KAKO SE JE KONČALO

… še  preden se je sploh dobro začelo 🙂

Sedim za mizo in brskam po mailih, ko mi v oči pade sporočilo organizatorja letošnjega DOS-a. Oči se orosijo, srce začne biti hitreje, roke postanejo potne, nemir je vse hujši. Spomini privrejo na dan in butnejo na plano v vsej svoji veličini. Tako zaneseno začnem razlagati o dirki vseh dirk, da mi kmalu reče: “Kaj kompliciraš, pejt!” Časovno se ne bo izšlo … kaj pa, če gremo v četvorko? Rečeno, storjeno, četvorka se začne sestavljati, a … nam ne uspe. Kmalu pade ideja za dvojke. Soborec potrjen, ekipa (i)zbrana, logistika štima, prvi sestanek z Aleksejem in pričetek treningov. Sicer naporen, glava se počasi pripravlja na še večji časovni in energijski vložek v trenažni proces naslednjih nekaj mesecev, a važno, da se premika, da le gremo cilju nasproti. Pripravlja se tedenski urnik, usklajujejo se vse obveznosti in treningi, pojavlja se tista znana pozitivna nervoza, ko na eni strani obupuješ nad pomanjkanjem časa, na drugi pa uživaš v vsakem opravljenem treningu. In tako se zgodi trening na Črnivec v malce mrzlih pogojih, sledi mu še en trening na trenažerju, nato pa vročina in prehlad. Ko se vročina počasi umika, ko kašelj pojenja, pa se začne pravi rokenrol … “ej, glej kako mi tukaj nekaj utripa” in gledam nogo, ki skorajda pleše svoj lasten ples. Naslednje jutro začne boleti, neusmiljeno, kljuvajoče, mravljinčasto, ne vem, ali naj jokam (to počnem, pomaga), bruham, tolčem z glavo v zid ali enostavno vzamem dozo painkilerjev in mi je vseeno za vse skupaj. Zdravnica pravi slednje, se nafilam, mal pomaga, hrbet boli malo manj, mravljinci pa so vztrajni, noga izgublja moč in po urgentnem pregledu je rešitev samo … nož. “Ja zihr ja, ti mene zezaš. Zihr se da to rešit tudi z vajami, bom pridna, vsak dan jih bom delala, reees, vse bom nardila, vaje, strečing, masaže, vse. Dej reč, da mi ni treba pod nož, če pa že, te bom pa ubila, če bo karkoli narobe …” In odgovor iz škatle črnega humorja “mogoče me ne boš mogla 😀 “. Črni humor pomaga, da se sprijaznim, da druge rešitve ni. A vseeno še malce vztrajam “ej, čez tri tedne moram na terenske, pa konec februarja mam dopust rezerviran, sej bom lahko šla, a ne???”. Odgovor je zelo obetajoč, nanaša pa se na leto 2018. “Tri mesece bolniške je nekakšen higienski minimum po takem posegu, če boš zelo pridna in se bo vse res dobro izšlo, morda dva meseca,” pa je odgovor, ki ga nočem slišati. Ok, stavim na dva meseca, ker booom pridna in ker se bo vse izšlo tako, kot mora. Ker sem optimist, bom čez mesec in pol že res dobra in čez dva tedna bom šla že v službo. Nekako preračunam, da bi morda DOS še vedno bil opcija, če se res potrudim v času rehabilitacije in če bom res trdo garala. Pa mi tudi to misel kar hitro zbijejo iz glave. “Glej, veš da te poznam in vem, da boš vse nardila, da boš čim prej nazaj, ampak ne bo šlo, res ne bo šlo. Pozabi na kolo za nekaj časa, na dirko pa sploh ne pomisli.”

In tako so se sanje o desetem jubilejnem DOS-u razblinile v prah v petek 13.januarja. Sicer v bolnici sekiram fizioterapevtko, jo zasujem z vprašanji kaj lahko (nikakor pa, česa ne smem 😀 ), delam načrte, kako bom noro pridna vsak dan, prav vsak dan, dokler končno ne dojamem smešne resnice … prehoditi 500 m postane izziv meseca, počutje po takem treningu pa je identično počutju ob bližajočem se koncu 600 km breveta, ko si tako utrujen, da ne moreš dvigniti niti roke, ne da bi to terjalo precejšen napor. Še najtežje je glavi, ki nikakor ne more dojeti, da ne gre, da je 500 m hoje trenutni maksimum, da sem tako počasna, da gredo polži mimo tako hitro, da mi v trenutku zginejo iz vidnega polja. Narediti miselni preskok, stopiti nekaj korakov nazaj … to je najtežje. A pomembno je, da nogo čutim (ok, mravlje tudi še, a če sem imela srečo, bodo v nekaj mesecih odkorakale stran) in da hodim, DOS-ovci pa bodo imeli letos pač eno navijačico več. Kolo pa bo prišlo na dan takrat, ko bo zunaj toplo, ko bo sonce visoko na nebu in bodo kraljevali dresi s kratkimi rokavi. Do takrat je pa cilj vsak dan narediti korak več 🙂

