TREBNJE, TOKRAT 2018

Ko se vsako leto novo leto začne z januarjem na novo, se v kolesarski koledarček zapiše vikend v aprilu, ko je sobota namenjena dobrodelnemu kolesarjenju v Trebnjem. Začelo se je pred osmimi leti, moja malenkost pa se je s kobilco na prvi krog podala leta 2013. Leto prvega DOS-a je bilo to. Ko je bilo dobrodelno kolesarjenje podlaga za generalko, podlaga za uvod v nekaj precej zanimivih in neponovljivih zgodb. Vreme je bilo precej hladno, razpoloženje precej nervozno, v pričakovanju dirke, ki se je imela zgoditi kakšen mesec kasneje. Naslednje leto spet generalka, spet za DOS, a tokrat sva z Edotom svojih 300 km v izmenah odpeljala že do štirih popoldan in potem smo samo še ležali na soncu in lovili rakasto rdečo barvo 😀 In spoznavali nove ljudi, nove zgodbe. In tako tudi naslednje leto in še leto kasneje. V letu 2017 je bilo drugače le to, da sem se še pri hoji zibala kot tanker na močno razburkanem morju, za na kolo pa itak ni bilo niti za pomisliti.

Letos pa … zopet v paru s kobilco 😀 Kaj obleči, kaj vzeti s sabo, ne pozabi čevljev, bidone napolnit, ojoj čelada jemlje konec, rokavice bi bilo tudi fino zamenjat, kobilca je mal prašna … no, ko gre vse to v avto, ko je trikrat preverjeno, da imamo vse s sabo, lahko gremo novim dogodivščinam naproti. Živčki začnejo trepetati, ko se na avtocesti pojavi stoječa kolona. “Pejva po ta stari cesti, da ne bi slučajno zamudila.” Zelo me ima rad, ker zavije na izvozu takoj desno in šele potem vpraša “a pa ti veš, kje se gre???” Ne vem, zato začnem iskat po zemljevidih, ki jih ponuja stric gugl, a na srečo naju tabla reši in ob predvideni uri prideva v Trebnje. No, pa pejmo. Najprej do zbirnega mesta, kjer prvič zaigra srce. Kot bi prišla domov, med same znane, prijetne, odprte ljudi, prijatelje, znance, poznane, skratka domov 🙂 Nekaj besed tu, nekaj tam, dva stavka z enim, nasmeh preko treh glav do četrte, usta do ušes in kar naenkrat smo na cesti. Sicer je bilo načrtovano, da štarta ob enajstih večja skupina in tudi je … a bodimo pošteni, to ni bil pogovorni tempo, to ni bila sproščeno pomladanska vožnja, vsaj za kobilco ne, ker je malce zarjavela 😀 Zato smo oblikovali malo uživaško skupinico, ki je imela za cilj priti okrog 😀 Lepo počasi smo se vozili, rukiju na tem kolesarjenju sem opisovala vsako spremembo v okolici (kot kdo je že dal fasado na hišo, kje so podrli kakšno drevo, kje bo pesek na cesti, kateri ovinek je brez veze in kateri hud …). Ker sem se vmes ustavila še pri dveh kolesarjih, ki sta jo tokrat mahala peš naokrog, sem malce izgubila skupinico in na koncu prvega kroga sva s Sašo sami sedli na zasluženo kavico in klepet. Ker ni kazalo, da bi se fanta kmalu prikazala, sva jo mahnili v drugi krog skoraj sami. Še pravočasno je prišel Boris in šli smo obujat spomine 🙂 Krog sicer ob zelo pogovornem tempu prevoziš v eni uri, tokrat je trajalo precej dlje. Se je pač treba vse pogovorit in fotkat pri vsaki češnji 😀

Drugi krog zaključen, fanta čakata na kavi, načrt za naprej – ja nič, gremo še en krog  😉 No, zadnji krog se je že precej poznal. Noge načete, vrat trd, roke z mravljinčki, usta do ušes in zobje na soncu. Na koncu počutje kot včasih po 300-ki, mal utrujeno, mal trde mišice, pa precej veselo 🙂 Ja, vse to je moč doživeti v Trebnjem. Ker tako to je, ko nekaj organiziraš s srcem in v Trebnjem to znajo ❤

 

 

PRVIČ PO …

Vsak prvič je malce nenavaden. Rahlo prestrašen, malce radoveden, morda tesnoben, ne ve, kaj pričakovati … a je prvič. In si ga zapomniš. Ni pomembno, kakšen je – ker je prvič, je poseben. In tako se je zgodil tudi trenutek, ko je kobilca prvič po 29. decembru 2016 okusila eno od sivin naših cest, ko je pomolila nos na plano in se odpeljala po hribu navzdol v novo zgodbo.

