SELLA RONDA

Skupina mogočnih gora Sella group leži med štirimi dolinami, okoli pa vodi znamenita pot Sella ronda, ki povprečnega smrtnika nikakor ne more pustiti ravnodušnega. Če Sella rondo omeniš smučarju, pohodniku, motoristu, ali še huje, kolesarju, pa lahko na obrazu posameznika opaziš najvišjo možno stopnjo blaženosti z bebavim pogledom in cedečimi slinami vse do kolen. Skratka nekaj, kar sem si res želela prekolesariti, še preden bi vonj Escade za mojimi ušesi zamenjal vonj cipres 😀

Vsak uspešen kolesarski podvig terja tudi nekaj priprav in najine so še največ časa vzele z iskanjem ravnine, kjer bi lahko ogrela tačke, preden se začne prvi vzpon. To sploh ni tako enostavno, kot se sliši na prvo žogo, še več, to je dejansko popolnoma nemogoče. Edina ravnina v bližnji okolici je kakšnih 25 km oddaljena, iskreno pa dvomim, da bi nama dovolili, da se voziva po, sicer edinem ravnem delu, helioportu.  Trenažer bi v takem primeru kar prav prišel, da bi si človek malce ogrel noge, a tudi ideja, da greva po kruh na drug konec vasi (kar pomeni 1 km dol, potem pa še 1 km gor pešhoje) je bila precej podobna ogrevanju pred štartom 😀

Seveda je bilo treba tudi pogledati, v katero smer je klanec bolj položen, a na koncu je to dejansko več ali manj popolnoma vseeno, štiri prelaze je treba odbrcat, ali pa te mora prit iskat avto 😀 Romanje se je tako začelo iz Arabbe na Pordoi. Trema je bila kar precejšnja, saj mora kobilca po novem nosit malce več teže, že dolgo ni bila v resnem klancu in tudi sicer je malce bolj počivala, kot je bila navajena. Tudi trma je postala malce manj trmasta in zna kdaj tudi čisto resno stavkati in ne zna več trmariti, ko bi bilo to najbolj treba … a klanec zgleda tako lepo, tako serpentinasto, Pordoi se sonči pred nama v vsej svoji ogromni lepoti in še serpentine so označene, kar vsaj meni močno pomaga pri premagovanju dolžinskih kilometrov in višinskih metrov. Zložno napredujeva, prometa še ni veliko, pa tudi vsi, ki naju prehitijo so tako zelo uvidevni, da nimaš občutka, da je šlo mimo tebe motorizirano vozilo. Za enormno dozo adrenalina je poskrbel le en avtobus, pa še to ne zato, ker bi šel preblizu mimo, pač pa zato, ker je mene strah same sebe 🙂 Prav neverjetno je, kako človeka dejansko ne more biti strah (ok, razen, če si jaz, ki imam očitno kar precej genov zajca) vozil, saj avtobusi in kamioni potrobijo pred vsako serpentino, na splošno pa so kolesarji na tem delu zagotovo kralji cest. Cesta na prvi prelaz se kar prehitro konča in dovoljeno mi je celo spustiti nekaj solz ginjenosti zaradi lepote, ki se razprostira vse naokoli. Hkrati si človek ne more kaj, da ne bi občudoval naših prednikov, ki so postavljali gondole in druge stavbe na najbolj nemogoče terene. Postaja gondole na vrhu skale, kamor ne vodi “normalna” peš pot … res si težko predstavljaš, kako je morala potekati gradnja pred več kot 100 leti. Ob občudovanju naravnih lepot in čudenju nad sposobnostmi človeka, ki lahko živi in preživi v naravnost ekstremnih pogojih, je spomenik Faustu Coppiju žal ostal neopažen.

Spust na drugo stran mine v stiskanju ušes med ramena, šklepetanju zob in v čisto malo zmrznjenih prstih na rokah. Po definiciji je klanec navzdol vedno krajši kot isti kanec v obratni smeri, zato tudi tega kar precej hitro zmanjka, cesta zavije ostro desno, prideš na KOLESARSKO stezo (sicer je kratka, ampak a si lahko kdorkoli predstavlja, da bi bila denimo na Vršič potegnjena kolesarska steza???) in brez vdiha tudi takoj v naslednji klanec, proti Selli. Pogled, ki se odpre, je nekaj, kar lahko nevajenemu gora, precej resno povzroči občutek groze. Nenadoma se zaveš, kako majhen si kot človek in kako malo moči imaš v primerjavi z naravo, čeprav si domišljaš, da si bog. Veličastnost sten in gora, višina, v katero se vzpenjajo, kako se dotikajo neba in skorajda poljubljajo sonce … lepota postane zadušljivo lepa. Hvaležna sem goram, da so nas spustile v svoje naročje, da so s svojo mogočnostjo vseeno tako zelo pomirljive.

sella

A cesta tu kmalu pokaže zobe. Vzpon je težji kot na Pordoi, serpentin je manj, prometa morda še nekoliko več. Cestne zapore so nekaj popolnoma normalnega in vsi vedo, da rdeča luč na semaforju ne pomeni, da lahko histerično prehitevaš po desni, pač pa počakaš … in počakajo tudi, da gredo kolesarji najprej mimo. Niti se nihče ne jezi, če gre kolesar v rdečo luč, saj je zapora na delu ceste, kjer je z mesta res precej težko pognati pedala. In ko pred sabo vidiš še dekletce kakšnih 10-ih let, kako poganja v klanec, si ne moreš kaj, da ti ne bi igralo srce, Sicer je nisem vprašala, ali si res sama želi tovrstne torture, a videti je bilo, da ji gre kar precej dobro od nog in pljuč.

sella_1

Prelaz Sella ne predstavlja lepotnega presežka, a vrsta pred tablo, ki označuje vrh in nadmorsko višino prelaza je vseeno ustrezno dolga 😀 Prvi občutki skorajda sramu, ker se seljak slikaš pred vsako tablo na vsakem prelazu, ki ga prebrcaš, so se kmalu spremenili v prešeren smeh, ki ga je spremljalo izmenjavanje telefonov in foto ovekovečenje vsakogar, ki je s kolesom prišel do table. Spust z drugega prelaza je obetal uživaško dogodivščino, ki jo je prekinil sumljiv zvok zavor. Zvok, ki je dajal slutiti, da se obročniki sami od sebe niso ne popravili, ne zamenjali, ampak da očitno jemljejo dokončno slovo (kar so sicer napovedali že pred dvemi leti).