V NOVO LETO

Spet je leto naokoli in če bi danes pisala o kolesarskih dogodivščinah, bi začela z včerajšnjim divjim naskakovanjem Črnivca in današnjim grlom, ki je otečeno bolj, kot bi bilo primerno za jutrišnjo žurko :/ Ker je konec leta, se spodobi narediti rezime minulega. Načeloma se leto še ni končalo, vendar pa … lansko leto je bila naročena kočija, ki je s seboj pripeljala več, kot sem lahko upala in želela. Torej, splača se sanjati, splača se verjeti, splača se, kljub težkim trenutkom, dnevom, mesecem, verjeti, da si zaslužimo le najboljše. Če dovolj verjameš, se zgodi 🙂 Če si dovolj trmast, se zgodi … če si dovolj vztrajen, se zgodi… Vedno pa je tako, da si človek vedno želi še nekaj več. Četudi samo nekaj majhnega, četudi morda za koga nekaj, kar je popolnoma nepomembno, a vedno je potrebno stremeti naprej. V letošnjem letu mi je bilo dano spoznati nekaj neverjetnih ljudi. Ko se doma ozrem na polico, zagledam golf žogico s srcem in se spomnim na srce, ki bije v prsih človeka, ki je to srce sprejel s hvaležnostjo in ponosom in je sedaj en najboljših ambasadorjev pomembnosti darovanja organov in zgled vsem, ki pravijo “ne (z)morem”. Ko na cesti srečam kolesarja, ki svoje kolo poganja z rokami, se spomnim na fanta, ki je sposobnost hoje izgubil na smučišču, danes pa s tako karizmo govori o vsem, kar se mu lepega dogaja, da človek enostavno ne more pomisliti, da na svetu obstajata tudi besedici “ne (z)morem”. Vsakokrat, ko mi moja dva piščanca pokažeta, da sta prava borca in srčka, se spomnim, da sta besedici “ne (z)morem” nekaj, kar je le v naših glavah. In vsakokrat, ko mi rečeš, naj vztrajam, vem, da sta besedici “ne (z)morem” le nekaj, kar smo se z leti naučili reči kot najbolj priročen izgovor, da se nam ni treba premakniti iz cone udobja. Vedno, ko najdem nasmeh na obrazih vseh, ki vas imam rada, se spomnim, kako lepo je človeku polepšati dan, pa čeprav le za nekaj minut. Hvala vsem, ki se mojega srca dotaknete tako, da tam tudi ostanete. Hvala vsem, ki mi pustite biti to, kar sem, ki se z mano smejite, mi lepšate trenutke, puščate sled v meni … hvala vsem, ki vam lahko to vračam …

Zatorej, v letu 2017 kočija še vedno sprejema vse, ki verjamete, da je življenje lepo. Kdo bo glavni voznik, je popolnoma vseeno, pomembno je, da gremo luni nasproti. Ker četudi se zgodi, da bomo luno zgrešili in padli, bomo še vedno pristali med zvezdami …

 

 

 

ŠE BOLJ TOPLI KRAJI

Teden dni kasneje, spet sobota, klasična zasedba, le da tokrat združena v ekipo za v dva avtomobila. Prva postaja – kava na Ravbarkomandi, kjer se dokončno določi (še ena …) “ravninska” trasa. Italija ne diši nobenemu, pa čeprav bi bilo tja proti Gradežu verjetno lepo toplo in predvsem ravno. Zato se odločimo za preverjeno kombinacijo: parking v Savudriji, obvezno fotkanje jutranjega morja (ga ni bilo, ker je bila tako huda oseka, zato tokrat fotk ni), bolj slačenje kot oblačenje (toplih deset in še nekaj plusa se nakazuje že zjutraj, pa sonce še ni začelo delati s polno paro), in nato pičimikiprotijugu 😀 Lenoba se kaže v določitvi ciljne destinacije – Novigrad. Lepo zložno napredujemo, kot račke v vrsti oziroma na trenutke v dveh manjših skupinicah, ko tam nekje pri prvi tabli, ki označuje razdaljo do naslednjega mesta ugotovimo, da je Novigrad morda vseeno malce preblizu 🙂 saj smo ja profesionalci, bomo pa že odpeljali tistih 30 km v eno smer 🙂 al pa 40, al pa … no, kot jih pač nanese. Vmes skušamo ugotoviti, zakaj je cesta mokra, pa vsaj v tem trenutku nihče ne najde uporabne razlage. Se pa zato ustavimo na prvem možnem mestu, kjer je potrebno narediti lepe fotografije. Hkrati se izkaže, da je to tudi najbolj mrzel del trase …

Oseka je morje umaknila od obale tudi na tem delu in kot že tolikokrat prej, me na biciklu napadejo najbolj nore možne ideje. Ne vem zakaj, ampak tokrat se nihče ne strinja z mano, da bi bila blatna kopel za kožo in počutje nekaj boljšega … pa tako na dosegu roke je tona blata 😉 Ker blatne kopeli ne kupijo, pade predlog, da bi, namesto po cesti, ki gre v klanec, šli pogledat eno novo cesto, ki je ne pozna nihče, pametne glave pa ugotovimo, da hočemo, da ne gre v klanec … Bližnjica je pregovorno najdaljša razdalja med dvema točkama, v našem primeru pa zagotovo tudi najbolj strma 🙂 ajoooj kolk se je pokonc postavla … Ampak smo borci in grizemo dalje. Končna odločitev je, da gremo na kavo v Poreč. Cesta je vedno bolj mokra (še vedno smo v razmišljanju dokaj blond), zmagajo pa table, ki napovedujejo razdalje do … Poreča. Takole nekako gre: Poreč center 2 km. Se vozimo kakšne 4 km, ko nekdo le ugotovi, da je bilo že pred 4 km samo še dva km do odcepa. Ki pa ga še kar ni. In potem čez kakšen kilometer piše, da je do Poreča še 1,5 km. Če bi bila sama, bi si mislila, da sem nekje nekaj falila, ampak štirje??? Končno, po nekako skoraj 10 km le dočakamo odcep za Poreč in kavo. Cesta postaja vedno bolj neprijazna in naslednji rondo pokaže zobe. Že od daleč ga vidim, kako mastno se smeji, počasi zapeljem, pa mi vseeno strese zadnje kolo. Boris zvozi brez večjih težav, potem se pa sliši samo dvakrat tresk in Lučka in Miha zasedeta asfalt polovice rondoja. Vsak ta prav kolesar najprej preveri, če je kolo ok, pa če so cunje cele, pa če telefon še dela. Če to naredi, potem veš, da ni hujših posledic padca 🙂 Na srečo jih ni bilo, zato se odpeljemo zasluženi kavi nasproti. Star mestni del Poreča je sicer lep, a drseč… niti ne veš, ali bolj drsi, če se pelješ, ali če greš peš. Torej uberemo neko srednjo pot in srečno zasedemo klopco na rivi. Natakar se javi, da bo kar sam prinesel kavo čez cesto 🙂