Pa ni šlo tako gladko, sploh ne 😀 Načrt, ki se naj bi zgodil preko vikenda, je vključeval tekaške smuči in sonček na Pokljuki. A to je bilo na začetku tedna. Bolj ko se je bližal vikend, bolj, ko je postajalo jasno, da bo toplo in sončno, bolj je bilo jasno, da mora kobilca na cesto. V četrtek je že vedela, da bo šla. V petek se je pripravljala, da bo šla. V soboto je nato sledilo celodnevno romanje od potice do potice, v nedeljo, ko bi šla kobilca že lahko na cesto, pa je imela lastnica ogromno dela … je bilo treba nujno brlog pospravit in zribat, prav tako nujno je bilo kofetkat na soncu na dvorišču, ekstremno nujne so bile tudi priprave kobilce za na cesto (v stilu “ej, a veš da morva dans še bicikle pripravt” … kar je dejansko pomenilo samo postavit jih na cesto) … skratka en kup stvari je bilo nujnih, samo da še ne bi bilo treba iti. Trema pred prvič dela svoje … vedno. In tokrat ni bilo nič drugače …

Pa je prišla nedelja. Jasno, mrzlo jutro, vznemirjenje pa je raslo hitreje kot zunanja temperatura. In največje odkritje tega leta se je zgodilo, ko je omara razkrila vsebino vseh kolesarskih cunc, pripomočkov, maž, očal … “uauuuu glej to, pa to je hujš kot v trgovini …” Ja, to pa se zgodi, če si bil nekoč malce več na kolesu, potem pa nekaj časa ne in seveda pozabiš na ves arzenal artiklov 😀

In je šla. Najprej se zgodi tisti znani zvok zapenjanja pedal, nato pa takoj preverjanje zavor.  Garmin ne dela oziroma se dva garmina ne moreta zmenit, koga bi lovila 😀 Ni pomembno, ker je pred kobilco cesta, polna peska … In se peljeva, malce važno, malce ponosno in zelo presenetljivo, brez posebnih občutkov. Čist brez veze, bi se lahko reklo. Kot da vmes ni minilo že veliko časa, kot da bi imela še vedno vse dele v hrbtu, kot da je bilo včeraj, ko je bila zadnjič zunaj. Čisto brez veze 😀 Pride klanček – brez veze, zleze čez in to ne v najlažji prestavi (opala, al klanček ni tako hud, al pa … no, recimo, da klanček ni hud). Gre dalje, se pelje po znani cesti, še vedno dokaj brez posebnih občutkov. Vmes gre mimo daljnovoda, kjer je enkrat v preteklosti scvrlo eno veliko ptico (še zdaj se mi reva boga smili), pod Šmarno zavije desno in se pelje dalje. No, potem pa se zgodijo prve solzice, ko se spomni, kako je mimo teh njiv vozila v zgodnjih jutrih, še preden je šla v službo, ko je sonce še zelo krmežljavo vstajalo izza hribov. Kako je šla tu mimo, ko je bilo vse rumeno od oljne repice. Pa potem, ko jo zamenja pšenica, jesenske barve, ko polja pobeli jutranja slana. Izbere ta večji krog, saj se počuti kot prerojeno (noge bo že kasneje v red spravila) in se zapelje še enkrat desno. Cesto pozna do obisti, vsako luknjo, vsak del uničene bankine, vsako menjavo sonca in sence, Fajn se ima, vedno bolj se ima fajn 😀 Vmes gre še na kavo, za konec pa mora splezati še v klanček, da se lahko parkira v varnem zavetju domače sobe 😀 Na koncu je ponosna, ker je naredila prvih 30 km. Včasih se za takšno razdaljo ne bi potrudila niti razmišljati, da bi šla ven. Zdaj je nadvse vesela, da lahko gre … četudi za 30 km. In jutri gre to ponovit!!!

NOVE ZGODBE

Zima je skoraj mimo (hvala zima, da si bila to, kar bi morala biti vsako leto), bojne rane so več ali manj zaceljene in … čas je za nove zgodbe. FB mi zadnje čase ponuja fotografije, s katerimi me spominja na dogodke izpred leta dni. Rehabilitacijo, ko je bil predklon znanstvena fantastika.

predklon

Čas, ko telo nikakor ni sledilo glavi. Čas, ko telo sploh ni služilo svojemu namenu, glava je bila pa tako ali tako na drugem planetu. Dneve in tedne, ko je bilo prehoditi pol ure enakovredno 100 km kolesarjenju. Mesece, preden sem uspela zlesti nazaj na Šmarno. Dneve in tedne in mesece, ko je bila morala na psu, zgodb pa nikjer. Skoraj leto dni je moralo miniti, da so se zgodbe začele vračati. Kobilca je zaenkrat še trdno zasidrana na trenažerju, kjer se še ni pretegnila 😀 Je pa že skoraj pripravljena na različno sive ceste, nežne klančke, nove dogodivščine. Na štartnih mestih bo stala le še izjemoma in že sedaj pogreša tiste metuljčke napetosti v trebuhu, preden se dirka začne. Pogrešala bo nore občutke zaspanih nočnih voženj, smeha v najbolj jokajočih trenutkih in solz utrujenosti med smehom. A kobilca ne bi bila ta prava zverina, če ne bi imela v načrtu novih zgodb. Bolj nežnih, bolj mehkih, a vseeno lepih. Zaenkrat njeno vlogo prevzemajo tekaške dilce in priznati je treba, da so kar dobre 😀 Sicer je zadnje dni, v naravnost pomladni vročini, na Bonovcu slišati žabe (prisežem, danes so bile zagotovo pod smučmi) … a sneg se vsaj še malo drži in v hrib se da tudi še teči 🙂 In tudi naša hosta se bohoti z zaenkrat zasneženimi stezami, ki naravnost vabijo, da korak postane malce hitrejši, bolj poskočen, lažji, bolj nagajiv, bolj nasmejan.