Tako lep spust, jaz pa kobilci ne zaupam tako, kot bi ji morala. Ko zaviraš, zadaj cvili, spredaj pa nekaj čudno skače … ni druge, kot ustavit ob cesti (na spustu, ki je tako zelo  … grrrrr), obrnit kobilco na glavo, očistit zavore vseh opilkov in počasi odjadrati proti naslednjem prelazu, tokrat je to Gardena. Že nekaj časa sem sprijaznjena z dejstvom, da na kolesu ne prehitim nikogar več, a da me v klanec prehitita dva na tekaških rolkah … no, to pa je novost. Se niti ne bi toliko sekirala, če bi le malce počasneje prehitevala, da bi si lahko do konca oči napasla 😀 Na Gardeni bi človek lahko kobilco kar razjahal in šel še peš pohajat.

A je treba pognati proti dolini, saj naju čaka še zadnji prelaz, Campolongo. Na prvi pogled je videti precej nedolžen, a ko ima človek v nogah že nekaj višinskih metrov (več gor kot dol, pa prav nič ravnine), je vse, kar presega 5% že težko … cesta široka in ravna, kar po izkušnjah pomeni, da se klanca ne vidi, se ga pa zato zelo čuti. Nič kaj prijazno, sploh če se začne pred tabo postavljati zid in če veš, da kmalu ne bo več “baterij”. Ampak, kar se mora, ni težko (kdaj pa kdaj) in končno se pokaže še tabla zadnjega prelaza. Še zadnji fotošuting, potem pa v dolino in direkt na servis. Pojasnim serviserju, da kolo tuli kot noro, ko zaviram in … evo, pa imam nov obročnik, ki bi ga morala zamenjati že kakšni dve leti nazaj. Ni lep, kazi videz kobilce, ampak je pa vsaj varno. Ker bo treba v naslednji klanec ….

 

MISURINA

Pakiranje tik pred zdajci je ena od bolj osovraženih dejavnosti, zato si vsakokrat sproti obljubim, da tokrat pa res ne bom pakirala ob desetih zvečer, ampak … no, mogoče ob devetih. A ko pakiraš za kolesarski dopust, so vsi pomisleki odveč, pomembno je le dejstvo, da najdeš vse kolesarske cunjice in pritikline, da je kobilca varno na strehi avtomobila (čeprav je tja vsled večje hitrosti na avtocesti in morebitnih vremenskih neprilik, da  ne omenjam slabega zraka v morebitnih tunelih, najraje ne bi dala) in da si na poti v kolesarski raj.

misurina_1

Da ne bi izgubila niti dela dneva, namenjenega preganjanju kobilce po dolomitskih cestah, se je seveda zelo smiselno ustaviti že na poti do končne destinacije. Tako malo, da si človek noge pretegne. Po malce preurejanja prvotnega načrta (glavna cesta je kar preveč prometna za načrtovani podvig prvega dne) pade odločitev o parkiranju “tu nekje”. Avtomobila ni pametno pustiti kar nekje ob cesti, saj nikoli ne veš, kdo bi si želel podrobneje ogledati njegovo notranjost. Zato ga pač parkirava zraven enega Ljubljančana. Zlezem na plano … in srečam sošolko s faksa, s katero sva se nazadnje videli pred … hm … no, med študijem 😀 Včasih si res želim, da bi me enaka možnost zadetka, kot je bila možnost tovrstnega srečanja, zadela, kadar vplačam loto listek … Ker se le nekaj metrov od parkiranega avtomobila začne klanec, ki je označen s tablo (kar dejansko pomeni Klanec), se spustiva malce nižje, se ogrejeva po 326 m ravnini, nato pa se začne tisto, po kar sva dejansko tudi prišla – cesta gre navzgor. Pot pelje mimo jezera, ki mu Italijani rečejo celo morje (je za priznati, da je lepo, ampak je v primerjavi z Bohinjskim pač precej povprečna luža) in nato proti prvemu prelazu, ki sliši na ime Misurina. Vreme se spreminja od hladnega do malce bolj hladnega, oblaki se zbirajo, a nekako vreme drži z nama. Prihod na “planoto” je veličasten in na levo se skorajda odpre pogled na Tre Cime. Vrhovi zaviti v meglo, ki pa je ves čas nekako v odhodu in oko nestrpno pogleduje, kdaj bo dokončno odbrzela stran, da vidimo tri vrhove v vsej njihovi lepoti. Načrt za prvi dan v hipu spremeni odcep na levo in stavek “greva sam mal pogledat”. Odcep ima napis Tre Cime in v hipu se mi pred očmi odvije ves opis tega vzpona. Nekaj protestiram, da ne bi šla, ampak sem premalo odločna in natančna in čez nekaj sekund že preklinjam v klanec, ki gre tako navzgor, da se z zobmi držim za balanco. In gre seveda naravnost, na edini serpentini pa nasproti pripelje nekaj velikega, zato jo moram odpeljati po notranji strani, kjer je zadeva še bolj brutalno strma. Predvidevam, da je moj pogled in izraz na obrazu odražal več, kot sem vedela, da je smiselno povedati v izogib morebitnemu družinskemu prepiru 😀 Zatorej lahko rečem, da sva bila na poti na Tre Cime, ampak sva si to pot raje prihranila za drugič, da imava razlog, da še prideva 😉 Eno tretjino sva vseeno spravila pod streho in povratek nazaj proti Misurini je bil dober test za bremze. Delajo!!! Še skok do jezera, kjer svoje delo počasi začno opravljati dežne kaplje.