Boris mora fotkat :)
Boris je moral fotkat, ker drugega ni bilo mimo 🙂

Nazaj grede končno ugotovimo, kaj je razlog mokrih cest. Drseti začnejo vsi rondoji po vrsti, vse zebre in druge črte, drseti začne cesta tam, kjer si niti ne bi mislila, da je to sploh mogoče. Sonce se začne skrivati, počasi pa leze mraz skozi majico. Vlaga udari na plano iz vseh možnih kotičkov in končno, končno je jasno, od kod mokre ceste. Sklenemo, da je to zato, da je bolj zanimivo, saj je treba imeti glavo ves čas na preži. Nazaj grede se ne zgodi nič omembe vrednega, razen enega pacienta z italijanskimi registrskimi tablicami, za katerega družno sklenemo, da je idiot. Na plan spet pridejo domiselne ideje, kaj bi naredili s takimi, ki gredo mimo tebe tako blizu, da ne bi med avto in kolo spravil niti shujšane miši. Torej ena od idej, ki jo je treba patentirati je ta, da bi imel nekje na balanci en ogromen kamen, ki bi ga samo s pritiskom na gumbek katapultiralo direkt v zadnjo šipo takega avta. Ker je to šele ideja, ki jo je treba dodelati, ne sprejemamo reklamacij v smislu, da je to butasta ideja 😀 Ob razvijanju ideje smo zelo hitro prišli do avtomobilov, potem pa samo še skok v suhe cunje in domov, na večerjo v objem domačih 🙂

TOPLI KRAJI

“A gremo za vikend mal na toplo vozit?”

Tako se ponavadi začne pogovor nekje v sredini tedna. V soboto potem nekako ob desetih zjutraj zasedemo standardno parkirno mesto na savudrijski rivi in jo mahnemo novim dogodivščinam naproti.

savudrija_1

“A bi dans eno mal bolj ravninsko odpeljala, jaz sem čist nenavožena, čist brez kondicije, čist …  z eno besedo – gnila.” Odgovor je seveda na dlani … začne se iskanje ravninske etape, kar je v Istri z eno besedo skorajda nemogoče. Bolj pravilno bi verjetno bilo, da se začne iskanje ravninskih delov hribovite trase 😀 Jo mahneva torej po klasični trasi, preko Buj proti Grožnjanu, pa potem dalje na Oprtalj, sledil naj bi spust v dolino Mirne, pa potem proti Novigradu in nazaj do avtomobila. Na prostem prijetnih osem stopinj v plusu, vetra ni, sonce sije, cesta kolesarju prijazna, vozniki nepodivjani, ko se začne cesta počasi vzpenjati proti Bujam. Razmišljam o tem, da je tam gori na vrhu hribčka, v vasici po imenu Buje menda neko hudo zanimivo pokopališče, ko mojo misel ubesedi Miha. “Ja vem, ja,si mi že povedal 🙂 ” In ker je bilo to pokopališče že nekajkrat omenjeno, pa še nikoli videno, pade odločitev, da gremo pač pogledat to pokopališče. To sicer pomeni še dodaten klanček o drsečem istrskem kamenju, ampak se splača.

Pokopališče nekako ni več v obratovanju, je pa spomenik nekdanjim časom. Ko ugotavljam, da je dotična gospa umrla točno na današnji dan pred 160 leti in si skušam zamisliti, kako si je predstavljala svet čez sto let … mislim, da nihče ne premore takšne domišljije, da bi si lahko zamislil, kako bo dobrih sto let po tem, ko nas ne  bo več … Po ogledu in razgledu pelje pot naprej na znano traso. Mimo vasi Cekini (kar priročno ime, sploh če naj bi imela imena krajev tudi simbolni pomen), pa mimo osamljenih domačij s hudimi psi (takoj se razvije debata, kaj storiti, če napade podivjan Cujo), mimo vikendov, ki so urejeni tako, kot da nonstop pozirajo za objavo v revijah, proti križišču, kjer se cesta obrne desno na Oprtalj. Tam pa … čisto na novo tabla, kjer piše, da se na levo pride do Buj in proti Kopru. “A greva?” O ja, seveda, greva, to je nova cesta, greva pogledat, kam se pride (neizrečeno ostane dejstvo, da to pomeni krajšanje trase, za kar sem neizmerno hvaležna 😀 ). In jo mahneva na levo. Oprtalj bo še malo počakal (saj je res lepo toplo, ampak na spustu pa vseeno zebe …), tudi tisti vzpon proti Novigradu lahko počaka do naslednjič, danes je čas za raziskovanje novih poti. Do Buj se pride relativno hitro, ampak da ne bi šla po isti trasi nazaj in da bi vseeno naredila še kakšen km več, se odpraviva proti Kopru. “Ti, a kej veš, kje sva pa kam prideva?” … “Men se zdi, da prideva ven ta tistem križišču a veš …” Ja, nekako si misliva, kam vodi cesta, pa vseeno malce preseneti – za eno cesto in eno križišče sva falila v razmišljanju, ampak na koncu se je trasa vseeno končala ob znamenitem pogledu na viseče čolne. Za noge v vodo dat je bilo pa vseeno malce preveč mrzlo 🙂

