgine, a le zato, da vzame zalet in … “A se malo ustaviva in prevedriva tole, kar je pred nama???” Če bi dobro videla, kaj je pred nama, bi verjetno rekla “ja”. Tako pa v stilu slabega vremena in softičev midva šibava dalje. V res dober naliv. Zdaj je pač mokro vse, kar do sedaj še ni bilo. Vrne se znan moker občutek v čevljih, ko spomini odplavajo na enega od DOS-ov, ko smo več plavali kot kolesarili, pa na brevet v Veroni, kjer je 200 km lilo kot iz škafa. Pa na drug brevet, ko sva z Borisom po 12 urah nonstop dežja ob štirih zjutraj iskala kotiček, kjer bi se lahko ustavila, se preoblekla, posušila. Skratka na en kup dirk, kjer pač moraš it naprej, čeprav veš, da ni toplega tuša še kakšen dan 😉 Tokrat pa pač ne. Še vedno lije, od las kaplja, v čevljih čmoka, spod kolesa voda šprica direkt na zadnjo plat, če pridem preblizu Igorjevemu kolesu, me zalije še od spredaj. Ampak nama je fajn, Igor pravi, da je prava žurka. In ker dobre žurke ni brez glasbe, mu postrežem z repertoarjem pesmi na temo dežja. Edina, ki jo znam res celo, so Žabe, ki so mele svatbo 😀 Res se čudim, da še ni pobral šila in kopita, ampak mogoče je imel pa veliko vode v ušesih, pa me je malce slabše slišal. Pa tudi petje ni trajalo dolgo, saj pač s široko odprtimi usti popiješ več cestne vode kot bi si jo želel. Seveda neha deževati takoj, ko se ustaviva … klasika, kaj naj rečem drugega. Potem pa vroč tuš in pod odejo gledat Tour. Ko začneva gledat midva, oni že nekaj časa vozijo po soncu. Jah, ni kaj, očitno imajo več sreče, kot midva. Danes je tako lilo, da tudi slikc ni … Je bilo pa dobro 90 km, s kar precej višinci. Zdaj pa ne greva več ven, dokler res ne neha deževati. Mogoče bo to šele enkrat naslednjo pomlad …
Dve zadevi sta skoraj dejstvo. Prva je zagotovo ta, da se s prvim dnem dopusta, začne deževno obdobje. Včasih je veljalo, da je deževalo na vsakem brevetu, na katerem sem se pojavila 😀 Očitno imam slab vpliv na vreme, zato sva letos za vsak slučaj že pred prvimi hribi šla v nakup ta hudih pelerin … Druga stvar, ki se letos ponavlja pa je, da s prvim dnem dopusta Garmin umre, nekaj ga napade, ne dela. Upam samo, da ne bo kakšen pripadnik teorij zarote mislil, da imam jaz kaj s tem …
No, dež torej pada. Vnaprej napovedan, pa vseeno vedno ostaja vsaj kanček upanja, da bova morda ujela nekaj ur nedeževja v celem dnevu. Današnja napoved je bila takšna, da je omogočala ne preveč zgodnji zajtrk ter precej počasno odpravljanje iz sobe. Smer je jasna – proti Tromeji, a greva kar iz Kranjske Gore, ne ljubi se nama prestavljati avtomobila do Rateč. Sonce nama dela družbo, še bolj vztrajen spremljevalec pa je veter, ki ga tukaj v takšni obliki nekako niso vajeni, saj po zraku leti marsikaj – od strešnih kritin pri nojih, do zaščitne ograje v Ratečah. Tudi midva kar precej hitro stopiva pod nekaj drevesi, saj veje kar dobro padajo po tleh. Nazaj grede ugotoviva, da sva se ognila še nekaj celim drevesom, ki so v času med najinim vzponom in spustom zamenjali svojo pozicijo iz stoječe v ležečo 😦 Pot iz Rateč nadaljujeva po klasični poti, ki gre najprej po nekakšni grapi, malce višje pa na cesto, kjer ugotavljava, da naju dež rahlo do zmerno zafrkava. Malo pada, pa malo neha, pa malo ojača, pa spet neha … saj ne veš, kaj bi s pelerino počel, bi jo dal gor, bi je dal v nahrbtnik, bi jo imel nekje pri roki. Tam nekje na sredi poti skreneva na levo, na stran naših zahodnih sosedov. Na pot, po kateri še nisva hodila, na pot, ki jo moram