Verjetno nikoli več ne bo tako odbitih in nenormalnih zgodb in morda je tako tudi prav in bolje. Bodo pa nove, drugačne, pustolovske, smešne, nasmejane, včasih musklfibraste, včasih utrujene, predvsem pa prijetne in rožnate (ali pa roza, kar se pač bolje sliši 😀 )

Za to, da bodo zgodbe spet zaživele, pa moram sneti kapo in narediti globok poklon Alešu. Aleš brez tvojih terapij bi zdajle še vedno kot kup nesreče pestovala spomine na življenje pred operacijo, kobilca bi šla v prodajo, jaz pa … nočem niti razmišljati 🙂 HVALA, da bom lahko pisala nove zgodbe ❤

 

DOMAČA HOSTA

Odkar jo imamo tik nad hiško, je seveda non stop na dnevnem meniju. Razlog je tudi, zdaj očitno stalna, prijateljica hernija, ki je dobila trajno domovanje v hrbtenici in se packa ves čas šlepa z mano 😀 Ampak se ne damo, a ne in kot res prijazna gostiteljica jo ves čas vozim s sabo in jo negujem in crkljam. In tako gre skoraj vsak dan malce v hrib, v hosto. Je pa tale naša hosta takšna, da na zunaj zgleda zelo prijazna, ko prideš noter še vedno zgleda zelo prijazna, ko pa se hočeš vrniti domov … no, takrat pa se zna malce zatakniti, saj te včasih noče ven spustit 😀 V prostem prevodu bi to pomenilo, da se človek mimogrede zgubi, ker no ja, so vse poti enake??? Sploh v teh dneh, ko je listje prekrilo vse poti in se je treba samo taborniškemu znanju zahvaliti, da človek ne začne poti v Ljubljani in zaključi v Mengšu, kamor se zagotovo ni imel namen vrniti 😀

In tako zvečer klepetamo s sosedi o tej naši hosti in o tem, kako skozi hosto priti na bližnji hrib ali dva. Posledice debate se pokažejo zjutraj, ko je treba takoj v akcijo … in poiskati pravo pot na bližnji hrib. Saj nama bo šlo, zdej veva kam it, zdej ne morva zgrešit … in sva šla. Jesen je v gozdu trenutno najlepši letni čas, barve so tako tople, da božajo dušo, šelestenje odpadlega listja pod nogami pa je zvok, ki bi ga lahko vedno poslušala. Za malce drame poskrbi veter, ki boleče krivi drevesa, ki še vedno čutijo posledice žledu in se odločajo, ali bodo še stala ali se nagibajo k temu, da bodo poljubila zemljo. Slednjega si človek res ne želi, sploh v trenutku, ko stojiš pod takšnim drevesom. Korak se pospeši in začne se debata o tem, ali bova našla pot, ki gre na vrh mimo vasi in travnika, ali ne. Prepričana, da greva v pravo smer na vsakem križišču ponosno ugotavljava, da imava dobro orientacijo, da so markacije ves čas z nama, da je na levi en hrib in na desni drug in da morava malce bolj na desno, da bi potem prišla na levo. Vse nama gre kot po maslu, dokler … ja itak, dokler 😀 do asfalta nekako ne bi smela priti, torej jo mahneva naravnost po stezi (steza = nikakor ni v redu, to je za koze). Markacij sicer ni več, ampak v tej naši hosti je toliko stezic, da prav vsaka pa res ni označena … če je shojena, potem je ok. Dejstvo, da rineva čez robidovje niti ni tako zelo pomembno 🙂 Še manj naslednje dejstvo, da sva čez 10 minut na istem mestu, kjer sva bila pred 10 minutami 😀 Ok, torej veva, kje sva, veva kam greva, ne greva pa po poti, po kateri naj bi šla. Saj ni tako komplicirano, važn da vemo, kam gremo. In kot znava samo midva, namesto predvidenih nekaj km hoje, prideva do 15 km …

hosta_1

Res nenavadno, a vmes ves čas preverjam, ali so poti dobre za moj traktor. Ne za kobilco, za traktor!!! Oh ja, kaj vse se zgodi živemu človeku 😀

Ko prideva na levi hribček, narediva popoln načrt za vrnitev, ki bi morala iti po logiki preko desnega hribčka (zdaj veva, kje morava nazaj v hosto), torej jo mahneva na desno. Kar je čisto ok odločitev, le pozabila sva, da preko travnikov verjetno ne bova mogla do vhoda v hosto. Ni druge, kot da zavijeva skozi celotno vas (hiše so pa ulala …), naokrog in nazaj. V nekem trenutku bi se prodala za prevoz do doma, saj 45 minut, kolikor je bilo še hoje, ni delovalo najbolj stimulativno 🙂 A če človek vmes rešuje svet, tričetrt ure mine, kot bi mignil. Malce pomaga tudi dejstvo, da sva zdaj že zdavnaj na domačem/znanem terenu in ne pričakujem več nenadejanih izletov na stranpoti 😀

Ko se po treh urah in pol kar precej tempomatične hoje končno znajdem pred vrati, lahko samo zaključim, da zna biti tudi hoja kar precej športno doživetje …

hosta_2

KAKO NAPREJ?