savudrija_2

ŠE ENA ŠMARNA

A greva danes po službi na Šmarno??? Tale po službi sicer sliši na časovni razpon nekje od petih do osmih, ampak je tako ali tako že ob štirih skoraj tema, zatorej je popolnoma vseeno, kdaj človek štarta. Današnja Šmarna je še toliko bolj posebna, ker so končno prišle nove pajkice z noro dobrim motivom.In čeprav je tema in se nič ne vidi … dobre so 🙂

pajkice

Superge na noge (a veš da mam spet kar ta blatne superge s sabo, je škoda gojzarjev, ker so še čisti 😀 ), luč na glavo in pot pod noge.

“A greva kar po ta najhitrejši gor al greva še mal okoli?” In odgovor:”Kakor boš rekla.” Hm, kaj naj rečem, dobr se sliši 😀 In sva šla po najhitrejši, kajti začetek je obetal bolj kot ne blatno avanturo. Po dveh minutah sledi prva pametna ugotovitev “ej, na dol bo drsel kt …”. A preden bova šla nazaj dol, je potrebno še do vrha priti. Malce drsi, malce več pa se ukvarjam z lučjo, ker nekam čudno slabo sveti. “Ej, a je možno, da so mi že baterije crknle???” Vprašanje je bilo več kot zelo na mestu, saj so baterije stare točno eno nočno Šmarno in nič več. Torej …”Jst mislim da ne, ampak možno pa je.” In razglabljanje o tem, kako zanič so baterije, se nadaljuje. Do druge pametne ugotovitve, ki sledi čez nekaj minut:”Ej, a veš kaj ugotavljam??? Sploh ni baterija kriva, megla je!” Ne vem, kaj bi bilo lahko krivo, da človek ne opazi tako logične stvari, kot je megla 😀 Verjetno je  megla tudi kriva, da se čez nekaj časa ustavim, ker poti naprej ni več. Stojim dobesedno pred zidom, ne sicer tistim zidanim zidom, ampak zidom iz zemlje, korenin, skratka pred nečim, preko česar ne morem. Ups, kje je pot??? Zopet se pokaže, da je ponoči vse isto, če pa se tema združi še z meglo, klepetanjem in zanašanjem na to, da pot išče nekdo drug, potem je seveda stanje pred zidom skorajda neizbežno dejanje 😀

Nekako nama le uspe priti na vrh (sicer je Šmarna samo Šmarna, ampak včasih pač predstavlja pravi pravcati podvig) in tokrat celo ni veliko drugih lučkarjev. Ker tudi razgleda na nočno Ljubljano ni (je pa videti meglen pokrov) in počasi postaja ne le vlažno, pač pa tudi mrzlo, jo jadrno ucvreva nazaj v dolino. Ta jadrno se ustavi takoj na prvih kamnih, saj drsi in pot se nadaljuje s tempom hoje, ki bi še surova jajca pustil cela … Malce nižje se vsak korak konča tudi z glasnim cmokanjem, pljuskanjem, blatanjem in vsake toliko se korak tudi podaljša in zadnjica sumljivo proti tlom gravitira (vse zgolj in samo kot posledica blata …).

A po uri in pol pred vrati pustim z blatom popolnoma prekrite superge in se z nasmehom na obrazu in odtisom lučke na čelu odpravim na čaj. Luštno je blo 🙂 Čeprav je Šmarna morda vedno enaka, pa vsekakor ni vedno ista …

I’m back

Ali kot bi se dalo reči v prostem prevodu po severnemu sosedu Švarciju “jst sm vreča”. Mogoče res bolj vreči podobna, kot da se vračam nazaj, a ko me je lastna sestra vprašala, če imam res tolk dela v službi, da sem zadnji glas od sebe spravila 11. septembra … no, takrat sem se pa resno zamislila, da mogoče bi bil pa res čas, da … saj ne vem kaj točno. Poanta je bila verjetno v tem, da lenarim. Saj malce sem res. Predvsem sem tekmovala v iskanju izgovorov, da ne bi. Enkrat služba, drugič služba, tretjič vreme, četrtič lenoba, vmes ena rana, pa rehabilitacija, pa spet … v glavnem pa je motivacija vzela pot pod noge in me pustila samo samcato s kobilco, ki je spustila gume čisto do tal, supergami, ki so gojile zadnjo zalogo blata na podplatih še od poznega poletja, gojzarji, ki so si vezalke zavozlali in še kaj bi se našlo pod prašno odejo. V vmesnem času se je nabralo kup idej za zimo in pomlad, potem so se malce spremenile, dodale nove, ene so šle stran, a preden se do konca naredijo načrti, je potrebno posesati prah in … tako je šla kobilca na trenažer, v gozd in blato se je zapodil ta debel bicikl, drsalke se podijo po Tivoliju, Šmarna gora je pa tako ali tako sveti hrib. Torej, sestrca moja, še sem živa 🙂