misurina_2

Saj ne vem, ali naj se tega veselim ali ne. Če ne bo deževalo, se zna zgoditi, da jo mahneva po drugi strani prelaza dol in nato spet v klanec. Če bo deževalo, greva samo še nazaj v dolino, ampak bo drselo. Skratka precej nepomembnih razlogov za ali proti dežju, dejstvo je, da deževati začne. Že dolgo je, kar sem vozila v dežju, zato mu samo nastavim obraz, pustim, da voda šprica po nogah in upam, da še znam voziti po ovinkih v dežju. Kar prehitro se spust konča (tako ali tako je bil namen samo pretegnit noge …), kobilca gre nazaj na streho avtomobila in pot se nadaljuje v precej večji hitrosti na štirih kolesih vse do Arabbe. Tako, za začetek je bilo kar dobro. Nekaj malega kilometrov, nekaj malega višinskih metrov, malo dežja, malo megle, vsega po malo za dober okus. In za vse, kar je še imelo slediti … kajti Misurina je bila samo za ogrevanje 😀

ZEBRA PRIHAJA

“Kakšen mava plan za vikend?”

Vprašanje, ki me včasih navda s precejšnjim navalom razmišljanja, tokrat pa pač ne. Odgovor je namreč prišel pred vprašanjem 😀 Torej, plan za vikend je naslednji: v soboto mal okrog domačih krajev s kolesom, v nedeljo pa proti Vipavski dolini … bi šla? Hm, a oba dneva na kolo??? Oba dneva, oba, pripravit se je treba za poletne klance, a veš …

In sva šla. V soboto en majhen krog z vključeno kavo (tko, bolj za razpeljavo ali ogrevanje), v nedeljo pa – bicikle v avto in via Ajdovščina. Sicer greva v kraje, kjer je današnja dnevna temperatura nižja kot v Ljubljani, a je vseeno prijetno, toplo, dišeče.”A vohaš borovce?” …”Kakšne borovce, kje jih vidiš???” Hja, če jih voham, potem so, tudi če se jih ne vidi, a ne 😀 Precej preprosta logika, bolj preprosta kot najti grm, ki bi lahko služil kot wc. Klasičen zaplet, vedno ko ga najbolj potrebuješ, je svet gol, odkrit, raven, brez kakršnekoli sledi pomoči narave. Vedno znova ugotavljam, kako je fantom lažje, sploh ko (po tem, ko mi uspe najti grmovje) slišim komentar, da bi šla lahko še kakšnih 100 m dalje, ker je tam grmovje še bolj gosto. Hja, ti sploh ne veš, kakšen hudič je najti ustrezno mesto, da vse štima 😀 Dejstvo, da sva šla 500 m prej mimo pumpe, kjer imajo tudi čisto normalne, klasične wc-je v tem trenutku sploh ne šteje 😀

“Zdajle bo najprej en majhen klanček, potem mal spusta, potem pa en mal večji klanček, pol greva pa na kavo, a prou???” Seveda je prav, vmes sva sprobala še en klanec, ki je sicer kratek kakšnih 200 m, ima pa naklona vse tja do 18 %. Se je treba pripravit na poletje, ko ima menda en od predvidenih vzponov nekako 3 km klanca, kjer je povprečje 14, na najbolj položnem delu pa se poravna na 12 %. Ugotavljam, da je bilo to dve leti nazaj dokaj enostavno za slišat, letos pa … no ja, mal strahu pa naganja v kosti 😉 Po zasluženi kavi, ko kobilca nos že obrne proti dolini (juhu, spust se obeta), me povabi še na grad. “A greva še mal gor (Štanjel)?” In sva šla. Nekaj kraševsko Štanjelske krvi se mi pretaka po žilah, tako da se počutim čisto malce kot doma, pa precej kot “uf, že sto let nisem bila tukaj, s kolesom pa sploh še ne”. Malce se voziva gor in dol, narediva še nekaj fotk in počasi nazaj na glavno cesto.

Ajdovscina_Stanjel_22_4_2018

Spust v dolino Branice je kot vedno precej veličasten. Do prvega ovinka leti, tam pa zavore komaj primejo. Še vedno se nisem naučila (z)vozit serpentine, ki je … pač ostra. Od tam naprej pa spet veter v laseh, muhe pa na srečo ne v zobeh, saj je bolj pametno imeti kljun tesno zaprt 😀

In to, kar mi je tokrat najbolj všeč na kolesu je dejstvo, da mi ni treba dirkat. Ker je tako več časa za se smejat, za gledat naokrog in “ojoj, gleeej kolk je to lepo … pa diši, dejva se slikat.” Zakadim se pod vijoličen grm in samo škoda je, ker se vonj in zvok na fotki ne vidita. Omamno diši, brenči pa tako, da je bolje ne hodit zraven … čebele imajo namreč pojedino.