Letošnje leto je do sedaj z mano naredilo že kar precej prevalov, salt, vratolomnih skokov in drugih vragolij, da bom počasi mislila, da je že december 🙂 Začetek novega leta se je pričel z diagnozo, ki se je nanašala na hrbtenico, nož in dejstvo, da hrbtenica ne bo nikoli več normalno funkcionirala. Ni v človeški naravi, da bi se s tem sprijaznil, še manj pa v naravi osebka, ki je šel vedno in prepogosto z glavo skozi zid, do konca in ko ni šlo nikamor več, je še malo porinil, da je nekako šlo. Rehabilitacija je bila počasna, glava je igrala popolnoma neusklajeno z ostalimi deli in posledica tega je, da je stanje še vedno precej slabše, kot bi načeloma moralo biti. Torej letos nič kolesa, če odštejem točno 6 voženj, ki v skupnem seštevku niso presegle 200 km in dodam dejstvo, da ma kobilca še vedno gumo  za na trenažer montirano, ki je tam od lanskega decembra 😀 Da je šla vsa kondicija in moč nekam daleč v neznano, pa vedo že vsi, ki imajo to smolo, da morajo to non stop poslušati 😉 In včeraj, ko sem po enem letu počasi stopala proti vrhu Viševnika, je bilo časa za razmišljanje na pretek. Dobri dve uri vzpona in še sestop … musklfibr se je smejal z vsakim korakom bolj, prijemal, žgečkal, se režal na vsa usta, popolnoma otročje neukrotljivo se je obnašal. Vrh Viševnika pa tako blizu, tako lep, samo še 15 minut oddaljen 😀 Odločitev je padla v trenutku, ob skali, na sončku, v zavetrju … veste kaj, hrbet noče več, bom kr tukaj počakala 🙂 In pravi Tanja, kam točno se moram usest in da ne smem čez greben na drugo stran 😀 Ne bom šla, obljubim, na drugo stran grebena ne grem niti pogledat, tam je do tal nekajkrat po 100m zraka in letenja si res ne želim 😀 Ostali gredo dalje, jaz pa …

Tam gori, malce pod 2000 metri nad morjem, je popolna tišina. Tako tiha in hkrati tako močna. Tako samotna in hkrati mogočna. Sproščujoča in oglušujoča. Tišina, ki te posrka vase in te izpljune v druge dimenzije. V svet, kjer si sam s seboj, kjer ti družbo dela samo svoboda okoli tebe. V svet, kjer ni pomemben dosežek, kjer ni pomembno doseganje cilja vsak dan, za vsako ceno, v svet, ki mu Nejc Zaplotnik reče Pot. Bi bilo na vrhu res drugače? Bi bil razgled lepši, porabljene kalorije višje, premagana razdalja daljša, zrak kaj bolj redek, smeh bolj nasmejan? Ne vem, vem pa, da tokrat cilj ni bil cilj, pač pa je bila pot dosežek. In vem, da je to občutek, ki zna biti malce poseben in ne nujno vedno všečen, a je lep. Morda ne vedno, morda vseeno nujno potrebujemo tudi doseganje in preseganje samega sebe, a včasih je čisto dovolj tudi zavedanje, da obrat tik pred vrhom ni poraz, le videti ga je treba v pravi luči. Seveda se postavlja logično vprašanje, ali to pomeni konec vsega, za kar bi še pred letom dni dajala vse štiri okončine v vrelo vodo? Upam, da ne, a vseeno bom raje rekla, da bom šla enkrat končno odpeljat Stelvio (evo, drugo leto pa zagotovo), pa četudi bom morala dvakrat gor, ker prvič ne bo šlo 🙂

 

ZAČETNIK

Sprehodi so se začeli počasi spreminjati v hojo. Počasna hoja se je začela spreminjati v malce hitrejšo hojo, ta v daljšo hojo, nato v hojo malce v klance in nato končno tudi na Šmarno goro. Uf ja … to je bil zgodovinski dosežek, pospremljen z dobršno mero strahu in razmišljanja, kaj neki se tam v hrbtenici dogaja, kako se obnašajo vretenca in njih vsebina, kje bo kaj ven zlezlo, kaj se bo mogoče stisnilo, kaj bo odpovedalo … ampak Šmarna je padla, torej je čas za kolo 🙂