smarna-wp

Malce pavze

Nedelja popoldan in ko človek nekaj dni ne more športat, ko je prebrana knjiga s ca 400 stranmi in ko se ti ne ljubi odpreti računalnika za službene zadeve, je čas, ko se prične razmišljanje o tem, zakaj je letos tako zelo malo prevoženih kilometrov. Zakaj me niti danes, ko je res lep, sončen dan, ne vleče ven? Pustimo ob strani pomembno dejstvo, da bi me, zaradi krajše prisilne bolniške,moralo še toliko bolj vleči na kolo 🙂 Nekako ne gre. Ni prave motivacije, ni prave energije, ni navdiha. Ali samo potrebujem počitek? Kdo bi vedel … dejstvo je, da malce pogrešam vikende, ko je bilo vstajanje ob petih skoraj stalnica, ko je bila skoraj vsak vikend druga trasa na programu. Malce me vsake toliko časa spreleti misel, kako lepi so sončni vzhodi, če jih uspeš videti s kolesa. Pogrešam mrzlico “pakiranja” za daljše brevete, za zimske vožnje v Istri. Neskončne debate o večinoma nepomembnih stvareh in obujanje spominov na vožnje pred tednom, mesecem, letom dni. Malce manjkajo vožnje, ko ob treh ponoči razmišljaš, ali res vidiš medveda ali je vse samo stvar domišljije in se po cesti dejansko sprehaja dinozaver. Pa občutek popolne praznine in hkrati neizmerne napolnjenosti z energijo po odpeljanih brevetih, osvojenih vrhovih, zaključenih dirkah. Tiho ali glasno spraševanje o tem, zakaj je potrebno rinit v klanec pri skoraj 40 stopinjah in ali mi res ne bi bilo lepše nekje na toplem, ob kaminu, ko je zunaj nekaj stopinj pod ničlo, prstov pa skoraj ne čutim več. Zakaj potem ne zmorem več kot nekaj 10 km  naenkrat? Zakaj v odločanju med vremenom in udobnostjo vedno zmaga udobnost? Zakaj med sončnim vzhodom na kolesu in vstajanjem dve uri po tem, ko je sonce že na nebu, zmaga slednje? Saj ni šla motivacija po svoje, verjetno pa rabim malo pavze. In me veseli, da nisem edina 🙂 (vsaj koliko slišim in vidim stanje okoli sebe). Kolikokrat sem slišala zlajnano “a si ti normalna” (tega ne bom nikol vedela), “a ti kej manjka” (mi, recimo sedmica na lotu :D), “a nimaš kej boljšga za delat” (mam in tudi delam še kaj drugega), “zakaj sama sebe tolk matraš” (sej se ne). Ampak te pač potegne. Tako zelo, da greš pogosto čez sebe. Uživanje v treningih, na  nekajurnih vožnjah, v dežju, mrazu, soncu, v vsem, kar kolo lahko prinese s seboj, je res lahko uživanje, čista uživancija, kot bi rekel Many 😉 Ki pa jo moraš usklajevati z delom, družino, z vsem ostalim, kar prinaša s seboj vsakdanje življenje. Vendar ima dan na koncu še vedno samo 24 ur, zaloga energije pa je na trenutke malce omejena. Zato si je treba enostavno vzeti malce premora. Kako dolg bo, ne vem. Morda “dirkaško” ne bo več navdiha (čeprav je vzdušje na DOS-u enostavno preveč privlačno, da ne bi imelo okusa po še), morda me misel na PBP čez tri leta trenutno ne navdaja s kakršnim koli navdušenjem, morda bom odpeljala samo kakšen brevet letno ali pa še to ne. Ne vem … Vem pa, da kobilca letos ni rabila pogostih servisov, je pa bila na nekaj noro lepih turah. Verjetno je bil najbolj veličasten del spomladi v Provansi in nato odkrivanje novih poti po Istri. Ni pa bilo brevetov, ni bilo dirk, ni bilo … no, bilo je predvsem veliko uživancije brez kakršnih koli odrekanj. Kar pa na trenutke tudi ni slabo 😉

Verjetno mi bo kmalu postalo dolgčas … ali pa tudi ne.  Vendar pa ima kobilca za povedat še toliko zgodb, da bo na cesti na tak ali drugačen način. Tja namreč paše(va) 🙂