Ko opraviva s tem delom poti, lahko nadaljujeva ne do prve, ampak do druge table, ki označuje, da se morava počasi vrniti na izhodiščno mesto. Počasi napredujeva v še en klanček in prekmalu prideva do glavne ceste. Ko vidim tablo za eno od vasi, ki mi mogoče zveni znano, oznanim, da bi bilo res fino, če bi vedela, kje se do Ajdovščine pride po teh vaseh. A ker ne vem, nočem tvegati, vse do table, ki označuje, da je do Lokavca le še 2 km. Ooooooo to pa vem, kje je, od tam se gre na Predmejo, greva (to zame pomeni tudi, da se po vaseh pride do cilja). In greva … najprej precej neprepričano, da vem, kam greva, nato malce bolj optimistično, ker se mi zdi, da vem, kam greva, nato pa se usta razlezejo v huronski nasmeh, ko se glava spomni, kje je. “Ej, če imam zdajle prav, greva lahko še malo naprej, potem pa na desno in te peljem mimo izvira Hublja. Če pa nimam, se bova obrnila in greva po tej cesti direkt do avtomobila.” In greva poskusit, če imam prav. Cesta mi sicer nekako ne deluje najbolj znana (večinoma sem tam vozila ponoči, enkrat preko dneva v obupni vročini in še enkrat preko dneva, ko sem vozila v taki skupini, da sem z belim gledala in nisem vedela, kako obdržati vsebino želodca v sebi :D), ampak spomnim se, da pride stranska cesta ven pri neki kapelci in da je vsaj začetek brutalno strm. Pokaže se kapelca (se mi zdi) in klanec, ki je postavljen pokonci. Torej … tukaj greva. In imam prav. Cesta pelje po obronkih, sama sva, asfalt je na novo položen, vse diši in samo hvala lahko rečem Andreju, ki je nekoč izjavil, da mu je ta del tako všeč zato, ker ko pride dol, lahko zavije desno na njemu najljubši vzpon, na Predmejo. Ja, včasih je kar dobro, da si človek zapomni kakšne morda nepomembne podatke. Zaradi te “nepomembnosti” se danes voziva po prelepi pokrajini in kar naenkrat se pred očmi odpre izvir Hublja. Kratek postanek ob ograji, razmišljanje o tem, kako voda pride v goro (kako pride ven se vidi), nato pa samo še napol divji spust do Ajdovščine. Napol divji, ker malce zavirat je pa vseeno treba, nato pa samo še vprašanje “a greva jest kar takoj, ali najprej do avta.” Najprej do avta, čeprav se kmalu izkaže, da je bila odločitev morda preuranjena, želodec se več kot močno oglaša. Ko končno dobi več kot zasluženo hrano, lahko v miru preverim, ali se je sezona zeber slučajno že začela. Slovesno oznanjam, da … SE JE 🙂

TREBNJE, TOKRAT 2018

Ko se vsako leto novo leto začne z januarjem na novo, se v kolesarski koledarček zapiše vikend v aprilu, ko je sobota namenjena dobrodelnemu kolesarjenju v Trebnjem. Začelo se je pred osmimi leti, moja malenkost pa se je s kobilco na prvi krog podala leta 2013. Leto prvega DOS-a je bilo to. Ko je bilo dobrodelno kolesarjenje podlaga za generalko, podlaga za uvod v nekaj precej zanimivih in neponovljivih zgodb. Vreme je bilo precej hladno, razpoloženje precej nervozno, v pričakovanju dirke, ki se je imela zgoditi kakšen mesec kasneje. Naslednje leto spet generalka, spet za DOS, a tokrat sva z Edotom svojih 300 km v izmenah odpeljala že do štirih popoldan in potem smo samo še ležali na soncu in lovili rakasto rdečo barvo 😀 In spoznavali nove ljudi, nove zgodbe. In tako tudi naslednje leto in še leto kasneje. V letu 2017 je bilo drugače le to, da sem se še pri hoji zibala kot tanker na močno razburkanem morju, za na kolo pa itak ni bilo niti za pomisliti.

Letos pa … zopet v paru s kobilco 😀 Kaj obleči, kaj vzeti s sabo, ne pozabi čevljev, bidone napolnit, ojoj čelada jemlje konec, rokavice bi bilo tudi fino zamenjat, kobilca je mal prašna … no, ko gre vse to v avto, ko je trikrat preverjeno, da imamo vse s sabo, lahko gremo novim dogodivščinam naproti. Živčki začnejo trepetati, ko se na avtocesti pojavi stoječa kolona. “Pejva po ta stari cesti, da ne bi slučajno zamudila.” Zelo me ima rad, ker zavije na izvozu takoj desno in šele potem vpraša “a pa ti veš, kje se gre???” Ne vem, zato začnem iskat po zemljevidih, ki jih ponuja stric gugl, a na srečo naju tabla reši in ob predvideni uri prideva v Trebnje. No, pa pejmo. Najprej do zbirnega mesta, kjer prvič zaigra srce. Kot bi prišla domov, med same znane, prijetne, odprte ljudi, prijatelje, znance, poznane, skratka domov 🙂 Nekaj besed tu, nekaj tam, dva stavka z enim, nasmeh preko treh glav do četrte, usta do ušes in kar naenkrat smo na cesti. Sicer je bilo načrtovano, da štarta ob enajstih večja skupina in tudi je … a bodimo pošteni, to ni bil pogovorni tempo, to ni bila sproščeno pomladanska vožnja, vsaj za kobilco ne, ker je malce zarjavela 😀 Zato smo oblikovali malo uživaško skupinico, ki je imela za cilj priti okrog 😀 Lepo počasi smo se vozili, rukiju na tem kolesarjenju sem opisovala vsako spremembo v okolici (kot kdo je že dal fasado na hišo, kje so podrli kakšno drevo, kje bo pesek na cesti, kateri ovinek je brez veze in kateri hud …). Ker sem se vmes ustavila še pri dveh kolesarjih, ki sta jo tokrat mahala peš naokrog, sem malce izgubila skupinico in na koncu prvega kroga sva s Sašo sami sedli na zasluženo kavico in klepet. Ker ni kazalo, da bi se fanta kmalu prikazala, sva jo mahnili v drugi krog skoraj sami. Še pravočasno je prišel Boris in šli smo obujat spomine 🙂 Krog sicer ob zelo pogovornem tempu prevoziš v eni uri, tokrat je trajalo precej dlje. Se je pač treba vse pogovorit in fotkat pri vsaki češnji 😀

Drugi krog zaključen, fanta čakata na kavi, načrt za naprej – ja nič, gremo še en krog  😉 No, zadnji krog se je že precej poznal. Noge načete, vrat trd, roke z mravljinčki, usta do ušes in zobje na soncu. Na koncu počutje kot včasih po 300-ki, mal utrujeno, mal trde mišice, pa precej veselo 🙂 Ja, vse to je moč doživeti v Trebnjem. Ker tako to je, ko nekaj organiziraš s srcem in v Trebnjem to znajo ❤

 

 

PRVIČ PO …

Vsak prvič je malce nenavaden. Rahlo prestrašen, malce radoveden, morda tesnoben, ne ve, kaj pričakovati … a je prvič. In si ga zapomniš. Ni pomembno, kakšen je – ker je prvič, je poseben. In tako se je zgodil tudi trenutek, ko je kobilca prvič po 29. decembru 2016 okusila eno od sivin naših cest, ko je pomolila nos na plano in se odpeljala po hribu navzdol v novo zgodbo.