In je spet trajalo … najprej kolo na servis, potem gledanje kolesa v zavetju doma, potem pa končno … no, ne gre tako hitro. Najprej je treba razčistit, da bo kobilca letos, hočeš nočeš, pač počivala na stojalu. Zato je svetlobo dneva spet ugledal davno pozabljeni, le redkokdaj uporabljeni traktorček. To je tisti traktorček, ki je včasih resda služil svojemu namenu, potem pa počasi utonil v pozabo, ker nekako nikoli nisva bila najboljša prijatelja. Se je hotel vmes že prodati, podariti, nekaj časa je ležal ves umazan in zanemarjen in samo svoji lenobi se imam zahvaliti, da ni že zdavnaj našel drugega lastnika. Očitno sem nekje v sebi čutila, da bo nekoč še prav prišel. In tako se v soboto popoldan dve kolesi peljeta v avtu na “eno kolesarsko stezo, ki ni prometna, ni preveč s klanci posuta in ma lep asfalt”. Hudo zahtevno, ampak se najde takšna pot in sledi sestavljanje koles in … no, pa pejmo probat. O lepoti traktorčka ne bom razpravljala, ker ima trenutno montiran en sedež, ki original pripada kobilci in je barvno čist neusklajen. Pa ne moti samo to. Sedež ni prav nastavljen, balanca je predaleč, prestave so glih kontra nastavljene kot na kobilci, čevelj se drugače zapenja … skratka, nič ni prav ali drugače – vse je narobe. V prvih 150 m se vsaj trikrat ustavim, razjaham in bentim. Tako zelo sem si želela končno na kolo, zdaj pa … strah dela svoje 🙂 nisem mogoče preveč sključena, a sedim pri miru, a je kje vseeno kakšna luknja, kaj bo, če padem, kaj bo, če zapeljem v luknjo, kaj bo, če … sami kaji 😀 počasi se umirim, počasi se začnejo vračati tisti znani občutki svobode, vetra (ok, sapice) okoli obraza, premagovanja kilometrov z lastnimi nogami. Ni pa isto, ni še isto. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da sedim na … traktorju 😛 S tistimi gumami se počutim kot v pancerjih  na baletnem odru in počasi se začnem prepričevati, da je zvok skoraj enak kot pri ta visokih feltnah (morš met kar precej domišljije, da to slišiš, ampak se da 😉 ) Kar ne vem, ali naj gledam v tla ali v zrak ali mogoče nekam v hosto, ker s temi gumami po asfaltu res ni higiensko vozit 😀 Sčasoma se vseeno stanje malce popravi, in sicer do te mere, da se vdam v usodo, da je letos pač leto traktorja. In ker sem bolj fina, bo to leto traktorja na asfaltu.

Do Kranjske Gore prideva relativno hitro, ampak po samo 12 km se res še ne bom obrnila in šla nazaj (nenazadnje, sva jih prejšnji teden peš 20 naredila 😉 Torej, greva še do Jasne pogledat (sej ni tak klanec, je rekel …). Sej res ni, sploh ko ugotoviš, da ima tale traktor celo tako lahka prestavna razmerja, da začnem pri sebi tiho razmišljat, da s tem bi pa tud na Vršič lahko zlezla. Saj bi, samo ravno te dni popravljajo cesto, pa ni najbolj prevozna 😀 Strah se počasi umika, nelagodje pa vseeno ostaja. Do čiste sproščenosti bo pač še nekaj km treba odbrcat. Proti izhodiščni točki se pot spušča, zato leti k strela (mislim, da je bil hitrostni rekord nekje pri 24 na uro …) in na koncu števec pokaže 30 km. Saj ne vem, ali naj se zjokam od sreče ali od … no, se bom od sreče, ker prav lahko bi se namreč zgodilo, da tudi teh 30 ne bi nikoli več prevozila. S 30 km na kolesu se nekako ne bi ravno hvalila, ampak se je pa vrnil gospod musklfibr, tako da … teh 30 je vrednih več kot klasičnih 130 🙂 Traktorček moj, letos se bova pač midva malce več družila 🙂