Včasih pride trenutek

… ko sem najbolj srečna, da sem spet doma, kobilca pa varno parkirana na svojem mestu. Danes je zagotovo en takšnih dni. Prvotni plan skoka na Mangart se je spremenil v skok na domači hrib, ki sliši na ime Črnivec. Poskušam iti malce bolj zgodaj, ko še ni prevroče, glave še niso pregrete, hitrost reagiranja pa še zdravju in življenju prijazna. Uživam v toplem poletnem jutru, cesta skorajda prazna, vse je prijazno, umirjeno, skratka dopustniško. Na cesti nič novega, luknje še vedno tam, kjer so bile, kocke čez staro mestno jedro Kamnika so še vedno vse na svojem mestu, dežniki tudi še visijo, skratka maham jo proti vrhu. Nič pretresljivega se ne dogaja, razmišljam le, kako živijo ljudje, ki imajo hišo na mestu, kamor v celem letu ne posije za dve uri sonca. Prehitim nekaj počasnejših, prehiti me nekaj močno hitrejših, skratka čist  nč posebnega vzpon. Klasika pač. Na vrhu se niti ne ustavim, samo obrat in takoj nazaj v dolino. Malce vetra bo več kot prav prišlo, saj je vročina že začela kazati zobe. Cesto poznam na pamet, vem, kje si upam spustiti bremzice, kje pač zaviram do onemoglosti. Vem, kje grem lahko ob svojem robu ceste, kje moram skoraj zamenjati pas, da ne padem v kakšno jamo. Skratka, nič posebnega. Do zadnjega malce bolj resnega ovinka, ko nasproti po mojem pasu pripelje črn golf, po moje še generacija, ki so jo v TAS-u delal. Saj niti ni bil na rejli vožnji, samo ovinek je vzel malce preveč na široko. Sva očitno speljala, razmišljala pa sem, kako bi se izšlo, če bi namesto mene nasproti pripeljal nekdo, ki se zna malce bolj pogumno spustiti s kolesom tudi skozi ovinke ali če bi nasproti pripeljal avto. Za dva avtomobila prostora ni bilo. Gremo dalje … “Ravnina”, ki malce visi, ravno toliko, da imaš v nogah takoj slabih 50 na uro, pogled naprej pa omogoča dobro kontrolo dogajanja. Ob cesti parkiran avto, ga vidim že takoj, ko pridem na odprt del ceste. Malce preden sem tam, se odprejo vrata. Niti zavpit ne utegnem, samo odkrivim mimo, gospod se je pa precej ustrašil. Pomislim, kaj bi bilo, če bi malce prej spustila pogled na cesto, ali če bi namesto mene pripeljal avto … Gremo dalje … niti kilometra ne naredim, ko v daljavi zagledam dva sprehajalca. Hodita sicer po napačni strani ceste, ampak videti je dokaj varno. Dokler se en od njiju, v trenutku ko sem tam, odloči, da gre čez cesto. Odločitev se ne zgodi tako, kot bi človek pričakoval, torej da najprej pogledaš, če je cesta prosta in potem stopiš. Ne, zgodi se tako, da enostavno stopiš na cesto in te potem prestrašeno odnese nazaj, ko se ti mimovozeč kolesar zadere da pazi. Pomislim, kaj bi bilo, če bi se namesto mene pripeljal avto. Mogoče bi ga gospod slišal in ne bi kar stopil na cesto, mogoče tudi ne. Ojoj ljudje, kaj se danes dogaja no … S to mislijo pridem do Kamnika in se prav skoncentrirano peljem skozi mesto. Kar naenkrat en od parkiranih avtomobilov na polno zapelje v rikverc. Verjetno bi morala videti rikverc lučke … verjetno. Pa jih nisem. Sem pa uspela odkriviti, on pa zabremzat. Konec dober, vse dobro 🙂 Vesela, da se bližam domu si mislim, da je danes en tak čuden dan. Ki ga pa še ni konec, saj mi za piko na i, nasproti, po mojem robu ceste, pripelje kolesar … kam naj se ti umaknem ljuba duša, če en avto že prehiteva nasproti vozeče kolesarje. Ne gre to tko, ne greeee!!!

Čuden dan, res. Vedno se razburjamo (ponavadi upravičeno) zaradi nekaterih divjaških voznikov. Ampak danes … danes bi pa težko rekla, da so bili norci tisti za volanom. Danes je bilo v zraku nekaj drugega. Nekaj, na kar drugače niti nismo pozorni. morda vročina, polna luna al pa kaj tretjega, dejstvo pa je, da na cesti niso nevarni samo živčni vozniki (mimogrede, zadnjič je neka jezna gospa zapisala, da nam pripada 1,5 m ceste in da je grozno jezna, če nas mora prehitevati po nasprotnem voznem pasu. Ta meter in pol bom jaz komentirala s tem, da se jaz na eni od naših obvoznic, če se le da,  z avtom na točno določenem mestu vedno premaknem na levi vozni pas, saj je na desnem takšna luknja, da se nočem in ne upam niti z avtom čez zapeljat. Večina naših cest pa ima tisti dober meter ceste, ki pripada kolesarjem, več ali manj spremenjen v eno samo jamo … ampak danes ne bi o tem). Dejstvo je, da smo pogosto nevarni samim sebi, v poletnih dneh pa na cestah prepogosto vidim kolesarje, ki ne poznajo osnovnih pravil varne vožnje. Zadnjič se peljeva proti Belopeškim jezerom. Klanček pred jezerom, že od daleč vidim skupino. “Skočva?” “Ja, dejva.” Prestavim na malce težjo prestavo, vstanem, začnem prehitevati, že pozdravljam, ko se zadnji iz skupine nenadoma odloči in zavije levo. Seveda ga opozorim nase, pa me je gospod tako nadrl, da še pol ure nisem dojela, kako me je zmerjal. Ej stric,  seveda sem hitrejša, zato pa sem te prehitela, ampak si imel pa veliko srečo, da sem šla mimo jaz, ne pa kakšen avto. Ker nisi glave niti za milimeter premaknil, da bi preveril, če te kdo prehiteva. Kar verjamem, da bi meni počil film, če bi bila za volanom in bi mi kdo na kolesu takole zapeljal pred nos. Da o uletavanju čez rdečo luč na semaforju niti ne govorim. Mislim, da ga ni treninga, ki bi bil tako življenjsko odvisen od tega, ali se ustavim na semaforju ali ne. Še na touru jim rampe čez progo spustijo, pa noben mimo spuščenih zapornic ne vozi. Skratka, najde se tudi en kup situacij, ko kolesarji naredimo kakšno kapitalno neumnost. Pride pa tudi dan, ko ni nihče negativno nastrojen in “morilsko” usmerjen proti drugače vozečim, mislečim, hodečim … to je dan, ko smo ljudje nekako manj pozorni. In tako bolj nevarni. Sebi in drugim. In na tak dan sem precej vesela, da pridem nazaj v enem kosu 🙂

TROJČEK

Razumevanje mazo-kolesarskih idej je pogosto tema pogovorov, rezultati pa se še bolj pogosto kažejo v izbiri tras, ki so … no, rahlo do zmerno mazohistično naravnane 😀 Dasiravno klasičen alpski trojček nekako ne sodi v klasične mazo trase, pa se ob primernem vremenu kaj hitro spremeni v prej omenjeno kategorijo kolesarske ture.