Pa ni šlo tako gladko, sploh ne 😀 Načrt, ki se naj bi zgodil preko vikenda, je vključeval tekaške smuči in sonček na Pokljuki. A to je bilo na začetku tedna. Bolj ko se je bližal vikend, bolj, ko je postajalo jasno, da bo toplo in sončno, bolj je bilo jasno, da mora kobilca na cesto. V četrtek je že vedela, da bo šla. V petek se je pripravljala, da bo šla. V soboto je nato sledilo celodnevno romanje od potice do potice, v nedeljo, ko bi šla kobilca že lahko na cesto, pa je imela lastnica ogromno dela … je bilo treba nujno brlog pospravit in zribat, prav tako nujno je bilo kofetkat na soncu na dvorišču, ekstremno nujne so bile tudi priprave kobilce za na cesto (v stilu “ej, a veš da morva dans še bicikle pripravt” … kar je dejansko pomenilo samo postavit jih na cesto) … skratka en kup stvari je bilo nujnih, samo da še ne bi bilo treba iti. Trema pred prvič dela svoje … vedno. In tokrat ni bilo nič drugače …

Pa je prišla nedelja. Jasno, mrzlo jutro, vznemirjenje pa je raslo hitreje kot zunanja temperatura. In največje odkritje tega leta se je zgodilo, ko je omara razkrila vsebino vseh kolesarskih cunc, pripomočkov, maž, očal … “uauuuu glej to, pa to je hujš kot v trgovini …” Ja, to pa se zgodi, če si bil nekoč malce več na kolesu, potem pa nekaj časa ne in seveda pozabiš na ves arzenal artiklov 😀

In je šla. Najprej se zgodi tisti znani zvok zapenjanja pedal, nato pa takoj preverjanje zavor.  Garmin ne dela oziroma se dva garmina ne moreta zmenit, koga bi lovila 😀 Ni pomembno, ker je pred kobilco cesta, polna peska … In se peljeva, malce važno, malce ponosno in zelo presenetljivo, brez posebnih občutkov. Čist brez veze, bi se lahko reklo. Kot da vmes ni minilo že veliko časa, kot da bi imela še vedno vse dele v hrbtu, kot da je bilo včeraj, ko je bila zadnjič zunaj. Čisto brez veze 😀 Pride klanček – brez veze, zleze čez in to ne v najlažji prestavi (opala, al klanček ni tako hud, al pa … no, recimo, da klanček ni hud). Gre dalje, se pelje po znani cesti, še vedno dokaj brez posebnih občutkov. Vmes gre mimo daljnovoda, kjer je enkrat v preteklosti scvrlo eno veliko ptico (še zdaj se mi reva boga smili), pod Šmarno zavije desno in se pelje dalje. No, potem pa se zgodijo prve solzice, ko se spomni, kako je mimo teh njiv vozila v zgodnjih jutrih, še preden je šla v službo, ko je sonce še zelo krmežljavo vstajalo izza hribov. Kako je šla tu mimo, ko je bilo vse rumeno od oljne repice. Pa potem, ko jo zamenja pšenica, jesenske barve, ko polja pobeli jutranja slana. Izbere ta večji krog, saj se počuti kot prerojeno (noge bo že kasneje v red spravila) in se zapelje še enkrat desno. Cesto pozna do obisti, vsako luknjo, vsak del uničene bankine, vsako menjavo sonca in sence, Fajn se ima, vedno bolj se ima fajn 😀 Vmes gre še na kavo, za konec pa mora splezati še v klanček, da se lahko parkira v varnem zavetju domače sobe 😀 Na koncu je ponosna, ker je naredila prvih 30 km. Včasih se za takšno razdaljo ne bi potrudila niti razmišljati, da bi šla ven. Zdaj je nadvse vesela, da lahko gre … četudi za 30 km. In jutri gre to ponovit!!!

NOVE ZGODBE

Zima je skoraj mimo (hvala zima, da si bila to, kar bi morala biti vsako leto), bojne rane so več ali manj zaceljene in … čas je za nove zgodbe. FB mi zadnje čase ponuja fotografije, s katerimi me spominja na dogodke izpred leta dni. Rehabilitacijo, ko je bil predklon znanstvena fantastika.

predklon

Čas, ko telo nikakor ni sledilo glavi. Čas, ko telo sploh ni služilo svojemu namenu, glava je bila pa tako ali tako na drugem planetu. Dneve in tedne, ko je bilo prehoditi pol ure enakovredno 100 km kolesarjenju. Mesece, preden sem uspela zlesti nazaj na Šmarno. Dneve in tedne in mesece, ko je bila morala na psu, zgodb pa nikjer. Skoraj leto dni je moralo miniti, da so se zgodbe začele vračati. Kobilca je zaenkrat še trdno zasidrana na trenažerju, kjer se še ni pretegnila 😀 Je pa že skoraj pripravljena na različno sive ceste, nežne klančke, nove dogodivščine. Na štartnih mestih bo stala le še izjemoma in že sedaj pogreša tiste metuljčke napetosti v trebuhu, preden se dirka začne. Pogrešala bo nore občutke zaspanih nočnih voženj, smeha v najbolj jokajočih trenutkih in solz utrujenosti med smehom. A kobilca ne bi bila ta prava zverina, če ne bi imela v načrtu novih zgodb. Bolj nežnih, bolj mehkih, a vseeno lepih. Zaenkrat njeno vlogo prevzemajo tekaške dilce in priznati je treba, da so kar dobre 😀 Sicer je zadnje dni, v naravnost pomladni vročini, na Bonovcu slišati žabe (prisežem, danes so bile zagotovo pod smučmi) … a sneg se vsaj še malo drži in v hrib se da tudi še teči 🙂 In tudi naša hosta se bohoti z zaenkrat zasneženimi stezami, ki naravnost vabijo, da korak postane malce hitrejši, bolj poskočen, lažji, bolj nagajiv, bolj nasmejan.