Napol Šmarna

Toplice so fajn iznajdba, malce manj pa je prijetno, ko sredi terapij stakneš tako reakcijo, da nekaj časa enostavno ne moreš nič. Morala pade pod nivo morske gladine, tisti glavni živec, po katerem potujejo signali po celotni nogi, se nekako noče prebuditi, noga je mravljinčasta in jo več ali manj težko vlečeš za sabo … ja, počutje postane precej depresivno in težko razumeš, da je to menda precej normalen pojav in sestavni del rehabilitacije. Ko zopet padeš na nivo vsakodnevnih enostavnih vaj, je misel, da gre na bolje, še najbolj podobna črnemu humorju. Ampak gre, počasi gre … in potem pride dan, ko dobiš na izbiro: Krvavec ali šoping? Mislim … odgovor je na dlani in gondola pomaga do prvih korakov v klanec 😉 Sicer jih je malo, vsega skupaj za manj kot pol ure, a to pomeni prve minute pešklanca po treh mesecih 🙂 Kakršnega koli klanca nasploh … Optimizem se počasi vrača, teden lažje mineva, ko pride drug predlog: a greva npr. na Rožnik, Rašico, nekam na en nežen klanec? In potem seveda moja … Šmarna … saj ne do vrha, saj bi šla samo do sedla, pa greva po ta položni, po tisti, k greš lahk z berglam gor (sicer ne vem, katera bi to bila, ampak sem si jo zamislila in potem mogoče celo obstaja).  In tako se prebudi nedeljsko jutro. Čeprav brez zajtrka in kave ne začnem živeti, pa bi v nedeljo lahko oboje izpustila 🙂 A greva, a greva, a greeeeevaaaaa … In sva šla. Pot gre počasi preko travnika, gozd se odpira pred očmi. Nisem najbolj prepričana, da je to res tista ta najbolj položna pot, ampak bom že zmogla, bom, pa če se bom morala z zobmi gor vlečt. Počasi, korak za korakom, vsak premišljeno postavljen. Ob vsakem posebej razmišljam, kako bo šlo tole navzdol. Ob vsakem naslednjem me malce manj skrbi, ob vsakem naslednjem sem višje v klancu in globlje v gozdu. “Ti, kako se pa počutiš, ko te vsi prehitevajo?” Vprašanje tudi meni ves čas roji po glavi, ko ugotavljam, da sem počasna, res sem počasna, še za najpočasnejšega občasnega hodca sem ultrapočasna. Ampak grem, grem in prav fajn je. Še vedno sicer razmišljam, kako bo šlo navzdol, a do tja je še kakšna ura 😀 ali pa še malce več … Zdi se mi, da že zelo dolgo hodiva, a še kar gre, noga uboga, hrbet ne boli, usta pa do in okoli ušes 🙂 Poti na Šmarno s te strani ne poznam, zato se pasem na razgledih, ko prideva do sedla (Sedla?), do točke, ki sem si jo glasno zadala za današnji cilj, čeprav sem na tihem ciljala na sam vrh.

halfsmarna

Popolnoma nepričakovano pa … čustva so enostavno premočna in solze se ulijejo. Ne bom jokala, ne bom jokala, neeeee booooom 🙂 Ampak ja, mal pa vseeno jokam. Enostavno je prelepo, enostavno je to tak dosežek, da ga ne morem na hitro predelati.

In hodim dalje. “A si zihr, da greva čisto na vrh?”

“Ja, itak, greva” trmasto rinem dalje. Po prvem naslednjem strmem delu še enkrat isto vprašanje in nekaj minut nežnega prepričevanja, da je bolje obrniti. Borim se sama s sabo, s solzami, s čustvi in razumom, težko bitko bijemo, a na koncu zmaga prijazno prepričevanje. Ni kaj, Šmarna bo jutri tudi še tam, kjer je vsak dan. Ko naredim prvi korak proti dolini, se zavem, da bom morala slej kot prej priznati, da nisem imela prav, ko sem trmasto rinila še višje 🙂 Ni še čas, ne še … a prihaja, vsak dan je bližje. Vsak korak na poti navzdol je skrbno premišljen, počasi me začenja boleti že samo zaradi togosti, s katero se borim s klancem. A ne bom priznala, ne še, še vsaj do ravnine ne 😉 Ko zmorem še zadnji del, del, ki sem se ga ob vzponu najbolj bala, se ne morem odločiti, kakšno je počutje. Še najboljši opis bi bil – srečno. Jutri je nov dan, pojutrišnjem še en, vsak dan korak več in … zvezde se kar naenkrat ne zdijo več tako zelo oddaljene 🙂