Torej, obetala se je nedelja, časovno namenjena kolesu. Letos veliko km ni narejenih, je pa narejenih več višincev, zato je bila izbira ture temu primerna, Treba je bilo samo še dobit prostovoljca, ki bi šel zraven na trpljenje in ob osmih zjutraj (ker je pač nedelja in se ne vstaja sredi noči) se je začela pot proti prvemu vrhu, ki sliši na ime Jezerski vrh. Današnji kolesarski kompanjon je bil soborec z lanskega PBP in ker se nisva videla že približno skoraj leto dni, je bilo tem za pogovor seveda kar precej, je pa zanimivo, da so se čisto vse vrtele … no, okol vrtenja koles 😉 Seveda, ker se mora vsaka tura začeti s kavo in rogljičkom (navada, ki jo uvedeš zato, da te mine jutranja zoprnost), je bilo treba najprej najti bife 🙂 Šele po tem se lahko začne vzpon. In se je … in ga je kar naenkrat tudi konec. Prvi klanec torej odbrcan brez posebnih nevšečnosti in začne se en lepših spustov. Jah, z Jezerskega na severno stran je spust res veličasten – široka cesta, lepi ovinki, gladek asfalt in samo bojazen “da ne bi slučajno odcepa za Pavliča falila …” … ker nazaj v klanec se pa dans ne bom vozila 😀 Sicer je bila moja prva izbira krog v obratni smeri, ampak ker je s te strani Pavlič menda krajši, sva šla pač v klasično smer. O dolžini ne bi debatirala, ker pač dolžina ni nek merodajen pokazatelj resnosti klanca. Dejstvo je, da je to klanec z velikim K…dobesedno. Ko se ti zdi, da si na ravnini, ko se na kakšni serpentini (če slučajno kje je kakšna) Kklanec položi na manj kot dvomestno številko, v povprečju pa števec kaže ves čas med 11 in 14%, no takrat veš, da je to res klanec od klanca. Sonce nažiga direkt v betico, od vročine se še muham ne da letat, ampak se vozijo na hrbtu, na ramah in veselo grizejo, pitje je rezervirano za dve ravnini (9% ne pozabit …), noge pa pečejo – od sonca, jasno!!! Ko je človek že skoraj na vrhu, se cesta nesramno obrne navzdol, da napsihira že tako razgreto glavo in jo skorajda prepriča, da je konec druge tretjine trpljenja. Vse samo zato, da bi se lahko potem taista cesta še za kratek trenutek pokonc postavla. Samo zato, da se človek slučajno ne bi prehitro preveč razveselil 😛 Spust proti Logarski dolini mine v prepričanju, da prihaja kakšna urca počivanja, “ker gre itak skoz na dol”. Saj v bistvu tudi gre, le da se je veter odločil, da bo pihal v gobec. Kjer bi moralo samo od sebe leteti vsaj 30 (brez kakršnegakoli vlaganja energije v pedala), je šlo 30 samo v rikverc … No ja, tolažba je vsaj ta, da je šla cesta dol, veter gor, pa da se je vse skupaj vsaj malo izenačilo. Pomaga pa tudi to, da človek kar naenkrat najde potko do Savinje in gre namočit razgrete tačke v vodo (do bolečine je bla mrzla, ampak to tako noro paše, da bi komot naročila en avto in počakala, da me kdo pride iskat). Ker pa vemo kakšne so naloge vsakega borca v v vojni, je pavze po desetih minutah namakanja šap v ledeno mrzlo vodo konec in nadaljuje se spust proti tretjemu in zadnjemu vzponu – Črnivcu. Hm, načeloma je to bolj klanček kot kaj drugega, ampak po stotih kilometrih in vsaj enemu K od klanca in po toplih poletnih temperaturah, pa še palačinkah vmes … no, po vsem tem pa tudi Črnivec ni več samo klanček, ampak zna celo mal najedat. Še posebej, če ti ves čas piha v kljun. No, tukaj se pa vsa romantika konča in človek začne čist en mal … jamrat 😀 Spust s Črnivca gre v miže, kobilca zna pa pot do doma tako ali tako na pamet in lahko vklopim avtopilota. Še ena urca in sva doma. Potem pa samo še gledat une, ki se na touru matrajo … Nekam čudno trpijo tja v tiste klance 😀

ISTRA – part 2

Po le napol prespani obupno vroči noči, razen zadnje ure na dveh stolih na terasi, se je naredilo vroče jutro (27 stopinj ob sedmih …). Zajtrka v ponudbi ni bilo, je pa “tako ali tako pumpa petsto metrov nazaj na križišču”. Sicer se je jaz ne spomnim, vendar me prepričujejo, da je tam. OK, naj bo. 500 m do zajtrka se da zdržat 😉 Le da se 500 m sprevrže v 10 km rahlega vzpona, ker je gazda hiše pozabil na pomemben podatek – na križišču bi bilo treba zaviti levo, tam je bila pumpa. Torej, 10 km do naslednje vasi, v želodcu kruli, noge so rahlo težke, na desni se odpre polje sivke (ni treba v Provasno, Istra se spreminja v nasade sivke 🙂 ), ko se končno pojavi tudi vas, ki ima verjetno trgovino.

