Val Federia

Včasih mora imeti človek tudi malo sreče. Tokratna se je prikazala v pravočasnem prihodu novih dveh traktorjev (stara dva sta imela oba skupaj že abrahamova leta …), ki sta prvi pravi preskus doživela na zelo eminentnem terenu Livigna. Malce preveč optimistično sva razmišljala, da bova lahko svojo kočo na kolesih postavila na najbolj idealno mesto v Livignu, saj se je izkazalo, da je imelo enako idejo vsaj še 400 drugih avtodomarjev. Tako sva na koncu pristala na drugem koncu doline, kar je bilo za najine podvige celo zelo optimalno, saj sva se do vseh izhodišč najprej peljala vsaj kakšen kilometer po recimo ravnem terenu. Tako sva se torej lotila tudi Val Federie. Pozimi tam smučamo, oziroma smučamo do visokih mrež, ki varujejo preveč pogumne ali pa nespretne smučarje, da bi ne zgrmeli v prepade na drugi strani. Tako je vsaj videti pozimi … Ker me je res zeeelo zanimalo, kaj za vraga je na drugi strani in ker sva dobila tudi zelo dobra priporočila in navodila, kaj odpeljati (Hvala Uroš Breški @ubreski ), sva v mrzlem a sončnem jutru pognala traktorja in odhrumela za nosom. Hrumenje se nekako ne nanaša na hitrost vožnje, pač pa na zvoke gum na asfaltu, ki prav ječijo in stokajo, dokler ne pridejo na njim prijaznejšo podlago. Prijazna kot sva, sva jim to tudi hitro omogočila in že se je začelo prečenje pobočja nad Livignom.  Poti so namenjen vsem, kolesarjem in pohodnikom in še enkrat več se je pokazalo, da je sobivanje možno in ne gre na škodo nikogar.

Kmalu sva pot zapustila in se za trenutek podala v civilizacijo, ki v tem primeru sliši na ime kolesarska steza, ki je (asfaltna) speljana skozi celotno dolino. Ideja, da bi se po dolini vozila z Mrcino se je skrila hitreje, kot je sploh prišla na plano, saj je prometa res ogromno, da bi se pa človek s cestnim prav z veseljem vozil po kolesarski poti, pa tudi nekako ne gre. In kjer se dolina skorajda konča in se začne jezero, cesta zavije levo in hja, navzgor. Tako, prijazno navzgor, da človek še ne čuti zelo resno pomanjkanja kisika. Malo pa ga ne čutiš tudi zato, ker se kar precej ukvarjaš z električarji, ki se popolnoma sproščeno in neresno vozijo mimo tebe. Ampak uživajo in to je pomembno. Le pravice do globokega dihanja pa nimajo, ta je res rezervirana za tiste, ki potrebujemo kisik zato, da sploh lahko poganjamo pedala 😀

Pred očmi se odkriva dolina, krave tu nimajo rogov (res ne), sonce kljub nizkim temperaturam prijetno greje, zraka pa počasi zmanjkuje. Pač lezeš nad 2000 m nadmorske višine … Kar naenkrat se vse kar leze in gre tudi ustavi, neki nenavadni zvoki se slišijo, vsi vlečejo ven naprave, ki znajo fotografirati in, glej ga zlomka, čisto pravi svizeeeec J Prisežem, ni imel čokolade, al pa je nisem videla, ampak je pa poziral (kar se je pokazalo za njihovo očitno razširjeno navado, saj so to počeli tudi nekaj dni kasneje). In najin telefon se nenazadnje tudi ni izkazal za najboljši fotoaparat, saj se svizca na fotkah bolj slabo vidi.