6 minut

Trenutno čtivo je ena od Armstrongovih knjig. Več jih prebereš (njegovih in drugih, ki pišejo o njem), bolj jasna postaja slika njegovega ravnanja. A to me ta trenutek sploh ne zanima, saj se nenehno vračam le k nekaj stranem. Saj moja diagnoza še zdaleč ni niti približno tako neugodna, kot je bila njegova, a stavek, ki ne gre iz glave, je stavek, ki natančno ponazarja stanje po vsaki poškodbi in vso radost vračanja (če se le da in imaš srečo) v prvotno stanje. Glava bi, telo pa ne sodeluje… Tako približno je videti vsak dan zadnjega meseca in pol 😀 Tiste osnovne vaje že narediš, to še gre. Ko pa vzame človek pot pod noge in se odpravi na obvezni dnevni peš trening (včasih smo temu rekli zasanjan sprehod), ugotovi, da je cilj prehoditi 5 km v enem kosu, še zelo in precej daleč. Zato je bilo pismo, v katerem se je skrival datum odhoda v toplice vreden skoraj toliko kot loto listek z zagotovljeno sedmico. No … in potem pride dan D. Napokaš vse športne cunje, še tisto, česar zihr ne rabiš in se odpraviš. Zdravnici dopoveš, da bi šel iz toplic direkt na dirko, se s fizioterapevtom zmeniš za program, ki ni za stare mame in naslednje jutro še z napol zlepljenimi vekami že ležiš pod rokami maserke, ki ugotavlja, da maš kar ok mišice. Seveda, za dvigovanje ega so toplice res top zadeva. Samo malce hitreje se premikaš, kot ostali, pa si že zrel za olimpijske igre 😉 Potem tečeš (dobesedno) v bazen, kjer ne veš, ali bo fizioterapevtka zaspala ali je samo trenutno nastavljena na zgolj in samo eno višino glasu. Se letiš preoblečt v suhe cunje, v telovadnici poiščeš Bjorna Borga (nimam pojma, kako bo ta oseba zgledala jutri, ko ne bo več maškar :D) in začne se del, zaradi katerega se je splačalo iti pod nož – vaje na polno. Končno spet tisti občutek, ko se moraš malce potruditi, da nekaj narediš. Ko začne po čelu polzeti izdajalska kapljica, ki kaže na to, da si spet v svojem elementu. In potem … glavni trenutek dneva, del dneva, ki sem ga čakala od jutra, ko je fizioterapevtka rekla, da zagotovo lahko – kolo J Pridem v telovadnico in se seznanim z mrcino … pred dvemi meseci se na tak bicikl ne bi usedla niti za to, da bi na njem gledala film. Danes pa je bil to skoraj tako lep in dober bicikl kot moja kobilca.  Dejstvo, da sediš na biciklu kot s kolom v riti, da je sedež širši kot prtljažnik od Q5, da pedala nimajo niti tistih paščkov, da bi ti nogo držali na mestu, da ti za začetek nastavijo 6 minutni program, da moraš ves čas razmišljati, katere mišice so napete in katere ne … to ni nič v primerjavi s tistim občutkom, da sediš na kolesu in poganjaš. Ni vetra v laseh, ni lukenj na cesti, ni norih voznikov, ni muh okoli ušes in v zobeh … je pa neprecenljivih 6 minut. 6 minut na kolesu. 6 minut, ki so bile zadnja dva meseca samo sanje. Jutri jih bo morda že sedem. Ali pa pojutrišnjem. Čez dva tedna morda že pol ure … in tako počasi do pomladnih 30 km na cesti. A teh prvih 6 je neprecenljivih. Ker pomenijo prvi korak J

KAKO SE JE KONČALO

… še  preden se je sploh dobro začelo 🙂

Sedim za mizo in brskam po mailih, ko mi v oči pade sporočilo organizatorja letošnjega DOS-a. Oči se orosijo, srce začne biti hitreje, roke postanejo potne, nemir je vse hujši. Spomini privrejo na dan in butnejo na plano v vsej svoji veličini. Tako zaneseno začnem razlagati o dirki vseh dirk, da mi kmalu reče: “Kaj kompliciraš, pejt!” Časovno se ne bo izšlo … kaj pa, če gremo v četvorko? Rečeno, storjeno, četvorka se začne sestavljati, a … nam ne uspe. Kmalu pade ideja za dvojke. Soborec potrjen, ekipa (i)zbrana, logistika štima, prvi sestanek z Aleksejem in pričetek treningov. Sicer naporen, glava se počasi pripravlja na še večji časovni in energijski vložek v trenažni proces naslednjih nekaj mesecev, a važno, da se premika, da le gremo cilju nasproti. Pripravlja se tedenski urnik, usklajujejo se vse obveznosti in treningi, pojavlja se tista znana pozitivna nervoza, ko na eni strani obupuješ nad pomanjkanjem časa, na drugi pa uživaš v vsakem opravljenem treningu. In tako se zgodi trening na Črnivec v malce mrzlih pogojih, sledi mu še en trening na trenažerju, nato pa vročina in prehlad. Ko se vročina počasi umika, ko kašelj pojenja, pa se začne pravi rokenrol … “ej, glej kako mi tukaj nekaj utripa” in gledam nogo, ki skorajda pleše svoj lasten ples. Naslednje jutro začne boleti, neusmiljeno, kljuvajoče, mravljinčasto, ne vem, ali naj jokam (to počnem, pomaga), bruham, tolčem z glavo v zid ali enostavno vzamem dozo painkilerjev in mi je vseeno za vse skupaj. Zdravnica pravi slednje, se nafilam, mal pomaga, hrbet boli malo manj, mravljinci pa so vztrajni, noga izgublja moč in po urgentnem pregledu je rešitev samo … nož. “Ja zihr ja, ti mene zezaš. Zihr se da to rešit tudi z vajami, bom pridna, vsak dan jih bom delala, reees, vse bom nardila, vaje, strečing, masaže, vse. Dej reč, da mi ni treba pod nož, če pa že, te bom pa ubila, če bo karkoli narobe …” In odgovor iz škatle črnega humorja “mogoče me ne boš mogla 😀 “. Črni humor pomaga, da se sprijaznim, da druge rešitve ni. A vseeno še malce vztrajam “ej, čez tri tedne moram na terenske, pa konec februarja mam dopust rezerviran, sej bom lahko šla, a ne???”. Odgovor je zelo obetajoč, nanaša pa se na leto 2018. “Tri mesece bolniške je nekakšen higienski minimum po takem posegu, če boš zelo pridna in se bo vse res dobro izšlo, morda dva meseca,” pa je odgovor, ki ga nočem slišati. Ok, stavim na dva meseca, ker booom pridna in ker se bo vse izšlo tako, kot mora. Ker sem optimist, bom čez mesec in pol že res dobra in čez dva tedna bom šla že v službo. Nekako preračunam, da bi morda DOS še vedno bil opcija, če se res potrudim v času rehabilitacije in če bom res trdo garala. Pa mi tudi to misel kar hitro zbijejo iz glave. “Glej, veš da te poznam in vem, da boš vse nardila, da boš čim prej nazaj, ampak ne bo šlo, res ne bo šlo. Pozabi na kolo za nekaj časa, na dirko pa sploh ne pomisli.”