sivka

Uf … kruh in voda, vrhunski zajtrk oziroma lakota je najboljši kuhar 😀 Po kavo pa bo treba do Vrsarja. Najprej 10 km spusta do križišča, kjer je treba desno (in kjer je pumpa …), potem pa spust v Limski kanal, s polnim trebuhom se da pa potem tudi iz Limskega kanala priti 😀 Vročina že pritiska, posledice sobotne vročine in kilometrov pa so čuteče tako v tačkah kot v betici. Zato se pavze kar vrstijo 🙂 Vrsar prva  – ker je pač treba na kavo ❤ Potem pa vsako naslednje večje mesto ob obali. V Umagu spet večji postanek, kava na rivi (mislim, komu se da poganjat pedala ob morju, če pa je čist ok, ko se človek zlekne ob morju, dobi kavo in sladoled) in delanje plana za dokončanje mini ture. Vročina je res divja, danes mogoče za odtenek (kakšne 0,3 stopinje) manj kot v soboto, ampak oguljena sedala kličejo po tem, da se tura zaključi prej kot po 200 km. Vleče se tja do meje, mal gor, pa mal dol, naravnost v glavnem nikakor, sicer pa, kot ponavadi in po občutku več gor kot kamorkoli drugam. Najhujši vzpon(ček) tik pred tunelom na paranacani. Končno tunel, končno hlad in “dej čist počas se tukej skoz peljiva, čiiiist počas”. Hlad paše, iščem morebitne luže in kapljice s stropa in ko je tunela konec … se je treba kar malo ustavit in še malce hladit razgrete betice.

tunel

Uf, tale tunel je res pasal, le premalo jih je bilo na celotni trasi 😀 In debata o tem, ali je še en ali ga ni. Jaz pravim, da ne, Miha pravi, da je. Nisem čisto prepričana, da ima Miha prav, sem pa najbolj vesela, ko ugotovim, da ima. In spet hlajenje, le da tokrat s stropa malce bolj kaplja in se kot malo dete peljem direkt pod kapljicami. Na srečo voziva po kolesarski stezi, saj vročina ubija koordinacijo in se na enem ovinku komajda rešim naleta in posledično izmeta s kobilce. Se peljeva in peljeva in peljeva mimo škropilnika. Miha ugotovi, da bi se bilo fino malce ohladit, zabremzam tako, da se revež bogi skorajda zalepi na mojo zadnjo gumo in v naslednji sekundi stojiva ob cesti in čakava, da škropilnik naredi svoj krog in prideva na vrsto, da naju zalije. Krog, dva, tri … dovolj, da se vsaj malce ohladiva. Potem pa naprej proti Kopru. Sanjam eno ogromno porcijo pohanih kalamarov (res, čisto kolesarska prehrana, ampak kaj, če pa dišijo). Najdeva nekaj odprtega, majo kalamare, ampak ne pa tudi prav veliko pojma o tem, kako hudo lačna sem in kaj naj bi bila velika porcija. To pomeni tako velika, da se jih napokam do sitega in mi je pol celo mal slabo. TO je porcija. Ni pa porcija to, da pojem, potem bi pa še en burek komot čez udarla. Razočarano sedim pred prehitro praznim krožnikom, ko se dokončno odločiva, da je naslednja destinacija postaja v Kopru in nato domov na kakršenkoli pogon, le ne na lastnonožen. In jo mahneva proti postaji. Tam pa se pokaže vsa lepota in prijaznost posameznikov, ki slovenskemu turizmu glih ne držijo štange. Saj je res, da prav pogosto ne  dajem kolesa na vlak ali avtobus (točno enkrat do sedaj …), ampak … No, nima smisla razpredati o nekaterih nesmislih, a na koncu kupiva karto za vlak, ki pelje šele čez šest ur. Kaj pa zdaj? hm, na plažo se nama ne da, trgovine so zaprte (sej drgač bi zihr šla v dresu in šprintarcah, pa s kolesom ob strani, v šoping 😀 ), dejva se zleknt v tale bife na postaji in upat, da naju mogoče kakšen avtobusar s sabo vzame al pa najdeva koga, ki bi šel v Ljubljano in naložil še dva bicikla z njihovima lastnikoma. Prve pol ure sediva lepo kulturno, tko kot se pač v bifeju sedi, v naslednji polovici so šprintarce že pod mizo, kmalu noge na sosednjem stolu in čez še nekaj časa sva že čisto domača in s kelnarco mamo dolge in globoke pogovore (nimam pojma o čem, je bla pa močno simpatična gospa). Teh 6 ur je nekako treba preživet 🙂 Sedimo, kafetkamo, mal cukra tudi paše zraven, se fotkamo, ko pripelje naslednji avtobus za Ljubljano.

20160626_165031_Richtone(HDR).jpg

Mal se gledava, potem pa “ej, a greš za vsak slučaj vprašat, če naju ta vzame gor (prejšnji naju ni in je rekel, da na avtobus s kobilco tko al tako ne smeva)”. In reče šofer da komot, sam nej pohitiva 🙂 In hitiva … Je bilo treba res na hitro zmetat stvari nazaj v torbo, pobrat čelado, čevlje, rokavice, očala, bidone in vse, kar je lepo ležalo naokoli in čakalo na vlak čez (zdaj samo še) 4 ure. Kakšno udobje je potem sledilo – klima, mehak sedež in le dve uri do Ljubljane. V Ljubljano sva prišla prej, preden je vlak iz Kopra sploh štartal in skoraj v istem času, kot bi prišla, če bi zmagala moja ideja, da bi pa mogoče vseen raje šla kar s kolesom do doma, ker “kdo bo čakal pol dneva, da naju nekej v Lj pripelje”. Kljub temu, da je bilo v Ljubljani prijetno hladno (očitno po nevihti), pa bi z veseljem kar takoj še enkrat obrnila in jo mahnila nazaj na jug. Ker ceste so pa v Istri neprimerno manj razrite 🙂