Verjetno nikoli več ne bo tako odbitih in nenormalnih zgodb in morda je tako tudi prav in bolje. Bodo pa nove, drugačne, pustolovske, smešne, nasmejane, včasih musklfibraste, včasih utrujene, predvsem pa prijetne in rožnate (ali pa roza, kar se pač bolje sliši 😀 )

Za to, da bodo zgodbe spet zaživele, pa moram sneti kapo in narediti globok poklon Alešu. Aleš brez tvojih terapij bi zdajle še vedno kot kup nesreče pestovala spomine na življenje pred operacijo, kobilca bi šla v prodajo, jaz pa … nočem niti razmišljati 🙂 HVALA, da bom lahko pisala nove zgodbe ❤

 

DOMAČA HOSTA

Odkar jo imamo tik nad hiško, je seveda non stop na dnevnem meniju. Razlog je tudi, zdaj očitno stalna, prijateljica hernija, ki je dobila trajno domovanje v hrbtenici in se packa ves čas šlepa z mano 😀 Ampak se ne damo, a ne in kot res prijazna gostiteljica jo ves čas vozim s sabo in jo negujem in crkljam. In tako gre skoraj vsak dan malce v hrib, v hosto. Je pa tale naša hosta takšna, da na zunaj zgleda zelo prijazna, ko prideš noter še vedno zgleda zelo prijazna, ko pa se hočeš vrniti domov … no, takrat pa se zna malce zatakniti, saj te včasih noče ven spustit 😀 V prostem prevodu bi to pomenilo, da se človek mimogrede zgubi, ker no ja, so vse poti enake??? Sploh v teh dneh, ko je listje prekrilo vse poti in se je treba samo taborniškemu znanju zahvaliti, da človek ne začne poti v Ljubljani in zaključi v Mengšu, kamor se zagotovo ni imel namen vrniti 😀

In tako zvečer klepetamo s sosedi o tej naši hosti in o tem, kako skozi hosto priti na bližnji hrib ali dva. Posledice debate se pokažejo zjutraj, ko je treba takoj v akcijo … in poiskati pravo pot na bližnji hrib. Saj nama bo šlo, zdej veva kam it, zdej ne morva zgrešit … in sva šla. Jesen je v gozdu trenutno najlepši letni čas, barve so tako tople, da božajo dušo, šelestenje odpadlega listja pod nogami pa je zvok, ki bi ga lahko vedno poslušala. Za malce drame poskrbi veter, ki boleče krivi drevesa, ki še vedno čutijo posledice žledu in se odločajo, ali bodo še stala ali se nagibajo k temu, da bodo poljubila zemljo. Slednjega si človek res ne želi, sploh v trenutku, ko stojiš pod takšnim drevesom. Korak se pospeši in začne se debata o tem, ali bova našla pot, ki gre na vrh mimo vasi in travnika, ali ne. Prepričana, da greva v pravo smer na vsakem križišču ponosno ugotavljava, da imava dobro orientacijo, da so markacije ves čas z nama, da je na levi en hrib in na desni drug in da morava malce bolj na desno, da bi potem prišla na levo. Vse nama gre kot po maslu, dokler … ja itak, dokler 😀 do asfalta nekako ne bi smela priti, torej jo mahneva naravnost po stezi (steza = nikakor ni v redu, to je za koze). Markacij sicer ni več, ampak v tej naši hosti je toliko stezic, da prav vsaka pa res ni označena … če je shojena, potem je ok. Dejstvo, da rineva čez robidovje niti ni tako zelo pomembno 🙂 Še manj naslednje dejstvo, da sva čez 10 minut na istem mestu, kjer sva bila pred 10 minutami 😀 Ok, torej veva, kje sva, veva kam greva, ne greva pa po poti, po kateri naj bi šla. Saj ni tako komplicirano, važn da vemo, kam gremo. In kot znava samo midva, namesto predvidenih nekaj km hoje, prideva do 15 km …

hosta_1

Res nenavadno, a vmes ves čas preverjam, ali so poti dobre za moj traktor. Ne za kobilco, za traktor!!! Oh ja, kaj vse se zgodi živemu človeku 😀

Ko prideva na levi hribček, narediva popoln načrt za vrnitev, ki bi morala iti po logiki preko desnega hribčka (zdaj veva, kje morava nazaj v hosto), torej jo mahneva na desno. Kar je čisto ok odločitev, le pozabila sva, da preko travnikov verjetno ne bova mogla do vhoda v hosto. Ni druge, kot da zavijeva skozi celotno vas (hiše so pa ulala …), naokrog in nazaj. V nekem trenutku bi se prodala za prevoz do doma, saj 45 minut, kolikor je bilo še hoje, ni delovalo najbolj stimulativno 🙂 A če človek vmes rešuje svet, tričetrt ure mine, kot bi mignil. Malce pomaga tudi dejstvo, da sva zdaj že zdavnaj na domačem/znanem terenu in ne pričakujem več nenadejanih izletov na stranpoti 😀

Ko se po treh urah in pol kar precej tempomatične hoje končno znajdem pred vrati, lahko samo zaključim, da zna biti tudi hoja kar precej športno doživetje …

hosta_2

KAKO NAPREJ?