preskusiti, preden tja odpeljem kakšno skupino. Navodila so precej natančna, samo mulatjera nekako ni mulatjera, pač pa precej ozka pot, ki ji družbo delajo koprive. Kljub temu, da po poti teče potoček, pa je nekako videti prava, saj je recimo temu kolikor toliko shojena. Čeprav so koprive kar močne in jih imam na sumu, da že dolgo niso nikogar usekale in so se spravile na naju 😀 Dež pa se krepi in sedaj res že kar konkretno dežuje. Potoček se spremeni v potok, tako da ves čas hodiš nekako po poti pod vodo. Ko pa prvič zagrmi, mi srce pade v hlače. Dež ni problem, neviht pa res ne bi. Sploh ker hodiva po za naju novi poti … končno zapisana mulatjera res postane mulatjera, dež pa naliva vedno bolj in bolj. In grmi tudi. Kar dobra motivacija, da pospešiš korak 😀 Končno zagledava vrh in se utaboriva pod precej velikim nadstreškom, ki včasih verjetno služi bifeju. Tokrat sva na vrhu sama, midva in megla in orkanski veter in dež. Enkrat za spremembo pride prav skoraj vsa vsebina nahrbtnika – rokavice, kapa, skoraj bunda in pa seveda klasična hribovska hrana 😉
Zadaj pa megla (se vidi, da se nič ne vidi). Ko se megla malce dvigne, je pogled precej lepši in počasi se bo treba odpraviti nazaj v dolino.
Grmeti je nehalo, pihati je nehalo, samo še malo dežuje. Dejva čim prej pobegnit nazaj v dolino. Tako, za vsak slučaj, če se nebo slučajno spet razjezi.
Ne odneseva dobro pet, ko se začne … tokrat pa ne samo zvočna, ampak tudi svetlobna spremljava. obohpomagej, a lahk prosim sam dežuješ, ne pa ropotat, proooosiiiiim. Recimo, da bo v gozdu malo bolj varno, ampak tam je pa temno, Tako temno, da bi človek mislil, da mora kmalu spat 😀 Narediva obhod mimo ene podrte smreke, po poti, ki je bila še nekaj ur prej pot in se spremeni v potok (precej vodnat potok) razmišljava, ali sva slučajno kje zgrešila. Mokra sva itak do kosti, ko mi postane vse skupaj precej zabavno in glede na to, da sva na celem svetu sama, Igorja razveselim s posameznimi kiticami precej raznolikega pevskega repertoarja. Dež zaradi tega samo še bolj besno pada, ko ugotovim, da mi v gojzarjih kvakajo žabe. Tako lije, da nama v gojzarje voda z vrha teče 😀 En kratek preblisk naju prešine, da bi morda preverila, ali iz Rateč v Kranjsko Goro vozi avtobus, ampak to se pa res ne bo spodobilo 😀 In maširava dalje, v gojzarjih pljuska, pod pelerino je mokro, z rokavic voda ne kaplja več, ampak nekako lije, ko posije sonce. Ravno pravi čas, da ujameva lepoto Zelencev.
Ki so trenutno bolj rjavi kot zeleni … ampak so pa vsaj mirni. Nekaj ur pred tem, je bila tu deroča voda. Izkoristiva sončne trenutke, slečeva mokre stvari in verjameva, da naju do “doma” ne namoči več. No, veselje je res precej kratkotrajno 😦 kljub trdnemu sklepu, da pelerin ne dava več gor, pa če se spet na polno ulije, kar naenkrat besno vlečeva tako nujen pripomoček na plano, saj … no, spet lije. Glede na to, kar trenutno gledam na novicah, sva jo še kar dobro odnesla. Sicer mokra, ampak to ne moti velikih duhov, da se ne bi po prihodu domov zvalila na kavč in ujela zadnjih 150 km Toura. Za to bomo dihali naslednje tri tedne 😉