Svizec, hvala za kratek odmor in že jo mahava dalje. In vsa ostala horda tudi. Nikakor si ne morem predstavljati, da bo res vsa ta množica ljudi prišla do tja, kjer pozimi smučamo. No, kaj kmalu se je izkazalo, da niti nimajo namena iti dlje kot do koče, ki naznanja konec avtoceste v dolino. Od tu naprej gredo samo še ubrisani, torej v tistem trenutku midva. Pot se iz širokega makadama spremeni v malce ožji makadam, pa potem v res zelo širok kolovoz, ki je lepo (pre)vozen. V daljavi, predvsem pa v višavi  se že vidi najin prvi cilj, spodnja postaja sedežnice. Ker se pot začenja še bolj vzpenjati, kisika je vedno manj, podlaga pa postaja tudi rahlo neprijazna, pade odločitev, ki jo bom kasneje kar dobro obžalovala. Ajde, dejmo stisn en gel. Ajoj ajoj, res skorajda nikoli nisem vozila na gele. Na ploščice ja, na banane in sendviče tudi, tudi na vse, kar imajo v pekarnah po Franciji, ampak do gelov pa nikoli nisem imela neke posebne afinitete. Nenazadnje na ta malce daljših turah z geli ne narediš prav veliko koristnega. No torej, gel je v riti, gremo zdaj v hrib. In greva. Igor na pedalih, jaz sestopim in jo maham z Zverino (pojasnilo: Zverina je traktor, Mrcina je za na cesto in je zamenjala Kobilco, oba sta pa črna) lepo peš. Ker je strmo, kamni pa kar veliki in za pocestnico, kot sem jaz, to ni najboljša kombinacija. A odkrivanje sveta, ki v zimskem času zgleda prepadno, v suhem pa je samo malo bolj strm klanec, je nadvse zabavno. Po slabi uri rinjenja v klanec, kjer se procenti gibajo med 15 in malo čez 20, se pokaže spodnja postaja sedežnice. Ouje, zmaga je naša 😀

Saj ne, da bi bila utrujena, a če bi v tistem trenutku nekdo naštimal sedeže na zajle in rekel, naj se peljem do vrha, bi se. Kajti vrh je bil še 400 m višje, do tja pa, glede na smučarske izkušnje, ne vodi prav zelo položna pot. In tako sva z Zverino naslednjo uro izmenično menjali položaj – enkrat ona na tleh, drugič pa jaz, malo se pelješ, več greš peš, a na vrh prideš v vsakem primeru. Kajti na vrhu je lazanja in … wc. Gel kot rečeno ni bil dobitna kombinacija na današnji turi. Morda je res pomagal nogam, želodec pa je imel o tem svoje mnenje in nekaj ne prav kakovostnega časa je bilo potrebno nameniti wc školjki. Ampak … čudežna pijača z mehurčki, ki je sicer dobra tudi za čiščenje vodnega kamna, je kolesarjeva najboljša prijateljica in tudi tokrat je naredila red. Kajti bila sva šele na pol poti. Carosello kot najvišja točka z nekaj manj kot 3000 nm že na daleč ponuja razglede na miljavžnt poti, ki vodijo v dolino. Jaz sem iskala samo eno, tisto najbolj enostavno, tisto za poganjalčke. Ker … sicer o sebi menim, da sem en kos recimo dobre kolesarke, ampak bolj tiste butične, damske, za na lep asfalt. Lahko je fajn klanec, lahko je dolga trasa, samo da je lepa, da moj drugi jaz (zajec) lepo mirno spi in ni nervozen. Za mtb kolo bi se reklo, da imam zgolj veselje do talenta, tu pa se moje znanje, nadarjenost in pogum tudi končajo. Zato grem jaz lepo počasi (Igor mi mimogrede omeni, da mogoče lahko malce bolj šparam diske … le kaj je s tem mislil 😀 ) v dolino. In vriskam. Ker je res lepo, noro lepo. Pozimi je pokrajina drugačna (predvsem je pa še bolj mraz), na smučeh sem hitrejša in veliko stvari ne vidiš ali pa jih vidiš drugače. Voziti po vseh progah, po katerih pozimi smučaš, prečiti pobočje nad celotno dolino in se počasi spuščati po poti, ki navkljub prej zapisanemu priznanju tudi zame ni prezahtevna, je en čisto navaden visokoproračunski kolesarski pornič. Tko pač je. Slika je brez filtra 😉

Malce sicer sestopim na kakšen delu traila (ok, vse desne ovinke …), mal sem pobunkana po nogah od balance, pa od okvirja, pa od kakšnega ležanja na poti (človek mora vsake toliko časa malo počiti, a ne ;), kar se v naslednjih dneh kaže v obliki treh res zelo velikih modric po nogah. Ampak … res mi je žal, ko prideva v dolino. Za 40 km in skoraj 1000 višincev sva porabila dobre tri ure. A kar šteje niso ne prevoženi kilometri, premagani višinci, porabljen čas, pač pa tisto nekaj, česar se ne da opisati, tisto nekaj, za kar se je vredno malce pomatrati v klanec, tisto nekaj, kar moraš doživeti, da razumeš. Da razumeš, da ni besed, ki lahko opišejo to, kar občutiš. Občutek neizmerne svobode, lahkotnosti, lepega, tako zelo prvinskega resnično povzroča vihar čustev. Ker je enostavno lepo.