Letošnje leto je do sedaj z mano naredilo že kar precej prevalov, salt, vratolomnih skokov in drugih vragolij, da bom počasi mislila, da je že december 🙂 Začetek novega leta se je pričel z diagnozo, ki se je nanašala na hrbtenico, nož in dejstvo, da hrbtenica ne bo nikoli več normalno funkcionirala. Ni v človeški naravi, da bi se s tem sprijaznil, še manj pa v naravi osebka, ki je šel vedno in prepogosto z glavo skozi zid, do konca in ko ni šlo nikamor več, je še malo porinil, da je nekako šlo. Rehabilitacija je bila počasna, glava je igrala popolnoma neusklajeno z ostalimi deli in posledica tega je, da je stanje še vedno precej slabše, kot bi načeloma moralo biti. Torej letos nič kolesa, če odštejem točno 6 voženj, ki v skupnem seštevku niso presegle 200 km in dodam dejstvo, da ma kobilca še vedno gumo  za na trenažer montirano, ki je tam od lanskega decembra 😀 Da je šla vsa kondicija in moč nekam daleč v neznano, pa vedo že vsi, ki imajo to smolo, da morajo to non stop poslušati 😉 In včeraj, ko sem po enem letu počasi stopala proti vrhu Viševnika, je bilo časa za razmišljanje na pretek. Dobri dve uri vzpona in še sestop … musklfibr se je smejal z vsakim korakom bolj, prijemal, žgečkal, se režal na vsa usta, popolnoma otročje neukrotljivo se je obnašal. Vrh Viševnika pa tako blizu, tako lep, samo še 15 minut oddaljen 😀 Odločitev je padla v trenutku, ob skali, na sončku, v zavetrju … veste kaj, hrbet noče več, bom kr tukaj počakala 🙂 In pravi Tanja, kam točno se moram usest in da ne smem čez greben na drugo stran 😀 Ne bom šla, obljubim, na drugo stran grebena ne grem niti pogledat, tam je do tal nekajkrat po 100m zraka in letenja si res ne želim 😀 Ostali gredo dalje, jaz pa …

Tam gori, malce pod 2000 metri nad morjem, je popolna tišina. Tako tiha in hkrati tako močna. Tako samotna in hkrati mogočna. Sproščujoča in oglušujoča. Tišina, ki te posrka vase in te izpljune v druge dimenzije. V svet, kjer si sam s seboj, kjer ti družbo dela samo svoboda okoli tebe. V svet, kjer ni pomemben dosežek, kjer ni pomembno doseganje cilja vsak dan, za vsako ceno, v svet, ki mu Nejc Zaplotnik reče Pot. Bi bilo na vrhu res drugače? Bi bil razgled lepši, porabljene kalorije višje, premagana razdalja daljša, zrak kaj bolj redek, smeh bolj nasmejan? Ne vem, vem pa, da tokrat cilj ni bil cilj, pač pa je bila pot dosežek. In vem, da je to občutek, ki zna biti malce poseben in ne nujno vedno všečen, a je lep. Morda ne vedno, morda vseeno nujno potrebujemo tudi doseganje in preseganje samega sebe, a včasih je čisto dovolj tudi zavedanje, da obrat tik pred vrhom ni poraz, le videti ga je treba v pravi luči. Seveda se postavlja logično vprašanje, ali to pomeni konec vsega, za kar bi še pred letom dni dajala vse štiri okončine v vrelo vodo? Upam, da ne, a vseeno bom raje rekla, da bom šla enkrat končno odpeljat Stelvio (evo, drugo leto pa zagotovo), pa četudi bom morala dvakrat gor, ker prvič ne bo šlo 🙂

 

ZAČETNIK

Sprehodi so se začeli počasi spreminjati v hojo. Počasna hoja se je začela spreminjati v malce hitrejšo hojo, ta v daljšo hojo, nato v hojo malce v klance in nato končno tudi na Šmarno goro. Uf ja … to je bil zgodovinski dosežek, pospremljen z dobršno mero strahu in razmišljanja, kaj neki se tam v hrbtenici dogaja, kako se obnašajo vretenca in njih vsebina, kje bo kaj ven zlezlo, kaj se bo mogoče stisnilo, kaj bo odpovedalo … ampak Šmarna je padla, torej je čas za kolo 🙂

In je spet trajalo … najprej kolo na servis, potem gledanje kolesa v zavetju doma, potem pa končno … no, ne gre tako hitro. Najprej je treba razčistit, da bo kobilca letos, hočeš nočeš, pač počivala na stojalu. Zato je svetlobo dneva spet ugledal davno pozabljeni, le redkokdaj uporabljeni traktorček. To je tisti traktorček, ki je včasih resda služil svojemu namenu, potem pa počasi utonil v pozabo, ker nekako nikoli nisva bila najboljša prijatelja. Se je hotel vmes že prodati, podariti, nekaj časa je ležal ves umazan in zanemarjen in samo svoji lenobi se imam zahvaliti, da ni že zdavnaj našel drugega lastnika. Očitno sem nekje v sebi čutila, da bo nekoč še prav prišel. In tako se v soboto popoldan dve kolesi peljeta v avtu na “eno kolesarsko stezo, ki ni prometna, ni preveč s klanci posuta in ma lep asfalt”. Hudo zahtevno, ampak se najde takšna pot in sledi sestavljanje koles in … no, pa pejmo probat. O lepoti traktorčka ne bom razpravljala, ker ima trenutno montiran en sedež, ki original pripada kobilci in je barvno čist neusklajen. Pa ne moti samo to. Sedež ni prav nastavljen, balanca je predaleč, prestave so glih kontra nastavljene kot na kobilci, čevelj se drugače zapenja … skratka, nič ni prav ali drugače – vse je narobe. V prvih 150 m se vsaj trikrat ustavim, razjaham in bentim. Tako zelo sem si želela končno na kolo, zdaj pa … strah dela svoje 🙂 nisem mogoče preveč sključena, a sedim pri miru, a je kje vseeno kakšna luknja, kaj bo, če padem, kaj bo, če zapeljem v luknjo, kaj bo, če … sami kaji 😀 počasi se umirim, počasi se začnejo vračati tisti znani občutki svobode, vetra (ok, sapice) okoli obraza, premagovanja kilometrov z lastnimi nogami. Ni pa isto, ni še isto. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da sedim na … traktorju 😛 S tistimi gumami se počutim kot v pancerjih  na baletnem odru in počasi se začnem prepričevati, da je zvok skoraj enak kot pri ta visokih feltnah (morš met kar precej domišljije, da to slišiš, ampak se da 😉 ) Kar ne vem, ali naj gledam v tla ali v zrak ali mogoče nekam v hosto, ker s temi gumami po asfaltu res ni higiensko vozit 😀 Sčasoma se vseeno stanje malce popravi, in sicer do te mere, da se vdam v usodo, da je letos pač leto traktorja. In ker sem bolj fina, bo to leto traktorja na asfaltu.