Neeee, nisem zadela na loteriji (čeprav imam včasih občutek, da sem zadnja leta res srečna dobitnica 😉 Sem pa ostala živa, nepoškodovana in tudi Mrcini ni nič. Ni pa dosti manjkalo, pa bi bili obe v popravilu. In tokrat to ni pisateljsko pretiravanje, pač pa kar golo dejstvo. Čakam na semaforju, na domačem semaforju, katerega barvne intervale poznam na pamet. Najprej se prižge rdeča luč tistim, ki gredo naravnost. Nato dobijo zeleno vsi, ki zavijajo na levo. In nato smo na vrsti tisti, ki prihajamo čez cesto kot pešci in kolesarji. Pogledujem h kolesarju, ki se je ustavil poleg mene, ocenjujem kolo, bel dres (ki tokrat za spremembo celo ne zgleda grozno), kolesarske noge in si mislim, da bi lahko ne bil tako vzvišen, ker tudi moja Mrcina ni krtkoenbicikl 😀 In potem se prižge zelena luč za nas, kolesarje in pešce. Čista moč navade je bila, da sem za vsak slučaj, preden sem s celim kolesom zapeljala čez prehod, pogledala, ali res vsi vedo, da imajo rdečo luč. Oba sva obstala napol na cestišču, jaz in ta drugi kolesar, saj nekdo rdeče luči sploh ni videl. Telefon v roki, sicer v višini oči, tako da imaš občutek, da vidiš tudi na cesto, a tisto kar je bral ali pisal, je bilo bolj zanimivo. Verjetno naju je zaznal s kotičkom očesa, saj so zavore začele škripat, okoli je nastala tista grozna tišina, ko samo čakaš, kaj bo, a na srečo s kolegom kolesarjem še nisva bila tako globoko na zebri, da bi naju avto odnesel s seboj, kajti ustavil se je za zebro … Priznam, tista beseda na p … ki sem si jo brundala še nekaj sekund, nikakor ni primerna, res pa je tudi, da na voznika celo nisem znorela. Verjamem, da se je ustrašil vsaj toliko, kot jaz in upam, da bo vsaj za kakšen mesec pozabil na branje in pisanje sms-ov med vožnjo. Tokrat to ni bil voznik, ki bi šel nalašč vame. Ni bil en tistih, ki namenoma zapeljejo čisto poleg tebe, čeprav imajo dovolj prostora, da bi šli lahko mimo, kot se spodobi. Verjamem, da ne vedo, da se v trenutku, ko prihajajo, pred njimi vali zrak, ki se zvrtinči, ko pripeljejo mimo in da je ta zračni val pogosto tako močan, da se človek komaj obdrži na kolesu (podobno se občuti v stoječem avtomobilu, ki mimo tebe pade kamion ali pa formula – a takrat si na štirih kolesih). Verjamem, da marsikdo ne ve, da so robovi cestišča še hujši kot sredine in da je tam toliko pasti, ki se jim moram izognit, če ne želim komu pasti pod kolesa (luknje, udarne jame in podobno). Verjamem, da ljudje res nimajo namena ubijati ali pohabljati kolesarjev, da pa gremo marsikomu res na živce. Ker tudi kolesarji nismo nedolžni, to je pač treba priznati. Se peljem zadnjič skozi Kamnik, lepo počasi (22 km/h) po kolesarski stezi. Na poti skozi omenjeni kraj, po omenjeni kolesarski stezi, mi nasproti (napačen vozni pas 😦 pripeljejo tri kolesarji. V brado odbrundam svoje standardne kletvice (ki me pomirijo), ko naletim na zmagovalko – gospa sprehaja psa. Ona stoji na kolesarski stezi, pes je na povodcu na travi, ki je na drugi strani pločnika. Prostora za iti mimo, ni. Gospa me gleda kot največjega sovražnika, morilca otrok in psov in še kaj bi se našlo. Sestopim s kolesa in počakam, da dojame, da nekaj ne bo v redu, saj nimam prostora, da bi šla mimo. Saj vem, soboto jutro je, ni se še čisto zbudila 🙂
Naslednja kategorija so pacienti, ki kolesarijo s slušalkami v ušesih. Jaz avtomobila ne slišim, kadar močno piha, kaj šele, da bi si v ušesa nabila še muziko. Res se imam preveč rada … Da ne govorim o mestnih kolesarjih, ki gredo (sicer skozi zeleno luč na svojem semaforju) brez kakršne koli očesne kontrole, ali je cesta res prosta. Zmagovalci med njimi pa so tisti, ki to isto storijo pri rdeči luči ali tam, kjer semaforja sploh ni. Včasih me prime, da bi stopila iz avtomobila in jih vprašala, če bi se res radi ubili. Če je odgovor pritrdilen, naj to naredijo tako, da se ne vržejo na mojo havbo.