In tako so se sanje o desetem jubilejnem DOS-u razblinile v prah v petek 13.januarja. Sicer v bolnici sekiram fizioterapevtko, jo zasujem z vprašanji kaj lahko (nikakor pa, česa ne smem 😀 ), delam načrte, kako bom noro pridna vsak dan, prav vsak dan, dokler končno ne dojamem smešne resnice … prehoditi 500 m postane izziv meseca, počutje po takem treningu pa je identično počutju ob bližajočem se koncu 600 km breveta, ko si tako utrujen, da ne moreš dvigniti niti roke, ne da bi to terjalo precejšen napor. Še najtežje je glavi, ki nikakor ne more dojeti, da ne gre, da je 500 m hoje trenutni maksimum, da sem tako počasna, da gredo polži mimo tako hitro, da mi v trenutku zginejo iz vidnega polja. Narediti miselni preskok, stopiti nekaj korakov nazaj … to je najtežje. A pomembno je, da nogo čutim (ok, mravlje tudi še, a če sem imela srečo, bodo v nekaj mesecih odkorakale stran) in da hodim, DOS-ovci pa bodo imeli letos pač eno navijačico več. Kolo pa bo prišlo na dan takrat, ko bo zunaj toplo, ko bo sonce visoko na nebu in bodo kraljevali dresi s kratkimi rokavi. Do takrat je pa cilj vsak dan narediti korak več 🙂

V NOVO LETO

Spet je leto naokoli in če bi danes pisala o kolesarskih dogodivščinah, bi začela z včerajšnjim divjim naskakovanjem Črnivca in današnjim grlom, ki je otečeno bolj, kot bi bilo primerno za jutrišnjo žurko :/ Ker je konec leta, se spodobi narediti rezime minulega. Načeloma se leto še ni končalo, vendar pa … lansko leto je bila naročena kočija, ki je s seboj pripeljala več, kot sem lahko upala in želela. Torej, splača se sanjati, splača se verjeti, splača se, kljub težkim trenutkom, dnevom, mesecem, verjeti, da si zaslužimo le najboljše. Če dovolj verjameš, se zgodi 🙂 Če si dovolj trmast, se zgodi … če si dovolj vztrajen, se zgodi… Vedno pa je tako, da si človek vedno želi še nekaj več. Četudi samo nekaj majhnega, četudi morda za koga nekaj, kar je popolnoma nepomembno, a vedno je potrebno stremeti naprej. V letošnjem letu mi je bilo dano spoznati nekaj neverjetnih ljudi. Ko se doma ozrem na polico, zagledam golf žogico s srcem in se spomnim na srce, ki bije v prsih človeka, ki je to srce sprejel s hvaležnostjo in ponosom in je sedaj en najboljših ambasadorjev pomembnosti darovanja organov in zgled vsem, ki pravijo “ne (z)morem”. Ko na cesti srečam kolesarja, ki svoje kolo poganja z rokami, se spomnim na fanta, ki je sposobnost hoje izgubil na smučišču, danes pa s tako karizmo govori o vsem, kar se mu lepega dogaja, da človek enostavno ne more pomisliti, da na svetu obstajata tudi besedici “ne (z)morem”. Vsakokrat, ko mi moja dva piščanca pokažeta, da sta prava borca in srčka, se spomnim, da sta besedici “ne (z)morem” nekaj, kar je le v naših glavah. In vsakokrat, ko mi rečeš, naj vztrajam, vem, da sta besedici “ne (z)morem” le nekaj, kar smo se z leti naučili reči kot najbolj priročen izgovor, da se nam ni treba premakniti iz cone udobja. Vedno, ko najdem nasmeh na obrazih vseh, ki vas imam rada, se spomnim, kako lepo je človeku polepšati dan, pa čeprav le za nekaj minut. Hvala vsem, ki se mojega srca dotaknete tako, da tam tudi ostanete. Hvala vsem, ki mi pustite biti to, kar sem, ki se z mano smejite, mi lepšate trenutke, puščate sled v meni … hvala vsem, ki vam lahko to vračam …

Zatorej, v letu 2017 kočija še vedno sprejema vse, ki verjamete, da je življenje lepo. Kdo bo glavni voznik, je popolnoma vseeno, pomembno je, da gremo luni nasproti. Ker četudi se zgodi, da bomo luno zgrešili in padli, bomo še vedno pristali med zvezdami …