Do Kranjske Gore prideva relativno hitro, ampak po samo 12 km se res še ne bom obrnila in šla nazaj (nenazadnje, sva jih prejšnji teden peš 20 naredila 😉 Torej, greva še do Jasne pogledat (sej ni tak klanec, je rekel …). Sej res ni, sploh ko ugotoviš, da ima tale traktor celo tako lahka prestavna razmerja, da začnem pri sebi tiho razmišljat, da s tem bi pa tud na Vršič lahko zlezla. Saj bi, samo ravno te dni popravljajo cesto, pa ni najbolj prevozna 😀 Strah se počasi umika, nelagodje pa vseeno ostaja. Do čiste sproščenosti bo pač še nekaj km treba odbrcat. Proti izhodiščni točki se pot spušča, zato leti k strela (mislim, da je bil hitrostni rekord nekje pri 24 na uro …) in na koncu števec pokaže 30 km. Saj ne vem, ali naj se zjokam od sreče ali od … no, se bom od sreče, ker prav lahko bi se namreč zgodilo, da tudi teh 30 ne bi nikoli več prevozila. S 30 km na kolesu se nekako ne bi ravno hvalila, ampak se je pa vrnil gospod musklfibr, tako da … teh 30 je vrednih več kot klasičnih 130 🙂 Traktorček moj, letos se bova pač midva malce več družila 🙂

Napol Šmarna

Toplice so fajn iznajdba, malce manj pa je prijetno, ko sredi terapij stakneš tako reakcijo, da nekaj časa enostavno ne moreš nič. Morala pade pod nivo morske gladine, tisti glavni živec, po katerem potujejo signali po celotni nogi, se nekako noče prebuditi, noga je mravljinčasta in jo več ali manj težko vlečeš za sabo … ja, počutje postane precej depresivno in težko razumeš, da je to menda precej normalen pojav in sestavni del rehabilitacije. Ko zopet padeš na nivo vsakodnevnih enostavnih vaj, je misel, da gre na bolje, še najbolj podobna črnemu humorju. Ampak gre, počasi gre … in potem pride dan, ko dobiš na izbiro: Krvavec ali šoping? Mislim … odgovor je na dlani in gondola pomaga do prvih korakov v klanec 😉 Sicer jih je malo, vsega skupaj za manj kot pol ure, a to pomeni prve minute pešklanca po treh mesecih 🙂 Kakršnega koli klanca nasploh … Optimizem se počasi vrača, teden lažje mineva, ko pride drug predlog: a greva npr. na Rožnik, Rašico, nekam na en nežen klanec? In potem seveda moja … Šmarna … saj ne do vrha, saj bi šla samo do sedla, pa greva po ta položni, po tisti, k greš lahk z berglam gor (sicer ne vem, katera bi to bila, ampak sem si jo zamislila in potem mogoče celo obstaja).  In tako se prebudi nedeljsko jutro. Čeprav brez zajtrka in kave ne začnem živeti, pa bi v nedeljo lahko oboje izpustila 🙂 A greva, a greva, a greeeeevaaaaa … In sva šla. Pot gre počasi preko travnika, gozd se odpira pred očmi. Nisem najbolj prepričana, da je to res tista ta najbolj položna pot, ampak bom že zmogla, bom, pa če se bom morala z zobmi gor vlečt. Počasi, korak za korakom, vsak premišljeno postavljen. Ob vsakem posebej razmišljam, kako bo šlo tole navzdol. Ob vsakem naslednjem me malce manj skrbi, ob vsakem naslednjem sem višje v klancu in globlje v gozdu. “Ti, kako se pa počutiš, ko te vsi prehitevajo?” Vprašanje tudi meni ves čas roji po glavi, ko ugotavljam, da sem počasna, res sem počasna, še za najpočasnejšega občasnega hodca sem ultrapočasna. Ampak grem, grem in prav fajn je. Še vedno sicer razmišljam, kako bo šlo navzdol, a do tja je še kakšna ura 😀 ali pa še malce več … Zdi se mi, da že zelo dolgo hodiva, a še kar gre, noga uboga, hrbet ne boli, usta pa do in okoli ušes 🙂 Poti na Šmarno s te strani ne poznam, zato se pasem na razgledih, ko prideva do sedla (Sedla?), do točke, ki sem si jo glasno zadala za današnji cilj, čeprav sem na tihem ciljala na sam vrh.

halfsmarna

Popolnoma nepričakovano pa … čustva so enostavno premočna in solze se ulijejo. Ne bom jokala, ne bom jokala, neeeee booooom 🙂 Ampak ja, mal pa vseeno jokam. Enostavno je prelepo, enostavno je to tak dosežek, da ga ne morem na hitro predelati.

In hodim dalje. “A si zihr, da greva čisto na vrh?”

“Ja, itak, greva” trmasto rinem dalje. Po prvem naslednjem strmem delu še enkrat isto vprašanje in nekaj minut nežnega prepričevanja, da je bolje obrniti. Borim se sama s sabo, s solzami, s čustvi in razumom, težko bitko bijemo, a na koncu zmaga prijazno prepričevanje. Ni kaj, Šmarna bo jutri tudi še tam, kjer je vsak dan. Ko naredim prvi korak proti dolini, se zavem, da bom morala slej kot prej priznati, da nisem imela prav, ko sem trmasto rinila še višje 🙂 Ni še čas, ne še … a prihaja, vsak dan je bližje. Vsak korak na poti navzdol je skrbno premišljen, počasi me začenja boleti že samo zaradi togosti, s katero se borim s klancem. A ne bom priznala, ne še, še vsaj do ravnine ne 😉 Ko zmorem še zadnji del, del, ki sem se ga ob vzponu najbolj bala, se ne morem odločiti, kakšno je počutje. Še najboljši opis bi bil – srečno. Jutri je nov dan, pojutrišnjem še en, vsak dan korak več in … zvezde se kar naenkrat ne zdijo več tako zelo oddaljene 🙂