Tudi kolesarji počnemo neumnosti. Med te pa ne sodi vzporedna vožnja, čeprav je videti, kot da se s tem delamo norca iz šoferjev. A dejansko hitreje prehitiš krajšo (in širšo) grupo, kot dolgo kolono. To je tako, kot če moraš prehiteti osebni avto ali pa ta dolg šleper. Ve se, kaj je lažje prehiteti. Pa tudi prijazni znamo biti. Kadar je za mano avto, ki me želi prehiteti, pa ne more, bom z roko pokazala, kdaj ima prosto pot. Ali pa se umaknila, če vidim, da še nekaj časa prehitevanje ne bo možno. Ja, tudi kolesarji smo prijazni in se zavedamo, da smo včasih komu napoti (tako ali drugače). In kdaj pa kdaj tudi kaj ali koga spregledamo. Tako kot je mene kmalu zatem, ko sem preživela cestni napad pri rdeči luči, spregledal (gledal, pa očitno ne videl) mopedist, ki je iz stranske ulice zapeljal Mrcini direktno pred nos in je lahko v živo preskusila, kaj pomenijo disk zavore. Gospod se je po 100 m obrnil in me vprašal, če je vse v redu. Je gospod, vse je v redu, samo adrenalin mi danes šiba po žilah tako, da bom naredila le en kratek krog in šla čim prej nazaj domov, na varno. Ideja, da bi vsaj dvakrat, če ne trikrat, splezala na Dobeno, se je tako izjalovila, saj je bilo šokov za glavo in telo za en dan dovolj. Ampak en vzpon sem pa Mrcini vseeno privoščila 😀
Kobilca je prišla v moje domovanje in srce enkrat leta 2010. Najprej ni kazalo, da se bova spoprijateljili, a ko je dobila novo fajfo in sedež, ko je postala res čisto po meri narejena Kobilca … so se začele pisati zgodbe. Veliko jih je bilo, bile so lepe, bile so težke, bile so vredne spominov. Potem pa se je lastnica začela malce starati, hrbtenico je poslala pod nož in stanje ni bilo nikoli več takšno, kot je bilo prej. A Kobilca je bila še kar srečno doma, vozila se je na sprehode, pisala zgodbe, dneve in noči, ko ni bila na cesti, pa preživljala tam, kjer domuje večina Kobilc 😉 Ker pa je Kobilca poskočna in dirkalna živalca, hrbet pa temu ne sledi več, je morala pasti odločitev o zamenjavi. Trajalo je in trajalo, da sem našla novo kolo, ki bo ustrezalo mojemu hrbtu, a končno se je le našlo. Tako je nekega dne domov prišla Mrcina, Kobilca pa se je začela pripravljati, da bo zapustila svojo ljubečo lastnico. Ki je ob tem, ko je Kobilca dobila nazaj svojo originalno fajfo in sedež, sedela na postelji in jokala kot dež (vsi, ki tega ne razumete – ne morem vam pomagat 😀 ). Zaenkrat se nov lastnik ali lastnica še išče in prepričana sem, da bo šla Kobilca v nov dom z nekom, ki bo z njo pisal vsaj takšne zgodbe, kot jih je doslej. In da bo vseeno sem ter tja še prišla kdaj na obisk, ali pa veselo zahrzala, ko se bova srečali nekje na cesti.
Vremenska napoved za vikend: dež. Načrti: izkoristiti sobotno kolikor toliko nedeževno dopoldne za en kratek krog, nedeljo pa za nujno čiščenje brloga. Vremenkoti so rekli, da bo nedelja nenormalno deževna. Jutro s soncem obsijano je bilo daleč od dežja, dež pa daleč od Ljubljane. A ker blond glava včasih res trapasto razmišlja, se je odločila, da bo šla na kobilco “po kosilu, bom najprej do konca pospravla”. Do kosila je brlog torej zglancan, cunje oprane, sonce sije in tudi prav toplo je zunaj. Za zebrast dres. Po kosilu pa se Krima s terase že skoraj ne vidi več … ker ga je že napadel dež. A Krim je daleč, dež pa ne prav hiter, zato se splača tvegati. Ko sva enkrat na cesti, je pogled na nebo enak središču sveta. Povsod naokrog temnina, le nad naju s kobilco še sije sonce. Razmišljam, do kam bom prišla preden me ujame dež (ali pa jaz njega) oziroma kako dolgo bom do doma vozila v dežju. Ko me na odcepu za Rašico prešine rešilna misel – “pejt na Rašico”. In sva šli. Klanček je res nepomembno dolg, a za slabih deset minut se ga nabere. In če noge še malo naviješ, na biti kar zanimiv šprinterski klanec. Spomin se vrne nekaj let nazaj, ko sem ta klanček uporabljala za intervale. Hm, kaj pa, če poskusim danes nekaj podobnega???
Prvič … prideva na vrh, dež je še zeeeelo daleč. Spust v Gameljne in … greva še enkrat. Hrbet se malce upira, a nič pomembnega. Pogled z vrha razkrije, da je deževni oblak malce pospešil hitrost potovanja. A ker dva vzpona ne štejeta, sledi spust in še en skok do vrha. Med tretjim “vzponom” se pojavi ideja, da je pet boljša številka kot tri, a pogled na vrhu kaže, da bo treba ali vzeti pot zelo hitro pod noge, ali pa do vode do kolen. Uf … gremo hitro dol, pedala se vrtijo in kar naenkrat tekmujem z oblaki, ki se zgrinjajo od vsepovsod, Če je Rogla danes spet pokazal, kako se stopi na pedala, je torej dan za šprinte 🙂 Pa malce tudi dejstvo, da se mi ne da sušiti in čistiti kobilce 😀 Hitro napredujem (oblaki tudi), zadnji klanec preletim in kar naenkrat sem pred hišnimi vrati. Dežja pa od nikoder. Ne vem, če nisem kar precej razočarana, ker mi je uspelo? Pobegnit dežju, čeprav na koncu niti ni bilo videti tako zelo dramatično. In v tistem trenutku … se ulije, Ni začelo deževati, ulilo se je. In tako spet razmišljam, da bi bilo mogoče pametno sedmico vplačat. Očitno je sreča na moji strani 😉
Daj tole napiši, dokler še lahko … Pa ne zato, ker ne bi bilo dovolj časa, ampak ker so prsti vedno bolj trdi, blazinice, ki sicer nežno drsijo po tipkovnici, pa izgubljajo občutek za tipke …
Začelo se je z lepim načrtom odpeljat kobilco na daljši pohod. Ne okoli Ljubljane, tam je danes prevelika gneča, pač pa nekam na Gorenjsko. In sva šli. Sami, danes je pač babji dan. Iščem poti, ki jih že nekaj časa ni bilo in ugotavljam, kaj se v dveh letih na področju novih stavb dogaja. Nekaj novogradenj je stlačenih na nemogoče majhne prostore, nekaj je takšnih, da jih moraš dvakrat pogledati, če jih želiš videti v celoti, nekaj jih je še vedno enako napol dokončanih, kot že leta doslej. V Kranju prenavljajo most in je zaprta polovica ceste, nekaj pa delajo tudi tam okoli Vokla. Proti Šenčurju in Cerkljam srečujem vedno več nasproti vozečih kolesarjev, ki se delijo v dve skupini – ena s plašnicami na očeh (beri: ne odzdravijo, drvijo rezultatu naproti, baba na biciklu ni za na cesto …) drugi z usti do ušes (oziroma v vseh možnih pozicijah od rahlega do širokega nasmeha). Drugi so mi bolj všeč, sploh skupina, ki se prireži mimo tako, da poberejo ves zrak 😀 Nič posebnega se torej ne dogaja, razmišljam pa o zgodbah, ki se s kobilco pogosto pišejo, le zadnje čase jih ni bilo veliko. Ne vem, ali je bilo krivo razmišljanje ali kaj drugega, kar naenkrat se sliši sumljivo sikanje in … sprednja guma je na tleh. Bolj kot ponavadi 😦 Hja, panike ne bomo zganjal, saj gumo pa že znam zamenjat. Hvaležna za t.i suhi trening, ko je bila guma menjana kar tako, da se človek nauči 😀 Resda se pogosto zanašam na to, da se marsikaj popravi s pomočjo telefona, ampak gumo bom pa menda že sama zamenjala, a ne 😀 In se je lotim. Čisto tako, kot je treba. Samo kaj, ko guma tokrat sploh ni hotela s svojega mesta. Že samo z obročnika snet jo, je bil podvig, kako bom tega vraga nazaj gor dobila … Neko čudno obliko je zavzela, nekako nič podobna temu, kar naj bi šlo potem nazaj … Kakor koli … utaborjena sredi vasi pred eno hišo menjam gumo. In menjam. Malce traja. Dolgo traja. Razmišljam, kje so zdaj vsi tisti, ki sem jih dve uri pred tem ves čas srečevala. Kajti mimo se podi samo mularija (in pobira stave, kako dolgo bom rabila za servis), mamic z vozički pa nekako ne upam prositi, naj mi pošljejo svoje soproge v pomoč. Kaj pa veš, kaj se plete po kakšni glavi 😀 Po dolgi in naporni borbi je guma prvič na svojem mestu. Težava pa je, ker se je vmes zračnica mal zasukala … in ponovi vajo. A predaje ni in na koncu je zmaga sladka. Odrineva s kobilco dalje, ko se mimo pripelje en gospod in ponudi pomoč. Vse bi naredil, od tega, da bi me peljal v vas k nekomu, ki je menda dolgo vrsto let dirkal, do nekoga, ki ima kombi in bi me peljal domov … no, na koncu sva se zmenila samo za pumpo, kajti ta, ki je na kobilci za hudo silo, je res samo za silo. Gume glih ne napumpaš do konca 😉
Zdaj sva obe doma – kobilca z novo zračnico, jaz pa z razbolelimi prsti. Saj ni, da bi to človek vedno delal sam, je pa fajn, če znaš. Četudi si potem kakšno uro glavna atrakcija na vasi 😀
Zdaj, ko je mrka konec (vsaj za nekaj časa), ko so izpolnjeni skorajda vsi pogoji za vrnitev na utirjene tirnice, zdaj je čas, da gre kobilca večkrat na cesto. Če le vreme ne bi imelo aprilske krize identitete (sposojen citat, ampak mi je všeč). In tako vremenska napoved za ponedeljek kaže ne preveč kolesarju naklonjeno popoldne, zato se mirne duše odločim, da lahko peljem avto na servis. Dopoldan in večina popoldneva mineta v krasnem deževnem vzdušju, s polnimi jadri zadovoljstva nad točno napovedjo in brez slabe vesti, da bi se vreme morda obrnilo na športno varianto. Vse dokler ne odidem do servisa (kar se seveda zgodi precej pozno) in na moč posije sonce. Hiter preračun sicer nakaže možnost, da bi se morda dalo izkoristiti uro dnevne svetlobe, a kaj, ko je treba priti do Vrhnike in nato še nazaj, se prebiti po ljubljanski obvoznici, osedlati kobilco in … no, zaključek se je zgodil kar v domači telovadnici, saj je dnevna svetloba odšla spat, z večerom pa so prišle dežne kaplje. Kobilca bo očitno še malce počakala na bolj redne in sistematične izlete, vsaj dokler se delovnik in vreme medsebojno dovolj ne uskladita. Recimo, da bi se to moralo zgoditi najkasneje prihodnji teden …
Vsaka vrsta lakote je znak zdravja pravi moj dragi sodelavec Franjo. Zatorej je bilo potrebno počakati, da se pojavi lakota po pisanju (od tod tako dolg mrk, izginotje z blogerske scene, nedruženje s tipkovnico …), Prav tako pa je bilo potrebno malce počakati, da se pojavi lakota po kolesu. Letošnjo zimo je kobilca namenoma preživela obešena na steno z občasnimi izleti na trenažer, kondicija pa se je imela namen nabirati z zimskimi športi. No, pomlad je prinesla spoznanje, da ne velja zaman rek o nujni navoženosti, če hočeš na kobilci tudi uživati. Uživanje pa je dimenzija, ki je v letošnjem kolesarskem načrtu. Nedolgo nazaj je kobilca spet začutila, da lahko piše zgodbe. Da se lahko na cesti spet kaj zanimivega dogaja. Odkrila je (z malce pomoči) eno novo cesto. Odkrila, da ima druga cesta nov asfalt. Odkrila, da za na Rašico potrebuje kakšno minuto več, kot pred časom, ampak da ji je na vrhu vseeno lepo. Da nujno potrebuje nov dres (ima že ogledanega …. #sampovem). Danes je manjkalo kakšen dober centimeter, da je ni ena teta s kolesom zbila (to niti ne bi bilo tako zelo zanimivo, če se ne bi bolj kot tete ustrašila krika, ki ga je le ta spustila, ko je z dvorišča zapeljala pred naju 😀 ). Da že dolgo ni vozila po dežju (niti ne namerava, razen danes, ko jo je dež majčkeno ujel in je bilo čisto kul). Da je po dolgem času izpustila Trebnje, a žal je tokrat služba naredila svoje. In da morda (v planu je …) letos spet odpelje kakšen brevet. En bo zadoščal …. ena 200-ka. Tako, za okus 🙂
Ja, lakota je lahko včasih tudi fajn zadeva. Zato, ker zna pisati lepe zgodbe, ki jih s kobilco nikoli ne zmanjka. In letos jih bo mnogo 🙂
Vesna, kolo in ... 